Agresivnost velikih in malih

Pred kratkim sem v kolumni  odgovoril materi dečka, ki je pljunil prijatelja, to pa je sprožilo razpravo o vsem pod moškim in ženskim soncem. Razlike med moškimi in ženskami mi pomenijo vir neskončnega čudenja in radovednosti, vendar o njih navadno v svojih kolumnah ne govorim. Govoril pa sem in še govorim o odnosu naše družbe do agresivnosti in opominjam, predvsem matere in pedagoge, naj nanjo gledajo manj očitajoče. To ne pomeni, da nasprotujem ženskim vrednotam ali mestu, ki so ga dobile v družbi. Čas je že bil, to lahko mirno rečemo, in tudi niso ženske krive, da moške vrednote zadnja leta igrajo drugo violino. Ni odgovornost žensk, da iščejo mesto moškim. Mene (odraslega strokovnjaka) so pretežno vzgajali in izobraževali znotraj ženskega sveta, saj moderna psihoterapija v veliki meri sloni na ženskih vrednotah. To je nedvomno obogatilo moje moško življenje. Večino časa pa se bolj ukvarjam s skupno človeškim kot s spolno specifičnim. V kolumni sem omenil, da tako dečki kot deklice lahko postanejo žrtve odpora proti agresivnosti, a ker je vprašanje zadevalo dečka, sem se pač bolj osredotočil na dečke. Moje izkušnje kažejo, da je glede razlike med agresivnostjo in nasiljem še veliko nejasnosti, in veliko tistih, ki so mi pisali, to dvoje dejansko enači. Gotovo sta agresivnost in nasilje v sorodu, vendar še zdaleč nista enojajčna dvojčka. Občutki Agresivnost sodi k »občutkom«, k velikim, surovim občutkom, s katerimi se moramo naučiti ravnati in jih izražati v skladu s kulturo, v kateri živimo. V naši kulturi se večina (vključno z mano) zavzema za ideologijo nenasilja, ki omejuje pravico močnega, da zlorablja šibke, tako v družini kot v ustanovah, znotraj...

Potreba otrok po pozornosti

Včasih uporabljamo besedo »pozornost« v pozitivnem smislu, včasih v negativnem. Kadar mislimo na nekaj negativnega, mislimo na ekstremno potrebo po pozornosti ali pa na nezmožnost posvečanja pozornosti drugim. Včasih spet govorimo o povsem temeljnih potrebah otrok (ali ljudi) po tem da so »videni«, da so »uzrti«. Kaj točno mislimo s tem? Kdaj je otrokova želja po pozornosti odraz utemeljenih eksistencialnih potreb in kdaj izraz nezdrave potrebe po tem, da mora biti v središču dogajanja? Vsi poznamo izjave, kakršne so: Otroci potrebujejo veliko pozornosti. Saj noče nič drugega kot malo pozornosti. To počne samo zato, ker išče pozornost. Danes so otroci deležni preveč pozornosti. Otroci našega časa hočejo biti ves čas v središču dogajanja. Kar zadeva pozornost – ali, rečeno drugače, »zanimanje« drugih – imamo ljudje zelo različne potrebe. Nekaterim bolj prija samota, spet drugi so bolj družabni. Vsem pa je skupno to, da potrebujemo druge, da so »priča« našemu življenju. Potrebujemo nekoga, ki opazi, da smo zamenjali pričesko, da smo veseli ali žalostni, da potrebujemo mir ali da smo družabno razpoloženi. Vsi imamo isto potrebo po tem, da bi bili »uzrti« s strani vsaj nekoga. Ko se počutim »uzrtega«, občutim, da nekdo vidi onkraj moje »fasade« – da me vidi takšnega, kakršen sem v resnici. To pomeni, da se je moral nekdo zanimati zame do te mere, da se je potrudil »uzreti« me takšnega, kakršen sem onkraj svojega vihravega, pretirano energičnega, ekstrovertiranega vedenja. Človekova potreba po tem, da je opažen, obstaja, odkar obstaja človek, sorazmerno novo pa je, da to potrebo zdaj obravnavamo tudi v vzgoji in pedagogiki. Tako je med drugim zato, ker smo v zadnjih štiridesetih, petdesetih...

Pustimo obroku dihati!

Skupni obrok, ponavadi kosilo, je v življenju vsake družine iz mnogih razlogov zanimiv čas. Kuhati in streči hrano ljudem, ki jih imamo radi, je opravilo z mnogimi pomeni. Večina, ki redno kuha, ve, kako občutljivi s(m)o kuharji za kritiko, pa ne glede na to, ali je očitek v tem, da je hrane preveč ali premalo ali da je napačnega okusa. Hrana, ki jo postrežemo družini, še posebej pa otrokom, je v mnogih pogledih neposreden simbol ljubezni in skrbi. Zato smo veseli, ko hrano cenijo, in žalostni, ko jim ni všeč ali je celo nočejo niti pokusiti. To pomeni, da se za mnogimi spori, ki se odigravajo za mizo med skupnim obrokom, skrivajo razlogi, ki nimajo neposredne zveze z jedjo. Toda ker na mizi leži hrana, ta kljub temu pogosto pristane v središču družinskih prerekanj. Včasih je spor tudi dejansko povezan s hrano in prehranjevanjem. Vsak starš si želi, da bi bili otroci zdravi. Zato nekateri poskušajo zelo dejavno nadzirati, kaj otroci jejo in pojejo – od grižljaja do grižljaja, od obroka do obroka. Tako na primer vztrajajo, da otrok najprej poje meso in zelenjavo – ali da do kraja počisti krožnik – in si s tem prisluži pravico do sladice ipd. Če svojo starševsko odgovornost razumete na tak način, si hitro nakopljete na glavo kup dela, skrbi in sporov. Mnogi odrasli z leti kar pozabimo, kako prefinjen in nežen okus imajo otroci, pa tudi apetit. In potem se čudimo, ko mali na lepem ne želi več niti videti korenja, ki ga je doslej imel najrajši na svetu – in iščemo in brskamo za vsemi mogočimi razlagami, ki običajno nimajo...

Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj

(Piše: Jesper Juul)   Že od srednjega veka dalje si starši prizadevajo načrtovati prihodnost svojih otrok. Skrbi jih, strah jih je in zato se ukvarjajo s premnogimi težavami, ki se šele bodo zgodile. Na neki način si jemljejo za talca otrokovo individualnost in prihodnost. Nekdaj je bilo to družbena nujnost, po drugi svetovni vojni pa sta postali pomembnejši socialna in ekonomska varnost. Potem je prišlo obdobje finančne rasti in starševska mantra je postala: »Samo to si želiva, da bi bil srečen!«. Do konca stoletja so tako vse pomembnejše postajale starševske družbene ambicije. Te ambicije tako zelo prevladujejo, da je že skrajni čas, da si zastavimo nekatera temeljna etična vprašanja in si nanje odgovorimo. Kakšno vlogo igrajo otroci v življenju svojih staršev – in kakšno v svojem? Starševske ambicije in načrti so pogosto kontradiktorni in zmedeni. Negativnemu vplivu vsega tega pa se lahko vsaj deloma izognemo, če se osredotočimo na svoje interakcije in na otrokovo življenje, kakršno je tukaj in prav zdaj. Kaj hočete kot starši? Ali si preprosto želite, da bi bil vaš otrok srečen? Ali pogosto razmišljate o otrokovi izobrazbi in karieri? Katere so vaše največje skrbi? Kakšne sanje imate za otrokovo prihodnost – in do katere mere vaše sanje vplivajo na sanje vaših otrok? Kako pomembno je za vas, da vaš otrok postane zdrava in kompetentna oseba? Zapomniti in priznati si moramo, da je to, da imamo otroke, pravzaprav sebičen projekt. Otrok nimamo zaradi otrok samih, ampak v upanju, da bodo njihova življenja obogatila naša. Seveda, po otrokovem rojstvu naj bi naša sebičnost uplahnila, narasel pa naš interes, da poskrbimo zanje. Naša stališča bodo iskala ravnovesje med...

Otroci in hrana …. Zaupajte v prihodnost!

(Piše: Jesper Juul)   Hrana, prehrana, količina, kakovost, zdravje, teža in tako naprej – vsi ti dejavniki pogosto bremenijo odnos staršev do njihovih otrok in so eno od področij vzgoje, kjer se večidel energije porablja za prepričevanje, trženje, postavljanje pravil in meja, spodbujanje in konflikte med starši. Ker sta naša splošna pozornost ter zanimanje za hrano in prehranska vprašanja velika, pa ker se mnogi odrasli nezdravo osredotočajo na nadzorovanje teže, vse to globoko prizadeva tudi naše otroke. Izid je strašljiva množica šolarjev in šolark z motnjami hranjenja, z nizkim samospoštovanjem, s pomanjkanjem sposobnosti, da bi preprosto uživali v telesih in s telesi, kakršna imajo, ter druge resne zdravstvene težave. Upam, da bom v nadaljevanju nekatere bralce navdihnil, da bodo svoj fokus premaknili z nadzora in zaskrbljenosti k potrpežljivosti in zaupanju. Včeraj sem bil deležen veselja, da sem lahko opazoval polno razvitega devetletnega gurmana pokukati iz svojega skrivališča. Mojega vnuka Alexa. Oba s sinom sva dobra in navdušena kuharja. Uživava v pripravljanju in uživanju najraznovrstnejših jedi. Ko je imel Alex osem mesecev, je vsakogar presenečal s tem, da je jedel vse, kar smo jedli odrasli. To je trajalo nekaj tednov. Zatem je postal njegov okus bolj izbirčen in starša sta mu postavila nekaj omejitev glede izbire hrane, prav tako pa sta bdela nad njegovo težo in splošnim zdravjem. Znal je izbrati in tudi zahtevati hrano, ki mu je bila po okusu. Če ni bila na voljo, je bodisi pojedel nekaj tiste, ki je bila, ali pa pri tem obroku ni pojedel ničesar. Vendar njegovega vedenja nihče ni imel za problematično. Ko je prišel na obisk, sva z ženo poskrbela, da...

Vodstvo in moč

Jesper Juul   Kot družinski terapevt pogosto srečujem ljudi, ki za večino konfliktov v družini krivijo strukture moči in boj za oblast. Čeprav sam moči ne bi hotel pripisovati tako osrednjega pomena, pa vendarle ni dvoma, da igra prav moč v družini veliko vlogo, in sicer tako za tiste, ki jo imajo v rokah, kot za tiste, ki so ji podrejeni. Ker vsaka družina potrebuje vodstvo in ker vodstvo samo po sebi nujno zahteva določeno moč, se mi zdi smiselno, da se enkrat temeljiteje spoznamo s pojmom moči in si ogledamo nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim lahko pripišemo odgovornost za to, da se danes toliko ljudi boji vodstvene vloge v družini. Govorimo lahko o dveh vrstah moči. O moči posameznika nad lastnim življenjem in o moči nad življenjem drugih. Prva moč odločilno vpliva na kakovost našega življenja. Če imamo občutek, da na določene okoliščine nimamo nobenega vpliva, trpimo. Posameznik je lahko – hote ali nehote – reduciran na vlogo žrtve, in prav ta vloga najbolj ovira blagor in zdravje posameznika. Zaradi svoje preteklosti imamo različne predispozicije, zato se na vlogo žrtve tudi različno odzivamo. Nekateri so imeli v otroštvu toliko pozitivne spodbude, da v odrasli dobi za nobeno ceno ne bodo pristali na vlogo žrtve, medtem ko so drugi doživljali take izkušnje, da so danes negotovi in nemočni, če od njih pričakujemo, da sprejemajo odločitve in  odgovornost za svoje življenje. Spet tretje pa so v otroštvu tako zatirali, da so pozneje postali t. i. kljubovalci, ki rinejo z glavo skozi zid in vsemu in vsakomur rečejo ne, pa vendar ne zmorejo z vsem srcem sprejeti ne sebe in ne...