Družine z najstniki. Ko vzgoja odpove (Jesper Juul, Didakta 2010)

Cena: 19,90 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  naročila na: info@familylab.si Izdal: Didakta, 2010 Uredila: Jana Babšek Prevod: Irena Samide Št. strani: 188 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm »Ko pridejo otroci v puberteto, lahko dobro vidimo, kaj nam je uspelo skupaj ustvariti. Skupaj smo namreč prišli do določene točke. Doslej smo starši sedeli na vozniškem sedežu in otroci so z nami sodelovali. Smo zadovoljni s tem, kar je nastalo? Večina staršev na žalost na tej postaji ni zadovoljnih, zato začnejo z nekakšno turbovzgojo, s katero želijo v zadnjih minutah popravili, kar se popraviti da. To je grozno – in nesramno. In ne deluje. Starši se potem sprašujejo: »Kaj pa naj storimo? Saj vendar ne moremo samo mirno in pasivno opazovati, kako počnejo naši otroci stvari, s katerimi se ne strinjamo. V obdobju najstništva, od starosti 12, 13, 14 let naprej, potrebujejo otroci od nas pravzaprav le eno: da vedo, da je na tem svetu človek – ali dva človeka –, ki zares verjame, da sem v redu. To potrebujejo. Veliko nas v življenju ni imelo takega človeka. Če imaš enega, lahko dobro preživiš, z dvema lahko čudovito živiš. Toda to ni naša starševska tradicija. Raje se obnašamo kot učitelji, sedimo z rdečim svinčnikom v roki in gledamo, kaj bi na svojih otrocih še morali...

Hura, gremo jest! (Jesper Juul, Didakta 2012)

Cena: 19,99 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  naročila na: info@familylab.si Izdal: Didakta, 2012 Uredila: Zarika Snoj Verbovšek Prevod: Ivana Gradišnik Št. strani: 132 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm   Knjiga Jesperja Juula Hura, gremo jest! obravnava problematiko družinskih obrokov, s katero se v vsakodnevnem življenju srečujejo starši in otroci. Poudarja, da je dober obrok spretno odmerjena mešanica dobre hrane, skrbi, truda, bližine, estetike, čutnega doživetja ter spontanih osebnih občutkov in razpoloženja. To pomeni, da se razumevanje, kaj je uspešen obrok, bistveno razločuje od družine do družine. Nekateri jejo, da bi živeli, medtem ko drugi živijo, da bi jedli. V knjigi se avtor sprašuje naslednje: Kaj je dobra hrana – in kaj dober obed? Kako z otrokom v kuhinji? Kako se vesti za domačo mizo – in kako v restavraciji? Kaj storiti, ko so otroci izbirčni? Kaj tedaj, ko nočejo jesti ničesar – ali pa bi jedli vsak dan enako? Razmišlja tudi o hitri hrani in o slabi hrani, o prepiranju med jedjo, o debelosti, o sovraštvu do zelenjave, o najstnikih za mizo in o drugih večnih »biserih«, ki spremljajo družinske obede Odlomki iz nekaterih poglavij in “neprebavljive priloge” UVOD Razpoloženje in ozračje v domu je v največji meri odvisno od tega, kaj se dogaja v srcu družine – v kuhinji in jedilnici, kjer obedujemo in kjer vsakodnevni skupni obroki tako odraslim kot otrokom ponujajo idealno priložnost, da pokažejo, kako se počutijo. Za mizo se pogosto odvijajo prave drame. Glavne vloge si, seveda, delijo osebe za mizo, smisel in pomen drame pa izhajata iz hrane in...

Očetje v bitki za enakovrednost

(Piše Ivana Gradišnik) Ko se kakšna tako ali drugače hendikepirana družbena skupina ali, bolje rečeno, njen progresivni del odloči, da se bo emancipirala, se večinsko mnenje okrog nje vedno silno vznemiri. V dejanjih in izrazih osamosvajanja predrznih upornikov zoper status quo večina uzira napoved kar najbolj strašne, katastrofične prihodnosti. Tako je vedno bilo in najbrž tudi vedno bo. Ženske smo to doživele že večkrat v zgodovini, nazadnje menda najbolj očitno in silovito pred dobrimi sto leti, ko so se naša emancipatorna prizadevanja strnila v gibanju sufražetk. Danes se vsakega 8. marca po Facebooku sicer vrtijo samo še replike starih letakov in plakatov, ki jih prešerno delimo zato, da se jim posmehujemo in vzvišeno vihamo nos nad primitivizmom, nevednostjo in kratkovidnostjo tistih, ki so človeštvo tedaj svarili pred neizogibno kataklizmo, če bi ženske res dobile splošno volilno pravico. Z današnje perspektive komične grožnje, da bodo matere, če se jim bo dovolilo oditi na volišče, med drugim recimo zavrgle in pomendrale svoje otroke, se nam zdijo smešne. A takrat se jim niso smejali. Ženske, ki bi rade počele še kaj več od kuhanja, čiščenja in zagotavljanja potomstva svojim modrejšim, bolj vrlim in sposobnejšim moškim, so se zdele vrhunec egoizma in sebičnosti, če ne kar norosti. Časi Dickensa? Ko so nekaj podobnega začeli pred nekaj desetletji izvajati otroci – danes jim pravimo milenijci -, je njihove starejše ter domnevno modrejše in bolj vrle predhodnike to spravilo v podoben obup. Raziskava za raziskavo (pod vodstvom babyboomerjev) je dokazovala, da nas čaka nov družbeni propad, kajti ti otroci, ki se na lepem vse bolj množično ne doma ne v šoli niso več držali tradicionalnega...

Ko miši ni doma, mačka …

Z mačkom imava počitnice. Doma sva. Sama, čisto sama. Dragi in tašča sta otroke peljala na morje. Kako malo je treba za idealne praznike. In ugotavljam marsikaj … Na primer to, da sem še vedno kreativna. Ker sem bila prepričana, da je vsa moja kreativnost izpuhtela z materinstvom. Včasih gledam fotke na Pinterestu. Kaj vse mamice ustvarjajo za mulce. Meni pa ni jasno ne kdaj, ne kako. Ma v bistvu nimam ne volje, ne idej, da bi se česa lotila. Maksimum, kar naredim, so kaki malo bolj okrašeni muffini. In včeraj, v tišini in samoti svojega doma, s crknjenim internetom v ozadju, sem svojima otrokoma naredila mini kuhalnik. Izviren, preprost, tak, kakršega sploh še ni na Pinterestu. Da imam lahko pospravljeno stanovanje. Da v bistvu nisem tako strašno neredoljubna, kot se včasih pohvalim. In da mi je drgnjenje kuhinjskega korita, zlaganje perila, urejanje omar in predalčkov, ki so že leta nametani z marsičem, v bistvu zabavno in sproščujoče. Da lahko vstajam zgodaj. Tole me je še najbolj presenetilo. Jaz, ki se že celo življenje zjutraj težko zbudim (in zjutraj pomeni pred 10h), ki sem najbolj srečna, da imam otroke, ki jih pred 8h ni iz postelje, jaz sem se danes zbudila ob pol 7h in se počutila tako spočito in tako zbujeno, da sem vstala in začela dan. Da se kava lahko spije tako vroča, kot se skuha. Da je ni nujno še petkrat pogrevati. In na koncu vseeno spiti mrzlo, mimogrede, ko pospravljaš drobtin polno mizo, preden odpelješ otroke v vrtec in šibaš v službo. Da imam neskončno rada svoja otroka. Ampak da so taki trenutki samskega življenja,...

Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...

Vloga svetovalnega delavca pri profesionalnem razvoju učiteljev

Avtorica: Ana Bogdan Vpeljava intervizije kot odlična priložnost za profesionalni napredek – primer dobre prakse »Posledice učiteljevega dela segajo dalj v prihodnost kot pri marsikaterem drugem poklicu; a način njegovega dela v večji meri, kot to sam želi ali se tega zaveda, določa preteklost – izkušnje iz lastnega šolanja.« (Marentič Požarnik, 1987, str.3) Povzetek: V prispevku razpravljamo o pristojnostih in odgovornostih svetovalnega delavca za profesionalni razvoj učiteljev. Menimo, da je pri odločitvah za profesionalni napredek, ki je moralno-etična dolžnost sodobnega strokovnega delavca, zelo pomembna osebna angažiranost posameznika, ki nujno vključuje prevzemanje odgovornosti. Kot eno od možnosti profesionalnega razvoja opredelimo intervizijo. S tem, ko jo svetovalni delavec ponudi, poskrbi za učitelje in jih hkrati spodbuja k skrbi zase ter posledično izboljšanju njihovega samospoštovanja. Menimo, da je taka oblika izobraževanja, ki temelji na konkretnih strokovnih izkušnjah učiteljev, lahko eden od načinov, ki bodo spodbudili tudi sistemske spremembe. Sodobna slovenska šola je zelo storilnostno naravnana, torej postavlja dosežke pred srečo in zadovoljstvo, kar pomeni, da so učenci, pa tudi učitelji v taki šoli podvrženi pritiskom in obremenitvam s čim boljšimi rezultati. Menimo, da je pomemben prispevek svetovalnega delavca – socialnega pedagoga – v tem, da z lastnim zgledom in izborom izobraževanj, ki poudarjajo pomembnost kvalitetnih odnosov in sprejemajoče šolske klime, spodbudi kritično razmišljanje najprej svojih kolegov, sčasoma pa tudi učencev. Ključne besede: profesionalni razvoj, vloga svetovalnega delavca, osebna odgovornost, samospoštovanje, intervizija, storilnostno naravnana šola, kritično razmišljanje Uvod V smernicah, s katerimi je opredeljeno svetovalno delo v osnovni šoli (2008), je med drugim zapisano tudi, da je svetovalni delavec tisti,  ki koordinira in sodeluje pri strokovnem izpopolnjevanju učiteljev na šoli (predavanja in delavnice...