Kdo je šef v vaši družini?

Ja, itak da sva midva z možem šefa v naši družini, ne pa hčerki. Tako se sliši moja prva obramba, ko v knjigi ali članku Jesper Juula berem o sodobnih starših, ki velikokrat v želji, da ne bi postali avtoritarni in nasilni starši, odgovornost odraslega nevede prepustijo otrokom.

To seveda ne pomeni, da v takšnih družinah o vsem odločajo otroci, kajti tudi starši, ki ne zmorejo/znajo odgovorno voditi svoje družine, so še vedno glavni odločevalci, ki plačujejo položnice, kuhajo kosila in perejo perilo, otroke vzgajajo in jih učijo o življenju, pri tem pa se trudijo upoštevati tudi njihove želje. Težava novodobnih staršev ni v tem, da smo veliko bolj pripravljeni prisluhniti svojim otrokom kot naši starši in stari starši, temveč nam spodrsne v tistih najbolj odločilnih trenutkih. Trenutkih, ko nam kot staršem ne gre oziroma spodleti. Trenutkih, ko bi kot odrasli morali ostati 100% odgovorni tako za težko melodijo v družini in slabo kakovost medosebnih odnosov kot lastne »negativne« občutke. Namesto tega pa vse te velike odgovornosti »elegantno« prenesemo na otroke. Otroke, ki takšne odrasle naloge seveda ne morejo in ne smejo opravljati, da se lahko zdravo razvijajo.

Na primer: hčerka kot vsak zdrav otrok (pa tudi odrasli, če smo pošteni) poskuša na vse možne načine, ki jih premore – od kričanja in izsiljevanja do prosjačenja in joka –, dobiti oziroma doseči to, kar si želi. In otrok, ki ima nepoškodovano integriteto, zelo dobro ve, kaj hoče in noče, zato je s svojimi željami in zahtevami še toliko bolj glasen, odločen in »naporen« za okolico. In s tem ni prav nič narobe. Res, da smo odrasli pač nekako bolj »kulturni« in te svoje želje izražamo nekoliko bolj »prefinjeno« (vsaj dokler nam kdo ne »stopi na živec«), toda v bistvu gre za osnovno človekovo pravico do samoizražanja: da lahko okolici na način, ki ga znam in zmorem, izrazim, kaj hočem in želim, česa ne maram in česa se bojim. Starši, ki prisegajo na avtoritarno vzgojo, otroke utišajo že na tej prvi točki in tako ranijo njihovo bistvo samospoštovanja. Toda mi, starši, ki nočemo biti nasilni, tega seveda ne storimo. Se pa pogosto zapletemo v drugo zanko, ki je za otroke lahko prav tako rušilna kot avtoritarna vzgoja, le iz druge strani.

Ko sem spočita in se v svoji koži dobro počutim, lahko sproščeno prisostvujem samoizražanju svojih hčera, ne glede na to, koliko decibelov pri tem dosegata. Takrat ju zmorem mirno sprejemati takšni, kakršni sta, zato se lahko potem tudi mirno odločim, kaj bom z njunimi željami in zahtevami storila. Ali jim bom ugodila ali ne. Če jim ne ugodim, sledijo seveda še višji decibeli, in če imam zares dober dan, zmorem mirno prenesti tudi to in hčerki se kmalu umirita ter velikokrat prideta k meni po objem. Kot bi se mi hoteli zahvaliti: »Mami, hvala, da si me sprejela in me vodila od začetka do konca.« Toda, ker ne živimo v idealnem in popolnem svetu, seveda nimam vsak dan dobrega dne in tako me vse to hotenje hčera velikokrat zaloti utrujeno, v bitki s časom in z zelo nizko kapaciteto empatije. Takrat mi je že to, da moram poslušati njune želje (ki se mi takrat zdijo popolnoma nesmiselne in imam občutek, kot da me nekdo od zgoraj preizkuša), preveč. In sedaj tole zahtevno bitje pred mano od mene še pričakuje, da bom odgovorno stala za svojo odločitvijo, da je konec risank za danes, kot se to spodobi za odraslo zrelo osebo. Itak, da sem v totalni stiski, kar se navzven kaže kot jeza in sitno besedičenje: »Pa saj sem ti že desetkrat rekla, da ne! Nehaj mi že težit s to risanko in se obleci v pidžamo!« Če bi se v takšnem občutenju uspela pogledati v čustveno zrcalo, si zagotovo ne bi bila všeč, saj sem takrat polna jeze, agresije in nemoči. Vse mi gre na živce, celo lastna hčerka (za katero sem v resnici pripravljena umreti). In to ji s svojim vedenjem in skritimi sporočili tudi sporočam: »Na živce mi greš in ti si kriva, da se jaz sedaj jezim.« Učbeniški primer prenosa odgovornosti z odraslega na otroka. In to ne samo za nastalo družinsko disharmonijo (naše večerno kreganje) in težave v odnosih (najina neuspela komunikacijo za sabo potegne tudi moža in mlajšo hčerko), temveč celo za počutje odraslih (mojo in moževo jezo).

Podobnih primerov imava z možem eno celo zbirko oziroma kar več zbirk na različne teme – od prehrane  in umivanja zob do pravočasnega odhajanja od doma in uspavanja. Ja, itak da sva midva z možem šefa v naši družini, se s truščem razleti po tleh. In kaj zdaj? Če v takšnih trenutkih moža pošteno zamika prehod na »tradicionalen« avtoritaren način vzgoje (ustrahovalno dretje in pravična kazen, da se bo vedelo, kdo je šef v naši družini), ki zares bolje deluje kar se tiče poslušnosti in navideznega miru v družini, se sama zelo dobro zavedam, da to ni pot, ki bi otrokom omogočila razvoj zdravega samospoštovanja, odgovornosti, poguma, zmožnosti empatije in ustvarjalnosti – vsega tega, kar si starši želimo za svoje otroke. Avtoritarna vzgoja vse to v resnici ubija in dolgoročno prepreči, zato je pač treba najti drugo pot, kako vajeti v družini odgovorno, pa vendar empatično vzeti nazaj v svoje roke.

Ok, več kot očitno ravnam narobe vsakič, ko na »eleganten« način na hčerko prenesem tako krivdo za družinsko težavo kot odgovornost za moje počutje ob težavi; na primer s skritim sporočilom Ti si kriva, da se jaz sedaj jezim. Za to, da imamo družinske konflikte, prepire oziroma težave v resnici ni nihče kriv, takšno je pač življenje, ko skupaj živi več ljudi. Toda za to, kako se bomo družinskih težav lotili, sva kot odrasli osebi odgovorna izključno samo midva z možem. Za to, kako se pri tem soočenju s težavami in njihovem reševanju počutiva, sva pa itak v vsakem primeru odgovorna vsak sam zase, saj ne more biti nekdo drug odgovoren za moje počutje. Lahko mi sicer s svojim vedenjem sproži »negativne« občutke, kot so jeza, žalost ali nemoč, toda na koncu sem za to, kar nosim v sebi, v celoti odgovorna sama. To je resnično težko prebaviti, ko po eni uri hčerkinega kričanja, skakanja, hihitanja in neupoštevanja ponorim. Takrat vse celice v meni govorijo samo eno: »Samo hčerkino divjanje in prav nič drugega je krivo za to jezo, ki jo sedaj čutim v sebi in me hoče razgnati!« Ne, draga moja, ta jeza je samo tvoja in samo ti si odgovorna zanjo oziroma za to, kaj boš z njo storila, me hladno opominja majhen košček v glavi, ki je še uspel ostati trezen oziroma ni podlegel poplavi jeze. Zato je veliko bolje, kot da izbruhneš, da za hip postaneš in se zazreš sama vase: Kaj te v resnici tako zelo jezi? Kaj si sploh želiš in kaj si zares storila, da bi to uresničila? Si pri tem »videla« hčerko ali si samo sledila svojemu »načrtu«? In kaj pravzaprav čutiš, ko odstraniš jezo? … Šele v takšnem pogovoru sama s sabo lahko ugotovim, kaj zares čutim, kdo sem in kaj hočem. In že samo to me v večini primerov močno pomiri. Dovolj, da lahko hčerki mirno sporočim, kaj hočem, česa ne maram in kdo pravzaprav stoji pred njo – mama, ki je utrujena od vsega kričanja in skakanja, zato hoče mir. Zdaj. Takoj. »Joj, si tečna,« dobim vrnjeno od nejevoljne hčerke. »Ja, res je. Ko sem utrujena, sem velikokrat tečna. Zato je bolje, da ali nehaš divjati ali pa greš skakat v drugo sobo,« ji odgovorim. In največkrat zares neha skakati ali pa gre v svojo sobo. Seveda nergajoče. Toda, jaz sem odgovorno poskrbela sama zase, brez da bi poškodovala hčerkino samospoštovanje (na primer z besedami, kot so Pa kaj si tako podivjana! ali Kaj je s tabo narobe, da nič ne poslušaš in ubogaš?!), hčerka pa je spoznala nekaj novega o svoji mami – ko je utrujena, je bolje iti čim dlje vstran od nje.

Ko mi uspe ostati pri sebi ter biti odgovorna tako sama zase kot za odnos s hčerko, je vse videti tako lahko. Toda, če sem iskrena, je takšna starševska odgovornost velikokrat zelo težka. Situacij je namreč vsak dan ogromno, zato je veliko tudi skušnjav zaviti na lažjo pot. Pot, na kateri je ob hčerkinem zame motečem vedenju moja starševska odgovornost le ta, da hčerko opomnim na družinska pravila in jo v primeru kršitev primerno kaznujem oziroma ji (za)grozim – danes nič risank ali drug teden odpade kino. Moram priznati, da takšno izsiljevanje zelo dobro deluje (v smislu “če ne boš storila tega, ne boš dobila onega” ali “če ne boš prenehala s tem, ti bom odvzela tisto”). Toda le za kratkoročni cilj Kako čim prej doseči svoje, ne pa za dolgoročni cilj Kako si zgraditi čim boljši odnos s hčerko. In tega se prav vedno, ko utrujena in nemočna posežem po tej metodi, zelo dobro zavedam, zato bi hčerko najraje kaznovala še za to. »Kazen«, ki si jo v resnici zaslužim sama, dobim seveda povrnjeno v hčerkinem izsiljevanju: »Če mi ne daš še ene risanke, ne bom pospravila igrač v sobi. Pa kaj me tako gledaš, saj tudi ti mene izsiljuješ?,« mi resnico odzrcali 6-letna hčerka. V takšnih trenutkih za hip podvomim v svojo starševsko kompetenco, toda prav vedno znova se spomnim, zakaj smo mi odrasli tisti, ki edini lahko vodimo družino, ne pa otroci – ne samo zato, ker imamo več sposobnosti, znanja in življenjskih izkušenj, temveč predvsem zato, ker znamo razlikovati med otrokovimi željami in potrebami. Ker vemo, da za to, da odgovorno poskrbimo za otrokove potrebe, ki omogočajo zdrav fizični in psihični razvoj, moramo velikokrat otrokovim željam reči NE. In to brez slabe vesti ali občutkov krivde, ki so za otroška ramena pretežko breme in prevelika odgovornost. Pa smo spet na začetku. Ni kaj, biti dober šef v družini je zagotovo ena izmed najtežjih življenjskih nalog. Pa tudi najbolje »plačanih«, saj tako, kot otroci rastejo skupaj z nami, tudi mi, starši, rastemo skupaj z njimi. Vendar le, če smo se kot šefi, ki jim je bolj kot disciplina pomemben odnos, pripravljeni učiti od njih.

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (1. del februar in 2.del marec 2016).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja