Vodstvo in moč

Jesper Juul   Kot družinski terapevt pogosto srečujem ljudi, ki za večino konfliktov v družini krivijo strukture moči in boj za oblast. Čeprav sam moči ne bi hotel pripisovati tako osrednjega pomena, pa vendarle ni dvoma, da igra prav moč v družini veliko vlogo, in sicer tako za tiste, ki jo imajo v rokah, kot za tiste, ki so ji podrejeni. Ker vsaka družina potrebuje vodstvo in ker vodstvo samo po sebi nujno zahteva določeno moč, se mi zdi smiselno, da se enkrat temeljiteje spoznamo s pojmom moči in si ogledamo nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim lahko pripišemo odgovornost za to, da se danes toliko ljudi boji vodstvene vloge v družini. Govorimo lahko o dveh vrstah moči. O moči posameznika nad lastnim življenjem in o moči nad življenjem drugih. Prva moč odločilno vpliva na kakovost našega življenja. Če imamo občutek, da na določene okoliščine nimamo nobenega vpliva, trpimo. Posameznik je lahko – hote ali nehote – reduciran na vlogo žrtve, in prav ta vloga najbolj ovira blagor in zdravje posameznika. Zaradi svoje preteklosti imamo različne predispozicije, zato se na vlogo žrtve tudi različno odzivamo. Nekateri so imeli v otroštvu toliko pozitivne spodbude, da v odrasli dobi za nobeno ceno ne bodo pristali na vlogo žrtve, medtem ko so drugi doživljali take izkušnje, da so danes negotovi in nemočni, če od njih pričakujemo, da sprejemajo odločitve in  odgovornost za svoje življenje. Spet tretje pa so v otroštvu tako zatirali, da so pozneje postali t. i. kljubovalci, ki rinejo z glavo skozi zid in vsemu in vsakomur rečejo ne, pa vendar ne zmorejo z vsem srcem sprejeti ne sebe in ne...

Od zaljubljenosti do ljubezni

Jesper Juul  V članku bo govora o zaljubljenosti in ljubezni ter nuji, da se kot človek razvijamo tako, da bomo znali ljubiti drugega – otroka ali odraslega.   Navajeni smo, da vprašanje, ali je nekaj ljubeče, preverjamo pri pošiljatelju; da ugotavljamo namen, ki stoji za dejanjem, to pa pravzaprav ni najbolj posrečeno. Smotrneje bi bilo vprašati tudi prejemnika: “Si to občutil kot ljubeče dejanje?” In če je odgovor ne, je to potemtakem sploh še ljubezenska vzajemnost? A ravnamo se pač po stari navadi in smo v ta namen razvili vrsto trditev in pojasnil, ki jih uporabimo, kadar zaškripa med pošiljateljem in prejemnikom, na primer: “To sploh ni to, kar sem hotel!”, “Vse razumeš narobe!”, “Ampak to sem naredil, da te ne bi dolgočasil!”, “Joj, kaj bi potem rad, naj naredim?” In otrokom: “To je za tvoje dobro!”, “To je zato, ker te imam rad.”, “Kaj se pa greš?!”, “Nič se ne sekiraj!”, “Oče/mama ne misli tako hudo.” Vse te izjave so nujne, da pojasnjujemo ali upravičujemo, da je čustvena vzajemnost med dvema človekoma spodletela. Imajo isti značaj, kot ga mnogi poznamo še iz otroštva. Ne glede na to, ali smo se zares razveselili darila za božič ali za rojstni dan, šlo je za to, da smo bili videti veseli! “Namen je važen”, so nas učili, ne da bi natančneje razmislili, kakšno zmedo lahko povzroči tako pomanjkanje logike v malih možganih, ki še ne obvladujejo zapletenega karnevala družbenih kodov. Otroci v resničnosti brez težav razlikujejo oboje. Zlahka so razočarani nad dedkovim darilom in ga za tem objamejo. Potrebujejo le malo časa, da opravijo z enim občutkom in izrazijo naslednjega. Pravzaprav...

O ustrahovanju – otroci vedo, kako ga ustaviti!

Šola za šolo, razred za razredom, leto za letom!   Vsepovsod po Evropi je ustrahovanje med otroki po šolah in po družabnih omrežjih v zadnjih desetih letih pritegnilo veliko pozornosti. Ta članek se ukvarja z ustrahovanjem (»bullying«) na šolah. Proti temu je družba izumila in tudi plačala veliko različnih programov in metod, a kolikor lahko vidimo (Švedska izvaja temeljito raziskavo tega področja), vse to ni niti odpravilo niti preprečilo ustrahovanja. Nasprotno: zdi se, da pozitivni učinki uplahnejo po letu ali dveh, zatem pa se ustrahovanje razmahne na še višji in intenzivnejši ravni kot pred temi preventivnimi kampanjami. Milijoni so bili vrženi stran, otroci pa so spet ostali sami brez vsake pomoči. Žrtve ustrahovanja navadno ne dobijo nikakršne pomoči in podpore, razen moralne. Njihovi starši pa se mnogokrat odločijo, da jih prepišejo na drugo šolo. Otroci, ki ustrahujejo, so označeni kot krivci in so kaznovani na najrazličnejše načine, a te kazni in obsojanja zgolj še okrepijo njihovo vedenje. Obe skupini otrok pa ostajata brez alternativnih možnosti, kako bi se s problemom spopadli bodisi sami pri sebi bodisi v odnosu z drugimi. Temeljna zmota kampanj proti ustrahovanju je podmena, da tako imenovani »bullying« izvira iz otroških glav, kar nikakor ne drži. Drži, da otroci znajo biti drug do drugega okrutni in grdi, toda dejstvo je, da je uresničenje tega potenciala povsem odvisno od voditeljskih lastnosti odraslih. Prav tako je tudi mobing na delovnem mestu pri odraslih zgolj odsev kakovosti voditeljskih sposobnosti nadrejenih. Iz kliničnih izkušenj vemo, da se tam, kjer se dogaja ustrahovanje med učenci, dogaja tudi mobing med učitelji. Temeljna razlika je, da inteligentni odrasli iznajdevajo zelo subtilne oblike poniževanja...

Agresivne igre

Najin fantič bo kmalu star štiri leta. Ima veliko figuric Lego in Playmobil in z njimi se rad igra. Ni »težaven otrok«. Prijazen je, družaben in rad se igra, pravijo v vrtcu. Ko sem ga nekega dne prišla iskat v vrtec, sta se s starejšim dečkom igrala, da streljata druge otroke s svojima pištolama (dvema palicama). Igra se mi je zdela nekoliko groteskna in po mnenju sem vprašala sosede in prijatelje. Mnenja so bila deljena: od »saj smo se mi tudi igrali kavboje in indijance, ko smo bili majhni, to je pa res čisto normalno,« do »tako se pa res ne sme igrati, naredi no kaj.«Včasih se sin igra, da strelja samega sebe in potem reče: »Zdaj sem pa umrčkal.« Včasih hoče, da bi se skupaj streljali. Kadar je jezen na naju, včasih oblikuje pištolo iz prstov in reče: »Pa, pa, pa.« Mimogrede, v vrtcu sem opazila, da to počne eden od drugih otrok (eden od t.i. problematičnih). Odločila sva se, da bova to ignorirala. Ko se igra, da je mrtev, meniva, da gre za nedolžno igro. Seveda nima nikakršnega odnosa do smrti in tudi po televiziji nikoli ne gleda nič strašnega. Zelo skrbno izbirava otroške programe in v njegovi prisotnosti nikoli ne gledava poročil. Tako je tudi pri družinah, ki jih obiskuje. Ampak pred kratkim sva morala poseči v igro. Igral se je, da je Lego možiček s Playmo mečem prerezal vrat Playmo možičku. Z možem sva se spogledala. »Oj, ubogi revež!« sem rekla. Najin sin je odgovoril: »Ampak saj je tat!« Fantiču sva povedala, da s tatovi ne delamo tako, ampak jih pošljemo v zapor. Potem je...

Otroci in pornografija

Časi, ko so otroci (fantje) brali in skrivali pornografske revije pod posteljo, so minili. Dandanes se otrokom preko interneta pornografija dobesedno vsiljuje in jim pušča marsikatero poškodbo. Na enem od danskih klicnih centrov, kamor kličejo otroci, ki potrebujejo pomoč in podporo, so zaznali znatno rast števila klicev zaradi tega problema (4000 klicev v letu 2014). Otroci med devetim in petnajstim letom so zaskrbljeni in prestrašeni zaradi marsičesa, predvsem pa zaradi svoje telesne podobe, svojih seksualnih sposobnosti in nekaterih spolnih praks. Skrbi jih, da z njimi nekaj ni v redu, ko primerjajo obliko in velikost svojih spolnih organov ter prsi s tistimi, ki jih vidijo pri porno igralcih (podobno velja za veliko odraslih). Otroci in mladostniki vidijo SM prizore in si ne znajo predstavljati, da bi to bila lahko zgolj predstava ali igra med odraslimi. Vsesplošna dostopnost internetne pornografije pomeni nujnost, da spregovorimo in tudi naredimo stvari, ki nam morda niso blizu ali glede katerih imamo morda tudi močno odklonilno moralno stališče. Starši in tudi učitelji, učiteljice bodo morali iti preko tega odpora, če bodo hoteli nuditi ustrezno pomoč in podporo svojim otrokom. Seveda je vprašanje, kaj lahko svet odraslih – starši in šole – naredi, da bi otrokom pomagal. Pomagati pa je potrebno, kajti več kot 80% otrok je redno izpostavljenih pornografiji. Odgovor je odvisen od mnogih dejstev. Naštejmo nekatera: 1. 79% moških Evropejcev redno obiskuje pornografske strani in to seveda vključuje očete, učitelje obeh spolov in nekatere matere. To pomeni, da je smiselno, ko bi očetje – uporabniki prevzeli odgovornost za pogovor z otrokom. V družinah, kjer nihče od staršev nima neposrednega stika in izkušenj, pa bodo morali...

Domišljija, laž in prikrivanje

Piše: Jesper Juul   Različne kulture gojijo različne poglede na mnoge reči, vse pa se, kot kaže, strinjajo glede laganja. Vprašanje laži lahko obravnavamo kot moralno vprašanje, toda na tem mestu bomo obravnavali laž kot psihološki in družinski fenomen. Najprej pa nekaj splošnega o otrocih in njihovem odnosu do resnice. Za večino otrok so značilna krajša obdobja »laganja«, ki se s presledki pojavljajo približno do vstopa v šolo, sicer pa zares lažejo le redko. Otroci imajo bogato domišljijo, ki je v mnogih pogledih zanje tako resnična, kot je za nas to, čemur pravimo resnični svet. Ne ločujejo med domišljijskim in resničnim. Starši jim lahko pomagamo k občutenju razlike, tako da rečemo: »No, to je bila pa zanimiva zgodba! Je to nekaj, kar si si izmislil ali se je zares zgodilo?« Ko otrok odgovori, da je njegova izmišljena zgodbica resnična, pa dodamo: »Aha, ampak meni vendarle zveni bolj kot nekaj, kar je izmišljeno,« – in potem nič več. Ko začnejo hoditi v šolo, se začnejo bolje zavedati ločnice med domišljijo in resničnostjo, nekateri pa imajo še vedno rajši domišljijsko resničnost kot pa dejansko resničnost. To je pogosto zaradi enega izmed dveh razlogov. Prvi je, da resnice ne poznajo, ker so jim jo starši prikrili. To je lahko resnica o očetu, ki je na lepem zapustil družino; o mami, ki je naredila samomor; o mrtvorojenem starejšem bratu ali sestri, ki je mračna družinska skrivnost. Nekateri otroci pa premorejo tako nizko samospoštovanje, da lažejo pred prijatelji zato, da bi si pridobili status in občutek vrednosti, po katerem hrepenijo, vendar ne verjamejo, da si ga zaslužijo že kar s tem, kar so. Spet...