Kje so meje sestrske ljubezni

”Zato je potrebno, da starši dobro ocenimo, kdaj otroci RES potrebujejo pomoč in PRI ČEM. Odnosi med sorojenci so njihovi, konflikti ravno tako.” (www.familylab.si)

 

Med nosečnostjo nismo prav na široko debatirali o dojenčku, bil je pač omenjen toliko, kot smo se normalno pogovarjali o njem. Enkrat sem jo vzela s sabo na pregled, da je videla tisto veliko vesoljčkasto glavo, in potem ni vedela, kaj naj odgovori, ko smo jo spraševali, kako se ji je zdelo. Pa na koncu sva ji prepustila izbiro imena.
Ne bom pozabila prizora, ko je prišla s tatom v porodnišnico, stopila v sobo in rekla: ”Kje pa je dojenček?” In to je bilo to. Od tega trenutka naprej je bil njen dojenček in ona bi vse: previjala, kopala, dajala spat, ga potrpežljivo pol ure držala v naročju s flaško v roki … In prenašala okrog.

Ta del s prenašanjem je bil najbolj strašljiv za naju. Koliko lahko dovoliš triletniku? Pa saj ga ne more prenašat, saj ga v bistvu niti dvignit ne sme, kaj pa če ji pade, kaj pa če ga preveč stisne, kaj pa če ga po nesreči zadavi? V bistvu že objemanje dva tedna starega bitja izgleda grozljivo. Ampak kaj potem rečeš triletnici, ko te zelo resno pogleda in reče: ”Mami, saj vem, saj bom pazila.” Pa ji v bistvu verjameš. In ga itak dvigne s tal enkrat, ko te ni zraven, in ga prinese za tabo, ker je jokal in sta oba OK. Spustiš mejo in rečeš OK, samo iz postelje ga pa res ne smeš dajati, ker je previsoko. In se spet zgodi, da se tamali zbudi in je ona v spalnici pred tabo, in ga prinese ven. Potem, ko parkrat globoko vdihneš, jo prosiš, naj ti pokaže, kako ga je spravila dol. Pokaže ti način, ki je tako premišljen in tako dodelan, da ni pogoja, da bi tamali padel in se poškodoval.

In spuščaš meje, tamali raste, vsakič lažje je, vsakič manj težko dihaš, kadar se ona odloči, da bo počela z njim nekaj, kar je iz naše odrasle perspektive videti bolj podobno mučenju kot kaj drugega. Onadva sta pa vedno boljša prijatelja. Še vedno se ti dogaja, da prideš v spalnico in se meče po njem, vsaj tako izgleda, in jo natuliš, da ne more tako delati z dojenčkom, ker ga boli in je bogi in ga bo pomečkala in … Pa te pogleda z velikimi, prestrašenimi očmi in reče: ”Ampak saj mu je všeč, saj se smeje?” In pogledaš 8-mesečnega mulca, ki se res reži tam med odejami, in se počutiš, kot da bi te nekdo polil z vedrom mrzle vode. Kaj za vraga se sploh vtikam?!?

Veliko, veliko dela je bilo vloženega samo v to, da je začela opažati, čutiti in upoštevati njegov ne. Saj je tudi on očitno od prvega dne čisto zaljubljen vanjo, ampak vseeno ima svoje meje in mu mečkanje in premetavanje ne paše vedno.
Kako se zdajle počuti? A mu paše? Kaj ti hoče povedati, ker joka? Kaj narediš, če mu ne paše? Kako se ti počutiš, kadar te objemajo? Kaj misliš, da potrebuje zdajle? Taka vprašanja so bila eno leto večkrat dnevno na sporedu. Zdaj že manj, ker mali z besedo in z zobmi reče ne, če je treba. Pa tudi zato, ker je delovalo. Jo vidim, kako ga že skoraj zmečka v objem, ko pride iz vrtca in se mali samo malo umakne, pa se ona ustavi. In ga samo poboža. Čez 10 minut sta pa oba za in se stiskata v najmanjšem škafu, ki ga premoremo. Ali pa se kregata in kričita, ker imamo očitno čisto premalo igrač. Jaz si pa v sosednji sobi ponavljam zgornji stavek in se trudim, da ne hodim tja, dokler onadva ne prideta do mene 😉

Tale filmček je nastal poleti, ko je bil tamali star eno leto, tamala pa štiri.

 

 

Sabina Adanič

Sabina Adanič

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja