Piše: Jesper Juul

Najin otrok je pred dvema mesecema dopolnil tri leta in začel hoditi v vrtec. V vrtcu mu je všeč. Vzgojiteljice so vesele, da je tam, in ga hvalijo, ker je lepo vzgojen in družaben. Pred kratkim pa so dobili novo vodjo, ki je vpeljala »pedagoški« sistem, ki je zame nekaj popolnoma neznanega. Otrokom delijo »smeške«, majhne rumene nalepke z veselimi ali s sitnimi obrazi.

Sin je zelo živahen mlad mož, ki se ves čas skupaj s prijatelji ukvarja s tem ali z onim na igrišču. Zgodi se, da ne pride pravočasno do stranišča in se polula v hlače. To se mu zgodi približno enkrat na teden. Doma se mu to že dolgo časa ni zgodilo in zaradi tega ga nikoli nisva oštevala. Zdaj je zaradi novega sistema nesrečen in počuti se izpostavljenega. Ampak vodja in vzgojiteljice na njegovem oddelku so neizprosne.

Kaj menite o tej »metodi«? Kaj lahko storiva midva, da bi sinu pomagala?

Starša

ODGOVOR:

Vaš sin je »žrtev« uvoženega ameriškega sistema, pri katerem so vesele in sitne obraze učencem sprva delili za uspehe pri posameznih predmetih. Ko sem jaz hodil v šolo, smo imeli zastavice in zvezdice (ali pa nič). Pozneje se je ta sistem razširil tudi na vedenje in ravnanje otrok. To je primitivna metoda, ki ne zasluži opisa »pedagoška«. Je zgolj uravnavanje vedenja pod pogoji, ki jih določijo odrasli. Če otroci izpolnijo naključna merila naključnih strokovnjakov, so pri odraslih priljubljeni, če jih ne, pa jih izpostavijo v strah in svarilo drugim otrokom. Posledično odpade tudi vse govorjenje o sodelovanju med domom in ustanovo, saj pedagogi zavestno prezrejo merila staršev in njihove načine sporazumevanja z otroki.

Naj ponazorim s primerom:

Verjetno dejstvo, da se vaš sin kdaj polula v hlače, ni noben problem. Ni se še povsem naučil presoditi, koliko časa potrebuje, da pride do stranišča, se sleče in tako naprej. Nekateri otroci imajo nekaj časa tovrstne težave, kar ima lahko zelo različne vzroke. Nekateri so fiziološki, drugje gre za različne navade ali psihološko-eksistencialna vprašanja, kar pomeni, da je otrokovo vedenje znak za okolico, da nekaj v njegovem življenju ni v redu. Pogosto gre za nekaj v družini, kar otroka boli ali bega. Če si predstavljamo takšnega otroka v tem vrtcu, otroka, ki poskuša opozoriti odgovorne odrasle, da mu ni dobro, bo dobil samo kup sitnih obrazov, namesto da bi dobil vesele. Morali bi ga »nagraditi«, ker je opozoril, da njegova družina potrebuje pomoč, tako da se je izpostavil kritiki odraslih.

Zelo ranljivi

Znano je, da so otroci zelo ranljivi, kadar odrasli enačijo njihovo vedenje z njihovim »bitjem«. Niso sposobni razlikovati med tem, kar počnejo, in tem, kar so. Kadar je njihovo vedenje predmet kritike, obsojanja in kazni, to doživljajo kot osebni človeški poraz. Zaradi tega trpi njihovo še nezrelo samospoštovanje in nadomestijo ga sram, krivda in negotovost.

Veseli in sitni obrazi so očitno blažja oblika starejših kaznovalnih metod in spominjajo na »premor«, ki je modernizirana različica oslovske klopi. Odrasli pogosto dosežejo cilje s pomočjo teh metod, otroke pa oropajo notranje moči, tako da postanejo odvisni od stalnega potrjevanja pri avtoritetah.

Ponekod so sitne obraze nadomestili s križci, ne oštevajo več, namesto tega pa na veliko hvalijo, kadar se otroci vedejo »pravilno«. Metoda je torej bolj humana, saj izpušča negativno in krepi pozitivno. Ampak otroci vendar niso neumni, čeprav je zastrašujoče, kako zelo so se pripravljeni prilagoditi. Presneto dobro vedo, da molk ali križec nosita s sabo negativen odziv, odrasli pa lahko dvignejo roke in dokažejo, da niso rekli nič »grdega«.

Pedagoške metode, ki so usmerjene proti otrokovemu osebnemu in socialnemu razvoju, obstajajo predvsem zato, da se odrasli počutijo varnejše in manj negotove v svoji vlogi in še zdaleč niso vedno v korist otrok. Če bi bil na vašem mestu, bi poskušal ugotoviti, če je vodja res dobro premislila to metodo ali pa se je vanjo samo zaljubila na kakšnem seminarju.

Hkrati bi predlagal alternativne načine, na katere se lahko odzove, kadar se vaš sin polula v hlače. Možnosti:

Lahko ga prijazno pogleda, ga pogladi po hrbtu in reče: »Opala! Si imel pa smolo. Ni bilo dovolj časa, da bi si slekel hlače?« In ko otrok to potrdi, lahko zadevo konča z besedami: »To mora biti pa zoprno zate, ampak se boš že naučil. Naj ti pomagam poiskati suhe hlače?«

Če pa je v resnici jezna ali ji gre na živce, da se to dogaja, lahko reče: »Poslušaj malo! Na živce mi gre, da se moram ukvarjati s tem. Zato bova zdaj pogledala, ali obstaja kakšen način, da bi ti lahko pomagala, da tebe ne bo sram, moji živci pa bodo mirni.«

Če tem rešitvam ugovarja in vam da vedeti, da ste z možem »premehki« ali »nedosledni«, bi sam pretehtal možnosti, da bi sin zamenjal vrtec.

Vaš sin je zdrav, močan in živahen fantič, ki bo zagotovo preživel dve nalepki na mesec. Če pa se vam zdi, da se ga sitni obrazi oprijemajo in odnos vzgojiteljic slabo vpliva nanj, ni nobenega smisla, da ostane tam. Vse skupaj bi se lahko preneslo še na druge plati njegovega vedenja in značaja. Lahko pa se zgodi tudi to, da se bo vaše vedenje do njegovega lulanja zaradi tega spremenilo – sin bo postal še bolj negotov in se bo v vrtcu (ne pa doma) polulal še pogosteje.

Pedagogi, ki se zaljubijo v to ali druge oblike uravnavanja vedenja, se pogosto izkažejo za nesposobne videti svoj del odgovornosti za otroško »negativno« vedenje. In v takšnem primeru ni mogoč nikakršen dialog niti s starši niti z otroki.

Nič nimam proti temu, da se otrokovi strokovni dosežki merijo v okviru določenih pedagoških meril. Kadar pa se pojavi pričakovanje, da se bo njihovo vsakdanje vedenje prilagodilo nekakšnim strokovnim predstavam o tem, kaj je »prilagojeno« ali »normalno«, primem za puško. Otroci niso industrijski izdelek in niso na svetu zato, da bi ustregli odraslim.

* * * * * * *

Članek je objavljen novembra 2009 v reviji Ringarajine iskrice.