Kdaj v vrtec in kako posredovati v otroških sporih

(Piše: Jesper Juul)

Prva mama me sprašuje, kdaj naj bi šel otrok v vrtec. Nekateri pravijo, naj bi bil otrok čim dlje z mamo, drugi, naj gre čim prej v vrtec. Drugo mamo pa zanima, kako naj loči med dobrim in slabim vrtcem. To je seveda pomembno, še bolj pomembno pa je, da se starši in pedagogi zavedajo, da se otroci socialnega vedenja ne morejo naučiti od odraslih.

O tem, kdaj naj bi šel otrok v vrtec, ni mogoče podati strokovnega mnenja. Nobenih raziskav ni, ki bi to proučevale. Ideja, naj bi bili otroci v vrtcu od prvega leta dalje, je v bistvu želja podjetij, saj so potem matere proste in lahko delajo.

V življenju sem res srečal nekaj staršev, za katere bi lahko dejal, da bi bilo za njihove otroke bolje, da so v vrtcu kot doma. Vendar je to politično vprašanje, okrog katerega pa so si matere takoj pripravljene skočiti v lase, saj imajo po navadi o vsem skupaj različna mnenja.

V skandinavskih državah 92 odstotkov otrok hodi v vrtec. Tako je že 30 let, predvsem zaradi potreb gospodarstva, pa tudi ženske same želijo doseči čim višjo stopnjo izobrazbe, delati ter biti ekonomsko neodvisne. Če me vprašate, ali je to za otroke dobro, ne vem. Razvoj je bil tako hiter, da nimamo kontrolne skupine 10.000 otrok, ki bi bili doma, da bi lahko primerjali rezultate. In ko potujem po Avstriji in Nemčiji, strokovnjake rotim, naj takoj začnejo raziskovati, ko bo večina otrok tudi tam začela tako zgodaj hoditi v vrtec.

Vrtci so parkirišča

Lahko pa z vso odgovornostjo trdim, da vrtci niso pedagoške inštitucije. Bolj so mišljeni kot parkirišča. Uspelo nam je narediti zelo kvalitetne parkirne hiše. Moj vnuk, ki ima štiri leta in pol, obožuje vrtec. Ne more si predstavljati, da ne bi hodil tja. Še ob nedeljah hoče v vrtec. In ko ga vprašamo zakaj, pravi, da se doma nima s kom igrati.

Ali to pomeni, da je vrtec dober za njegov razvoj? Pojma nimam. Lahko pa opazimo nekaj zelo zanimivega. Po prvih 20 letih, ko so bili praktično vsi danski otroci v vrtcih, kar naj bi bilo zelo dobro za razvoj njihovih socialnih navad, so se učitelji v šolah začeli pritoževati, da otroci niso kompetentni na socialnem področju.

To je logično. Nobene raziskave namreč ni, ki bi potrdila, da je kolektivna vzgoja uspešna. Imamo pa na tone dokazov o nasprotnem. V Izraelu, bivši Sovjetski zvezi in bivši Nemški demokratični republiki so dokazali, da v vrtcih otroci ne postanejo kolektivisti, pač pa – nasprotno – individualisti. In v veliko primerih tudi egoisti.

Zato morate starši sami presoditi, kdaj naj gre vaš otrok v vrtec. Ne verjemite pa kar na slepo, da je vsak vrtec dober. In da tam zaposleni strokovnjaki vedo, kaj delajo. To ne drži, zato jim nikar ne prepuščajte odgovornosti.

Čudoviti in grozni vrtci

Ne razumite me narobe. Ne trdim, da so vrtci slabi. Tega preprosto ne vem. V veliko vrtcih sem izvajal supervizijo. Od enega ekstrema do drugega gredo, kar se odnosa do otrok tiče. Videl sem že vse, od čudovitih do groznih vrtcev.

Sprašujete me, kako ločiti dober vrtec od slabega. Na primer, ko otrok v vrtcu reče, rad bi šel spat, ampak takrat, ko bom zaspan. Pedagog pa mu odgovori, ne, tukaj gremo vsi spat ob isti uri. To je slab znak. In če boste vprašali pedagoge, zakaj to počnejo, bodo odgovorili, da je to potrebno. To ne drži.

V vrtcih lahko počnejo veliko stvari, ki so zelo koristne za otrokov razvoj. Povedal vam bom primer. Večina odraslih meni, da je pomembno, da se otrok nauči deliti svoje stvari z drugimi otroki. Če ima igračo, hrano ali karkoli, naj to deli z drugimi. Ne pa, da sedi v kotu in kot kup nesreče ponavlja, to je moje, to je moje. Koncept, da mora deliti stvari z drugimi, otrokovi možgani lahko dojamejo šele pri osmih letih. Mi pa tega skušamo učiti otroke že pri dveh letih. Opazujem starše, ki vzamejo igračo svojemu otroku in jo dajo drugemu.

Mora otrok res vse deliti z drugimi?

Je narobe, da otrok deli svoje stvari z drugimi? Ne, to je čudovita ideja. Če bi le počakali, da bi jo bili otroci pripravljeni sprejeti. Čustveno so na to pripravljeni že precej pred osmim letom.

Pred kratkim sem videl čudovit film, ki ga je v Afriki posnel avstrijski filozof. V filmu nastopata štiriletni deček in njegova dveletna sestrica. Prerekata se za kos kruha. Vlečeta ga vsak na svojo stran. Deklica hoče košček kruha, deček pa ji ga noče dati. Na pomoč pokliče mamo. Ta ne reče ničesar, le roko stegne. Deček položi kruh v mamino dlan, in mama razpolovi kos. In zdaj pride genialni del. Oba kosa kruha da nazaj dečku in odide. Deček sprva začudeno gleda, nato pa se mu obraz razjasni. En kos kruha da svoji sestrici. To je socialno učenje.

Kruh lahko prepolovimo, kaj pa igračo, me sprašujete. Jaz pa vas sprašujem nazaj: zakaj bi otroka silili, naj deli igrače z drugimi, preden je na to pripravljen? Ali mu ne zaupate? In če se dva otroka stepeta zaradi ene igrače, ju prosim, pustite jokati. Ali pa – to velja za otroke do starosti treh let in pol – pristopite k otroku, ki ponavlja, to je moje, to je moje, se dotaknete njegove glave, ga poglejte naravnost v oči in mu recite, prav imaš, res je tvoje. Ko bo prepričan, da je igrača res njegova in da ne bo odšla za vedno, če jo deli s kom drugim, jo bo spustil.

Pustite otroke, naj sami rešijo spor

In ko se dva otroka tepeta za isto igračo, pojdite na sprehod. To mislim povsem resno. No, ni vam treba iti na sprehod, ampak otrokoma dajte jasno vedeti, naj sama ugotovita, kako rešiti spor. Če se odrasli vmešavajo, otroci to razumejo, kot da niso sami odgovorni za konflikt. Mislijo, da so za njihove spore odgovorni odrasli.

To se pogosto dogaja med brati in sestrami. Nekaj drugega je, če odrasli otrokom namignejo, kaj naj storijo. Ne pa, da jim vsiljujejo svoje mnenje. Če rečete svoji hčerki, veš kaj, s to igračo se lahko igraš jutri, zdaj se z njo igra druga deklica. Ona pa bo zavpila, ne, zdaj jo hočem. Potem ji odgovorite, v redu, vso srečo ti želim.

Otrok se mora sam naučiti socialnega vedenja. Če ga tega poskušajo naučiti starši, plača zelo visoko ceno. Počuti se, kot da je z njim kaj narobe. Otroci namreč ne ločijo med tem, da so kaj narobe storili, in med občutkom, da je z njimi nekaj narobe.

“Uživajta v svoji vojni!”

Končal bom z zgodbo. Mama v eni od mojih skupin je ves čas seminarja pošiljala telefonska sporočila. Vprašal se jo, kaj za vraga počne, in odgovorila mi je, da sta njena otroka, 13-letni sin in 9-letna hčerka, sama doma in se prepirata. Hčerka ji napiše sporočilo, mama, brat dela to in to, reci mu, naj neha. Tej mami sem rekel, naj gre domov ali izklopi telefon. Odgovorila mi je, da telefona ne more izklopiti. Vedno je na razpolago svojima otrokoma. Pa sem ji prigovarjal, naj poskusi, in res si je drznila napisati naslednje sporočilo: “Draga otroka. Naslednje štiri ure bo moj telefon izklopljen. Uživajta v svoji vojni!”

Vse popoldne je bila na trnih. Zvečer je odhitela domov. Naslednji dan mi je vsa vesela povedala, da sta jo otroka pričakala že na vratih, objeta in srečna. Pa še večerjo sta ji skuhala, česar nista storila še nikoli prej.

Ta dva otroka sta spoštovala svojo mamo, zato sta ji verjela, ko jima je s svojim obnašanjem sporočala, da je ona odgovorna z njune konflikte. Morda me boste vprašali, ali naj se vmešate v konflikt, če pride do prelivanja krvi. Da, če starejši otrok ni dovolj velik, da počisti kri in mlajšemu prilepi obliž. Sicer pa se ravnajte po načelu: “Sam si to storil in sam popravi!”

* * * * * *

Kolumna je del serije, ki je nastala po Juulovi delavnici s starši v Portorožu maja 2011. Serija je izhajala v časopisu Primorske novice (pokrovitelju delavnice) poleti 2011.

Spletno objavo si lahko ogledate tule.

1 Comment

  1. Moj 15-mesecnik vsakega otroka ali ugrizne ali uscipne … vcasih pa drugega otroka le poljubi, zato ga ne vlecem takoj stran, temvec pocakam, kaj se bo zgodilo, ce je intervencija sploh potrebna. no, danes sem eno mamo opozorila, kaksna je situacija in mi je odgovorila, da tudi njen 20-mesecnik grize. Napol v sali sem predlagala, da ju pustiva, naj se aama zmenita, ce bo prislo do konflikta. potem je pa moj ugriznil drugega in me je nahrulila, da ta otrok ni za med druge in kako sem ga lahko spustila k njenemu, ce vem, kako strasno grize. sploh ne vem, kako naj ravnam v takem primeru. rada bi pokazala otroku, da mu zaupam, ne bi pa rada konfliktov z drugimi starsi. vem pa, da ce bi bila situacija obrnjena in bil bil “zrtev” moj otrok, ne bi zahtevala, da posreduje druga mama in bi pustila otroku priloznost, da se sam obrani. ali sploh prav razmisljam ali sem prevec brezbrizna?

    Reply

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja