Agresivnost – nov in nevaren tabu (Jesper Juul, MK, 2017)

V tej knjigi nas Jesper Juul opozori na nov – in nevaren! – tabu, ki ga je ustvarila sodobna družba; to je agresivnost. Vse več otrok namreč doleti kazen, ker pokažejo jezo, frustracijo oziroma so »nasilni«, in s tem, je prepričan avtor, ogrožamo njihovo samospoštovanje in samozavest. Kajti agresija je nujna, trdi, in svoje prepričanje utemeljuje z eksistencialnimi in družbenimi vzroki za agresivna čustva, obenem pa nam pojasni, kako naj jih razumemo in obvladujemo. To je nujno ne le za zdrav razvoj otroka, temveč tudi za samopodobo v odrasli dobi.   Cena: 24,94 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba je poštnina gratis.  Naročila na: info@familylab.si Izdala: Mladinska knjiga Uredila: Urška Kaloper Prevedla: Irena Samide Št. strani: 256 Vezava: mehka   Preberi Juulovo uvodno poglavje  Polistaj po uvodnih straneh knjige: Recenzije: Renate Rugelj o knjigi v Bukli Damjan Zorc na svojem blogu Peripetije Nina Prešern na svojem blogu Bralnica Predstavitev knjige v oddaji Sobotno branje na Prvem (6. 5. 2017)   Kako otroci sodelujejo   Agresivno vedenje, ki ga občasno izražajo otroci, praviloma izvira iz dvojega: iz otrokovega občutka, da ni več vreden, in iz vedenja njegovih vzornikov. Doslej se je znanost zanimala samo za slednje, in narejenih je bilo kar nekaj obsežnih raziskav. Pri večini je šlo za vprašanje, ali so otroci odraščali z nasilnim očetom ali ne. In za vprašanje, ali so tisti otroci (fantje!), ki so izpostavljeni domačemu nasilju, kot odrasli prav tako agresivni in nasilni. Skoraj vse tovrstne raziskave so pokazale, da se to dogaja pri 48 do 54 odstotkih otrok. Potemtakem odraščanje z nasilnimi starši ne vodi nujno k temu, da se...

Jesper Juul: AGRESIVNOST – NOV IN NEVAREN TABU (Uvodno poglavje)

PREDGOVOR Ali je iz obilice čustev, ki jih psihologija označuje kot agresivnost, nastal nov tabu? Je to nevarno? Na obe vprašanji odločno odgovarjam: »Ja, je!« In to je tudi razlog, da sem o tem napisal knjigo. Natanko se še spominjam trenutka, ko sem ta razvoj prvič opazil pri pedagogih in vzgojiteljih, psihologih, terapevtih ter pri starših. Pred približno petnajstimi leti so me povabili kot svetovalca pedagoškemu osebju v neko ustanovo za tako imenovane težko vzgojljive otroke. In ko smo korak za korakom obravnavali težave, ki so jih imeli sodelavci pri delu z določenimi otroki, so mi nekatere od teh otrok predstavili takole: »To je Johann, ki ima probleme z agresivnostjo.« Potem ko sem nekajkrat slišal tak opis, sem začudeno vprašal: »Kaj ima?« Te nejasne diagnoze namreč nisem poznal. Najprej so mi na moje vprašanje odgovarjali s skoraj povsem enako ponovitvijo »diagnoze«, in ko sem poskušal o tem izvedeti kaj več, so pedagogi postali nestrpni in rekli: »Agresiven je.« In ko sem jih po tej izjavi vprašal: »In za koga je to problem?« so nad menoj skoraj obupali. Kar se je njim zdelo samoumevno, je bilo zame novo. Naslednjič, ko sem imel ponovno priložnost slišati to »diagnozo«, sem takoj poizvedoval naprej: »Je kdo od vas fanta [v 95 odstotkih je šlo za fante] vprašal, zaradi česa ali zaradi koga je besen?« Vsi so me presenečeno pogledali, nato pa so se spet zatopili v svoja poročila in nejeverno zmajevali z glavo. Tem pedagogom ni nihče še nikoli zastavil tega najbolj samoumevnega vprašanja. Pozneje sem se postopoma seznanil z ozadjem teh fantov in deklet in si ustvaril zelo jasno sliko: da doslej...

Kako naj prepričam svojo ženo, da sem dober oče

Kot sem omenil že na začetku, obstaja zelo destruktiven pojav, tako imenovani materinski šovinizem, ki ni niti za las boljši od moškega šovinizma. Oba je treba čim prej prepoznati in odpraviti. Noben človek ni kar naprej družaben. Če dalj časa živimo z nekom, se v našem vedenju vedno znova pojavljajo značajske lastnosti, ki drugega človeka jezijo ali prizadenejo. Nekatere po določenem času izginejo, druge pa ostanejo. To, kar imenujem materinski šovinizem, izvira iz globokega prepričanja ženske, da kot mati vedno ve, kaj je za njenega otroka najboljše. Kako potem to prepričanje izraža in z njim živi, je zelo odvisno od njene narave, pa tudi od njenega odnosa do tebe kot moža in očeta. Nekatere matere so kritične, agresivne in muhaste, druge nežne, tankočutne in razumevajoče. Med eno in drugo skrajnostjo je veliko odtenkov. Povsem mogoče je, da se tvoja partnerka sploh nima za pametno, temveč se, kadar gre za vajinega otroka, vedno znova sklicuje na kakšno strokovno knjigo. Kljub temu s tem ustvarja med vama razdaljo, kar posledično povzroči, da se nenehno čutiš nezadostnega in nesposobnega. Zato se mi zdi materinski šovinizem skrajno destruktiven, saj preprečuje naravni učni proces med teboj in tvojim otrokom. Najpomembnejše, kar si velja zapomniti o »materinskem šovinizmu«, pa je, da ga ne moreš odpraviti tako, da se pritožuješ ali stokaš, o njem razpravljaš ali se celo prepiraš. Lahko narediš le to, da svoji ženi prijazno poveš, da te njeno vedenje jezi, ker ne sporoča nič drugega kot: »Nič ne narediš prav!« Povej ji, da ne moreš navezati odnosa s svojim otrokom, če te ves čas graja. Prosi jo, naj s tem preneha. Če se...

Kreativne šole

Knjiga Kreativne šole je ena redkih, ki vzbuja občutek, da je možno spremeniti izobraževanje, saj vsebuje praktične rešitve za obstoječi izobraževalni sistem. Pravzaprav je nekakšen praktičen zemljevid za njegovo preoblikovanje in kaže pot naprej. Sir Ken Robinson že desetletja poziva k radikalni spremembi izobraževanja in vodi drzno revolucijo, ki spreminja razumevanje šol in učenja, zavrača zastareli industrijski izobraževalni sistem ter predlaga osebno prilagojeni, organski pristop, ki črpa iz novih tehnoloških in strokovnih virov in omogoča učencem, da se bodo lažje spopadli z izzivi enaindvajsetega stoletja. Ponuja sijajno in privlačno vizijo izobraževanja, kakršno bi moralo postati. Njegov klic k delovanju se opira na odlične zglede, kjer že danes poteka izobraževanje prihodnosti. Kreativne šole so nujno branje za vsakogar, ki ga zanima vizija novih smeri šolanja. Vsebuje številne anekdote, opažanja, primere in prebojne raziskave ter priporočila strokovnjakov, ki so v prvih vrstah preoblikovalnega izobraževanja, navdihuje učitelje in starše ter poziva politike, naj na novo razmislijo o naravi in smislu izobraževanja.   Avtorja: (Sir) Ken Robinson & Lou Aronica Prevedla: Vera Čertalič Izdala in založila: Založba ENO Cena tiskane knjige: 29 EUR Cena elektronske knjige: 13,99 EUR (iBookstore in Biblos)   O AVTORJIH Sir Ken Robinson, avtor del The Element, Finding Your Element in Out of Our Minds, je mednarodno priznan strokovnjak za vzgojo in izobraževanje. Sodi med elitne sodobne mislece o ustvarjalnosti in inovativnosti. Sodeluje z vladami v Evropi in Aziji, mednarodnimi agencijami in družbami, državnimi izobraževalnimi sistemi in nekaterimi vodilnimi nedobičkonosnimi in kulturnimi organizacijami po vsem svetu. Dvanajst let je bil profesor izobraževanja na britanski Univerzi v Warwicku, kjer je danes profesor emeritus. Leta 2006 je govoril na ugledni TED-ovi konferenci in...

Če škripa med hčerjo in materjo

Priročnik, ki ga je priznana ameriška psihologinja Victoria Secunda, napisala na podlagi obširnih raziskav in tudi lastnih izkušenj, je enkraten zaradi tega, ker včasih težaven odnos mati–hči obravnavaiz perspektive hčere. V knjigi opredeljuje tabuje, ki prepovedujejo hčeram, da bi gojila povsem upravičena negativna čustva v zvezi z ne dovolj dobro materjo. Bralke, ki jih je družinska in družbena atmosfera kondicionirala v občutja nenehne krivde in samoobtoževanja zaradi zamer, ki jih čutijo do matere, lahko zdaj, ko so karte končno na mizi, raziščejo svoje razmerje z materjo v bolj objektivni luči, odrešene nenehnega pritiska po rabi različnih mehanizmov potlačitve ipd. Že samo spoznanje, da v tem težkem položaju bralka ni edina in sama, ampak udeleženka splošnega procesa, značilnega za družinsko patologijo, je dovolj odrešilno, da lahko najde moč in pot k nadaljnjemu reševanju. Avtorica: Victoria Secunda Prevod: Branko Gradišnik UMco, 2011, 580 str., 33,80 €   Za pokušino: Ce_skripa_med_hcerjo_in_materjo_uvod BESEDA PREVAJALCA: Priročniki za samopomoč, namenjeni urejanju problemov, ki vznikajo v medsebojnih odnosih med družinskimi člani, so nagnjeni k politični korektnosti, h kateri sodi nepristranskost in nevtralnost avtorja. Zato so po moji oceni v velikanski večini neuporabni. Družinska etiologija vselej izkazuje veliko neizenačenost v vektorskih silah, ki odrejajo razmerja. Ta neizenačenost je posledica dejstva, da so otroci, brž ko pridejo na svet, v vsej svoji nebogljenosti izročeni na milost in nemilost staršem. Resnično, vsi miti o dobrih boginjah (Marijah) in hudobnih čarovnicah izvirajo iz te temeljne začetne situacije. Ker naj bi se priročniki ukvarjali pravzaprav z odpravo posledic stanja, ki je po sebi nenaklonjeno otroku, izkazuje nepristranska obravnava te problematike veliko nemoč. Predlogi, češ naj otrok (zdaj ko je odrastel) sprejme svoje...