Kdo bo koga?

Čeprav tako teoretično kot praktično vem, da se z otroki ni ne smiselno ne zdravo zapletati v bitke »kdo bo koga«, se seveda še vedno kdaj ujamem v to dobro znano igro.

Tisto igro, ko vse celice v meni kričijo, da tokrat pa zares mora biti po moje, sicer bom to nespametno odločitev, da zmaga hči, v prihodnosti pošteno obžalovala. Predvsem pa mora biti po moje zato, da bo hči vedela, kdo je šef v najinem odnosu, sicer sem obsojena na vlogo tlačanke, služkinje, sužnje in kar je še podobnih vlog, ki jih lahko igramo nemočne mame, ki smo izgubile vodstveno pozicijo.

Toda, ali biti vodja družine zares pomeni le to, da vedno zmaga moja beseda oz. odločitev? Ali ni ravno to moje dokazovanje, da sem močnejša, znak, da mi v resnici primanjkuje prave vodstvene moči, ki je umirjena, empatična in kdaj tudi usmiljena? Ko na situacijo pogledam iz tega zornega kota, ugotavljam da se v te bitke »kdo bo koga« najpogosteje zapletam ravno takrat, ko sem najmanj prepričana vase oz. ko je moja starševska samozavest najnižja. Saj zato sem v tej svoji poziciji zmagovalca tako trmasta in histerična – ker me je strah, da me bo hči razkrinkala. Ugotovila, da v resnici nimam pojma, kaj počnem oz. kaj bi kot mama rada.

Pa smo spet tam – pri negotovi mami, ki mora voditi, pa v tistem trenutku ne ve, kako. Zakaj hudiča je tako težko biti vodja? Če sem zares iskrena sama s sabo, v resnici točno vem, kaj bi rada tako zase kot za svoje otroke. Zakaj torej tolikokrat mečkam in omahujem? Kaj me zadržuje, da ne sledim temu, kar čutim globoko v sebi? Ker dvomim, ali je to prav. Ker nisem prepričana, če je to dobro za hči. Ker se sprašujem, ali je to zares najboljše tudi zame in za naju. Ker sem notranje razcepljena. Med prav in narobe. Med dobro in slabo. Med permisivnostjo in avtoritarnostjo. Med sabo in hčerko. Toda, resnica je, da v takšni igri ne zmaga nobena – ne jaz, ne hči. Kot to velja za vse vojne – vsi so poraženci, tudi navidezni zmagovalci.

Tako kot otroku veliko bolj škodijo starševski prepiri o vzgoji kot to, da eden vzgaja »narobe«, se vse bolj zavedam, da hčerki veliko bolj škodi moje trmasto vztrajanje pri poziciji »po moje bo« kot to, da kdaj popustim ali svoje raje uveljavim na sočuten in nežen način. Z razumevanjem, da je pač težko, če ti nekdo reče ne. Da kot moder vodja vem, kdaj je treba mirno vztrajati in kdaj popustiti. Kdaj tolažiti in kdaj hči pustiti pri miru. In to brez sledu občutka »kdo bo koga«, ki v hčerki prebudi le še večje strasti po upiranju. In preverjanju mamine starševske kompetence. Kompetence, ki si jo najbolj razvijam tako, da treniram. Vsak dan vedno znova. Zavestno in budno, samoreflektirajoče in odzivno na hčerine reakcije, predvsem pa sočutno in ljubeče. Tako do hčerke kot same sebe.

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (november 2017).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja