Irvin D. Yalom: DARILO TERAPIJE

Irvin D. Yalom: DARILO TERAPIJE Odprto pismo novi generaciji terapevtov in njihovim klientom  Založnik o knjigi Darilo terapije je pronicljiva in bogata zbirka dognanj o koristnih in pozitivnih učinkih pa tudi o pasteh psihoterapije, ki jo je napisal Irvin D. Yalom, najbrž najbolj znani živeči psihoterapevt (v prevodu že imamo njegovo knjigo Rabelj ljubezni). Skozi resnične primere nam priz­nani profesor z dolgoletno prakso v knjigi ilustrira in doživeto opisuje različnost in kompleksnost težav, s katerimi se klienti obračajo po pomoč k strokovnjakom, obenem pa pokaže, kako občutljivo delo je psihoterapija. Yalom v Darilu terapije bralcu ponudi svež, iskren in pronicljiv vpogled v specifično dinamiko odnosa med klientom in terapevtom, posebej pa opozarja na velik domet terapije, ki lahko služi ali pa (v primeru zlorabe) tudi škoduje obema stranema. Knjiga Darilo terapije je obvezno branje za vse, ki se poklicno ali pa ljubiteljsko ukvarjajo s področ­jem človeške psihe ter jih zanimata psihologija in psihoterapija. Hkrati pa Darilo terapije predstavlja jasen in uporaben priročnik za samopomoč tudi tistim, ki se znajdejo v stiski in si iz različnih razlogov ne poiščejo strokovne pomoči. Cena: 24,90 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba je poštnina gratis. Naročila na: info@familylab.si Založba: UMCO, 2017 Prevedla: Maja Krajnc Št. strani: 352 Vezava: broširana Dr. IRVIN D. YALOM (1931–) je ameriški profesor psihiatrije na Stanfordski univerzi, avtor mnogih cenjenih učbenikov in knjig, med drugim Eksistencialne psihoterapije in Teo­rije in prakse skupinske psihoterapije ter knjižne uspešnice Rabelj ljubezni in druge psihoterapevtske zgodbe (UMco, 2016). Poleg prispevka k učenju o skupinski psiho­terapiji je razvil tudi model eksistencialne psihoterapije, ki temelji na štirih danostih človeškega stanja:...

Družine z najstniki. Ko vzgoja odpove (Jesper Juul, Didakta 2010)

»Ko pridejo otroci v puberteto, lahko dobro vidimo, kaj nam je uspelo skupaj ustvariti. Skupaj smo namreč prišli do določene točke. Doslej smo starši sedeli na vozniškem sedežu in otroci so z nami sodelovali. Smo zadovoljni s tem, kar je nastalo? Večina staršev na žalost na tej postaji ni zadovoljnih, zato začnejo z nekakšno turbovzgojo, s katero želijo v zadnjih minutah popravili, kar se popraviti da. To je grozno – in nesramno. In ne deluje. Starši se potem sprašujejo: »Kaj pa naj storimo? Saj vendar ne moremo samo mirno in pasivno opazovati, kako počnejo naši otroci stvari, s katerimi se ne strinjamo. Cena: 19,90 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  naročila na: info@familylab.si Založba: Didakta, 2010 Uredila: Jana Babšek Prevedla: Irena Samide Št. strani: 188 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm   V obdobju najstništva, od starosti 12, 13, 14 let naprej, potrebujejo otroci od nas pravzaprav le eno: da vedo, da je na tem svetu človek – ali dva človeka –, ki zares verjame, da sem v redu. To potrebujejo. Veliko nas v življenju ni imelo takega človeka. Če imaš enega, lahko dobro preživiš, z dvema lahko čudovito živiš. Toda to ni naša starševska tradicija. Raje se obnašamo kot učitelji, sedimo z rdečim svinčnikom v roki in gledamo, kaj bi na svojih otrocih še morali...

Hura, gremo jest! (Jesper Juul, Didakta 2012)

Knjiga Jesperja Juula Hura, gremo jest! obravnava problematiko družinskih obrokov, s katero se v vsakodnevnem življenju srečujejo starši in otroci. Poudarja, da je dober obrok spretno odmerjena mešanica dobre hrane, skrbi, truda, bližine, estetike, čutnega doživetja ter spontanih osebnih občutkov in razpoloženja. To pomeni, da se razumevanje, kaj je uspešen obrok, bistveno razločuje od družine do družine. Cena: 19,99 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  naročila na: info@familylab.si Založba: Didakta, 2012 Uredila: Zarika Snoj Verbovšek Prevedla: Ivana Gradišnik Št. strani: 132 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm   Nekateri jejo, da bi živeli, medtem ko drugi živijo, da bi jedli. V knjigi se avtor sprašuje naslednje: Kaj je dobra hrana – in kaj dober obed? Kako z otrokom v kuhinji? Kako se vesti za domačo mizo – in kako v restavraciji? Kaj storiti, ko so otroci izbirčni? Kaj tedaj, ko nočejo jesti ničesar – ali pa bi jedli vsak dan enako? Razmišlja tudi o hitri hrani in o slabi hrani, o prepiranju med jedjo, o debelosti, o sovraštvu do zelenjave, o najstnikih za mizo in o drugih večnih »biserih«, ki spremljajo družinske obede Odlomki iz nekaterih poglavij in “neprebavljive priloge” UVOD Razpoloženje in ozračje v domu je v največji meri odvisno od tega, kaj se dogaja v srcu družine – v kuhinji in jedilnici, kjer obedujemo in kjer vsakodnevni skupni obroki tako odraslim kot otrokom ponujajo idealno priložnost, da pokažejo, kako se počutijo. Za mizo se pogosto odvijajo prave drame. Glavne vloge si, seveda, delijo osebe za mizo, smisel in pomen drame pa izhajata iz hrane in...

Očetje v bitki za enakovrednost

(Piše Ivana Gradišnik) Ko se kakšna tako ali drugače hendikepirana družbena skupina ali, bolje rečeno, njen progresivni del odloči, da se bo emancipirala, se večinsko mnenje okrog nje vedno silno vznemiri. V dejanjih in izrazih osamosvajanja predrznih upornikov zoper status quo večina uzira napoved kar najbolj strašne, katastrofične prihodnosti. Tako je vedno bilo in najbrž tudi vedno bo. Ženske smo to doživele že večkrat v zgodovini, nazadnje menda najbolj očitno in silovito pred dobrimi sto leti, ko so se naša emancipatorna prizadevanja strnila v gibanju sufražetk. Danes se vsakega 8. marca po Facebooku sicer vrtijo samo še replike starih letakov in plakatov, ki jih prešerno delimo zato, da se jim posmehujemo in vzvišeno vihamo nos nad primitivizmom, nevednostjo in kratkovidnostjo tistih, ki so človeštvo tedaj svarili pred neizogibno kataklizmo, če bi ženske res dobile splošno volilno pravico. Z današnje perspektive komične grožnje, da bodo matere, če se jim bo dovolilo oditi na volišče, med drugim recimo zavrgle in pomendrale svoje otroke, se nam zdijo smešne. A takrat se jim niso smejali. Ženske, ki bi rade počele še kaj več od kuhanja, čiščenja in zagotavljanja potomstva svojim modrejšim, bolj vrlim in sposobnejšim moškim, so se zdele vrhunec egoizma in sebičnosti, če ne kar norosti. Časi Dickensa? Ko so nekaj podobnega začeli pred nekaj desetletji izvajati otroci – danes jim pravimo milenijci -, je njihove starejše ter domnevno modrejše in bolj vrle predhodnike to spravilo v podoben obup. Raziskava za raziskavo (pod vodstvom babyboomerjev) je dokazovala, da nas čaka nov družbeni propad, kajti ti otroci, ki se na lepem vse bolj množično ne doma ne v šoli niso več držali tradicionalnega...

Ko miši ni doma, mačka …

Z mačkom imava počitnice. Doma sva. Sama, čisto sama. Dragi in tašča sta otroke peljala na morje. Kako malo je treba za idealne praznike. In ugotavljam marsikaj … Na primer to, da sem še vedno kreativna. Ker sem bila prepričana, da je vsa moja kreativnost izpuhtela z materinstvom. Včasih gledam fotke na Pinterestu. Kaj vse mamice ustvarjajo za mulce. Meni pa ni jasno ne kdaj, ne kako. Ma v bistvu nimam ne volje, ne idej, da bi se česa lotila. Maksimum, kar naredim, so kaki malo bolj okrašeni muffini. In včeraj, v tišini in samoti svojega doma, s crknjenim internetom v ozadju, sem svojima otrokoma naredila mini kuhalnik. Izviren, preprost, tak, kakršega sploh še ni na Pinterestu. Da imam lahko pospravljeno stanovanje. Da v bistvu nisem tako strašno neredoljubna, kot se včasih pohvalim. In da mi je drgnjenje kuhinjskega korita, zlaganje perila, urejanje omar in predalčkov, ki so že leta nametani z marsičem, v bistvu zabavno in sproščujoče. Da lahko vstajam zgodaj. Tole me je še najbolj presenetilo. Jaz, ki se že celo življenje zjutraj težko zbudim (in zjutraj pomeni pred 10h), ki sem najbolj srečna, da imam otroke, ki jih pred 8h ni iz postelje, jaz sem se danes zbudila ob pol 7h in se počutila tako spočito in tako zbujeno, da sem vstala in začela dan. Da se kava lahko spije tako vroča, kot se skuha. Da je ni nujno še petkrat pogrevati. In na koncu vseeno spiti mrzlo, mimogrede, ko pospravljaš drobtin polno mizo, preden odpelješ otroke v vrtec in šibaš v službo. Da imam neskončno rada svoja otroka. Ampak da so taki trenutki samskega življenja,...

Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...