Kjer poje šiba, umira dostojanstvo

(Ranka Ivelja)
Slovenija, ena redkih evropskih držav, kjer zakonodaja otrok ne ščiti pred telesnim kaznovanjem

“Kjer so otroci, mora biti doma tudi šiba, to je stara resnica in pravica. Kjer ni pri deci šibe strahovalke, tudi pokorščine ni…”
“Oča in mati brez šibe in pa kralj brez meča izgubijo hitro čast in oblast.”
“Šiba strahovalka se ne sme za tramom posušiti; zakaj suha šiba se rada zlomi in malo pomaga; za potrebo mora peti, toda modro in po pameti.”

Avtor zgornjih, danes nekam srhljivo zvenečih “vzgojnih” priporočil je višji šolski nadzornik, kanonik lavantinske škofije, škof in svetniški kandidat Anton Martin Slomšek. Temu se seveda ne gre čuditi, znameniti mož je bil pač otrok svojega časa, ne boljši ne slabši od svojih sodobnikov. Otroke pa so tedaj “vzgojno” tepli tako duhovniki kot učitelji, tako nazadnjaki kot naprednjaki, tako moški kot ženske. Bolj intrigantno in manj razumljivo je to, da ima za “Slomškove” metode dve stoletji kasneje razumevanje še vedno toliko ljudi. Da je “blago” nasilje – na primer klofuta, udarec po zadnji plati, poteg za uho – primerno in koristno, menijo namreč kar tri četrtine staršev, približno tretjina pa jih priznava, da se tovrstnih “vzgojnih” metod poslužuje občasno. In vendar bi na vprašanje, ali je dovoljeno, primerno in koristno tepsti ljudi, najbrž prav toliko ljudi odgovorilo nikalno. Ali torej otroci še vedno niso ljudje?

Vprašanje se zdi retorično, toda mišljeno je resno. V Slomškovem času namreč otrok dejansko ni veljal za “pravega” ali za “celega” človeka, ki bi mu bila priznana integriteta in človekovo dostojanstvo. Bil je lastnina staršev, v vzgojo se zato ni smel nihče vtikati. Naloga otroka je bila, da brezpogojno uboga, naloga vzgojitelja, da mu to vbije v glavo. Če ni šlo drugače – z roko, jermenom, ravnilom… Zgodovina otroštva na Slovenskem – pa tudi marsikje drugje po Evropi – je bila zato v 19. in tudi še v prvi polovici 20. stoletja v veliki meri zgodovina otroških mor, strahu in ponižanja. Šele minula desetletja so prinesla otrokove pravice in nova razvojnopsihološka spoznanja, katerih posledica so vzgojni koncepti, ki v šibi strahovalki ne vidijo več nujnega vzgojnega rekvizita. Otroci so poleg ustreznejše pravne zaščite “dobili” integriteto in osebno dostojanstvo. Še več: danes je telesno kaznovanje otrok z zakonom prepovedano v osemnajstih evropskih državah, Svet Evrope pa je junija sprožil novo vseevropsko kampanjo za prepoved telesnega kaznovanja otrok. Slovenije med omenjenimi osemnajstimi državami ni. Klofutanje, lasanje, brcanje otrok v naših logih očitno še vedno ni enotno prepoznano kot nasilje.

Otroci, ki redno padajo po stopnicah
Danes je kar težko verjeti, kako dolgo so zdravniki, učitelji in vzgojitelji potrebovali, da so “opazili”, da nekateri otroci redno padajo po stopnicah, butajo z glavo ob zid in sami od sebe polagajo roke na vročo peč… V liberalni Ameriki je denimo trpinčenje otrok postalo tema šele konec petdesetih let, ko je izšla knjiga Sindrom tepenega otroka, ki jo je napisal ameriški pediater Henry Kempe. Po objavi knjige, ki je šokirala Američane in svet, so se v strokovnem medicinskem tisku pomnožile objave na to temo, vse več pa je bilo tudi civilnodružbenih pobud, ki so postavljale pod vprašaj smiselnost in upravičenost telesnega “discipliniranja” otrok. Pretresljive Kempejeve ugotovitve so odmevale tudi na Slovenskem. Znani ljubljanski pediater dr. Pavle Kornhauser je prvi opozoril na hude oblike trpinčenja v družini. Prav po njegovi zaslugi je v Ljubljani leta 1979 potekal prvi simpozij med vsemi socialističnimi državami in prvi v bivši Jugoslaviji, na katerem so pediatri spregovorili tudi o tej zamolčani temi. Javnost je bila šokirana in pretresena, za storilce so se glasno zahtevale višje kazni. A to je bilo bolj ali manj vse. Da so brutalno pretepeni otroci le nesprejemljivi vrh družbeno in zakonsko toleriranega nasilja nad otroki, večina ljudi tedaj še ni bila pripravljena sprejeti. Ne le pri nas.

V Angliji so telesno kaznovanje v javnih šolah prepovedali šele leta 1987, v zasebnih pa še kasneje, leta 1999. Britanska javnost se je morala soočiti z zgodbami, ki so jih o svojih mučnih spominih na življenje v internatih pripovedovali ugledni in uspešni ljudje, ki so jim vzgojitelji in dušni pastirji lomili telo, neredko pa strli dušo. Toda k spremembi zakonodaje je Britanijo prisilila zlasti vrsta razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Najglasneje pa je odmeval proces A proti Združenemu kraljestvu, ki je potekal pred Evropskim sodiščem. Leta 1998 je namreč neki mladoletnik prijavil svojega očima, ker ga je pretepel s cevjo za zalivanje. Angleško sodišče je očima oprostilo, sklicujoč se na določbo, ki je staršem dovoljevala “razumno discipliniranje”. Toda Evropsko sodišče je menilo drugače: telesno kaznovanje, združeno s ponižujočim ravnanjem, krši evropsko konvencijo o človekovih pravicah, se je glasila razsodba.

Otroke je mogoče vzgajati tudi brez nasilja
“To je bila prelomna razsodba, ki je odmevala tudi zunaj Združenega kraljestva. Vesel sem, da je danes v Evropi že osemnajst držav, ki so zakonsko prepovedale telesno kaznovanje otrok, in da so si Združeni narodi zastavili cilj, da leta 2009 vse države članice dosežejo dogovor o univerzalni prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Toda najtrši oreh je zakoreninjena miselnost, da otrok ni mogoče vzgajati brez telesnega kaznovanja,” pravi Peter Newell, britanski novinar in pedagog, ki je pred več kot tridesetimi leti ustanovil gibanje End All Corporal Punishment of Children (Prepovejmo vse oblike telesnega kaznovanja otrok), danes pa je koordinator istoimenske globalne iniciative. “Prav zaradi trdovratnosti prepričanja, da udarci koristijo, je tako pomembno, da države zakonsko prepovedo telesno kaznovanje otrok in s tem pošljejo jasno sporočilo družinam, da udariti otroka ni nič bolj sprejemljivo kot udariti kogarkoli drugega,” dodaja Newell. Strahovi, da bi takšna določba povzročila, da bi otroci zaradi nje ovajali svoje starše, pa so po njegovem povsem odveč. “Tudi če gre za telesni napad na odraslega človeka, storilec ne pride pred sodnika, če napadeni nima posledic. Seveda pa ta določba sama po sebi ne zadošča. Država bi jo lahko uporabila za promocijo nenasilnih odnosov z otroki in za to, da bi ozavestila starše o dolgoročni škodi, ki jo povzroča telesno kaznovanje, ter da bi skupaj s stroko poiskala boljše načine vzgajanja otrok.”

Švedski, ki je prva v Evropi zakonsko prepovedala telesno kaznovanje in ponižujoče ravnanje z otroki – že leta 1979 -, je to uspelo. Z ozaveščanjem javnosti so število družin, v katerih so kot vzgojni ukrep priznavali klofuto, lasanje ali udarec po zadnjici, v desetih letih zmanjšali s 50 odstotkov na 10 odstotkov. In ne gre pozabiti, da so švedski otroci po učnih rezultatih praviloma vedno v vrhu svetovnih lestvic učnih dosežkov. Pridnosti in zavzetosti udarci torej ne stimulirajo. Res pa je, da se tudi v skandinavskih državah vzgojni vzorci spreminjajo šele v zadnjih desetletjih.

Vzgojiti ubogljive otroke je odvraten cilj
Znameniti danski psihoterapevt in ustanovitelj Kemplerjevega inštituta Jesper Juul – njegovo knjigo Kompetentni otrok smo nedavno dobili tudi v slovenščini – priznava, da so o “vzgojnih metodah” v Skandinaviji zelo samozavestno govorili vse do sredine 70. let prejšnjega stoletja. Dotlej so namreč verjeli, pravi Juul, da so otroci “asocialni” in potencialno nagnjeni k “živalskemu” vedenju. Toda otroci so “resnična človeška bitja že od rojstva”: po naravi so od prvega dne družbeni, odzivni in empatični. Da pa lahko te prirojene lastnosti razvijejo, morajo biti z odraslimi, ki to upoštevajo. Uporabiti kakršnokoli “metodo” ni le površno, ampak destruktivno, ker otroke v razmerju do najbližjih in najdražjih omeji na objekt, trdi Juul. Zagovarjati telesno kaznovanje z argumentom, da je učinkovito, je po njegovem zmotno, ker otroci z odraslimi vedno sodelujejo, pa naj ti z njimi počno karkoli. Toda pri telesnem kaznovanju otroci žrtvujejo svojo integriteto, postanejo destruktivni, izgubljajo samospoštovanje, nimajo se več radi, bolečino in ponižanje potlačijo. Če je stiska huda, o svoji bolečini spregovorijo šifrirano, s psihosomatskimi znaki. “To je – etično in človeško gledano – preprosto previsoka cena za doseganje sodelovanja. Vzgojiti ubogljive otroke je zato odvraten cilj,” je prepričan Juul.

In kaj naj storijo starši, ko se znajdejo v “vzgojnih” škripcih? Danski terapevt vzgojo vidi kot nenehno partnersko interakcijo v odnosih med starši in otroki, kot obojestransko postavljanje mej, prevzemanje odgovornosti (starši imajo svojo in otroci svojo) in priznavanje napak. Negativni odzivi, upor in odpor otroka, so za Juula ne le dovoljeni, temveč dobrodošli, ker staršem nastavljajo ogledalo. Če te odzive nasilno zatremo, se bomo z njimi ukvarjali v prihodnosti. Za Juula so besneči, omamljeni, destruktivni mladi ljudje od Londona do Ljubljane le skupinski izraz neslišane, neuzrte bolečine in zatiranja, ki so ga (bili) deležni. Fizično kaznovanje, poudarja, otrokom dolgoročno škodi, ker rani dostojanstvo in uničuje samospoštovanje. Jasna razmejitev med nasiljem, ki zaznamuje otroka, in blagim nasiljem, ki izzveni brez posledic, pa v resnici ni možna. “Vsako nasilje škoduje, v skladu s svojo razsežnostjo in odvisno od otroka. Nekoga lahko že enkratna izpostavljenost nasilju zaznamuje za vse življenje,” zatrjuje Juul. In ker tepen otrok dobiva sporočilo, da je povzročati bolečino drugim dopustno, obstaja večja verjetnost, da bo kot roditelj tudi sam tepel svoje otroke. In tako se nasilni vzgojni vzorci reproducirajo iz generacije v generacijo, čeprav na srečo v vse manjši meri.

Desetina otrok jih “dobi” vsaj enkrat na mesec
Prav v dejstvu, da nasilne “metode” vzgajanja najpogosteje uporabljajo starši, ki so bili sami v večji ali manjši meri žrtev nasilja, se najbrž skriva ključni razlog za to, da je spreminjanje teh vzorcev tako počasno in dolgotrajno. Raziskava, ki so jo pri ZPMS s pomočjo FDV opravili v šolskem letu 2004/05 na reprezentativnem vzorcu (vprašalnik je vrnilo 1223 staršev, odgovarjale so povečini matere), je pokazala, da je kar 68,5 odstotka staršev doživelo telesno kazen v svojem otroštvu, da pa jo pri lastnih otrocih še vedno uporabi občasno le 37 odstotkov (med njimi 0,6 odstotka pogosto). 51 odstotkov staršev telesno nikoli ne kaznuje otrok, enkrat mesečno to stori 11 odstotkov, enkrat tedensko 1,7 odstotka in enkrat dnevno 0,4 odstotka staršev. Velika večina anketiranih (86 odstotkov) je menila, da ni prav, da se otroke tepe, zlasti ne s pripomočkom, toda skoraj tri četrtine (71 odstotkov) jih je obenem menilo, da je milejše telesno kaznovanje, na primer udarec po zadnji plati, poteg za uho, kljub temu potrebno. Nekateri raziskovalci zato menijo, da odgovori niso bili do konca iskreni. In kako tepejo slovenski starši? Največkrat z roko (49 odstotkov), s palico ali pasom 2,5 odstotka, za lase otroka potegne dobrih 8 odstotkov staršev, z vodo pa jih polije 1,8 odstotka. Po tej raziskavi le dobra tretjina podpira zakonsko prepoved telesnega nasilja; tretjina se ni znala odločiti.

Denar in politična volja
Že omenjeni slovenski pediater dr. Pavle Kornhauser je leta 2003 ponovno obudil prizadevanja za to, da bi udarci postali nesprejemljivo vzgojno sredstvo, in pri Zvezi prijateljev mladine ustanovil Forum zoper telesno kaznovanje otrok. V minulih letih so v okviru foruma organizirali vrsto razprav po šolah, izdali zelo odmeven zbornik in skupaj z varuhom za človekove pravice že pred časom na vlado naslovili pobudo za zakonsko prepoved fizičnega kaznovanja otrok. Slovenije, kot rečeno, kljub temu še vedno ni med osemnajstimi evropskimi državami, ki so prepovedale telesno kaznovanje otrok. Prehitele so nas Romunija, Madžarska, Hrvaška… Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik je prejšnji mesec, ob začetku kampanje Sveta Evrope za prepoved telesnega kaznovanja, zelo jasno namignila, kje se zatika: pri denarju oziroma politični volji.

Zgodba ima seveda svoj dolgi birokratsko-politični rep. Ob sprejemanju zakona o preprečevanju nasilja v družini v času ministra Drobniča – določbo o prepovedi telesnega kaznovanja naj bi po prvotnem predlogu varuha vključili v ta zakon – je bilo iz vrst sedanje vladajoče koalicije čutiti močne odpore proti “vmešavanju države” v družino, ki da je “sveta”, “nedotakljiva” itd. (Peter Newell se temu ne čudi: “V Sloveniji je, kot vem, telesno kaznovanje tradicionalno globoko zakoreninjeno, tako kot pri nas v Veliki Britaniji. Odpori proti spremembam, ki bi posegle v domnevno ‘naravno pravico’ staršev, da lahko udarijo otroka, me zato ne presenečajo.” )

Omenjeni zakon je bil naposled sprejet v začetku letošnjega leta, določba o prepovedi telesnega kaznovanja pa se je preselila v predlog družinskega zakonika, ki ga je vlada že pripravila. A vse kaže, da bo prišel na vrsto šele po volitvah. Po uradnih informacijah je zakon že skoraj leto dni “v usklajevanju”, po neuradnih, a preverjenih informacijah pa se “medi” v predalu zaradi denarja, potrebnega za njegovo uresničitev. Po oceni ministrstva za delo, družino in socialne zadeve bi za ta namen potrebovali milijon in pol evrov dodatnih sredstev, po mnenju pravosodnega ministrstva pa blizu pet milijonov. To pa je za vlado odločno preveč. Ob tem spomnimo, da bo za uresničitev “Šturmovega” zakona o povračilu premoženjske škode iz časa druge svetovne vojne potrebnih okoli 600 (!) milijonov evrov. Podatki nazorno razkrivajo prioritete te vlade.

“Kar malce nerodno mi je, ko me gospod Newell vpraša, ali je vlada že izpolnila svojo obljubo. Najprej sem mu dve leti pojasnjeval zaplete pri sprejemanju zakona o preprečevanju nasilja v družini, zdaj mu bom moral povedati, da je določba romala v družinski zakonik, ki je že kakšno leto pripravljen, a vseeno še ne bo sprejet…” se malce grenko nasmehne namestnik varuhinje Tone Dolčič, ki tako kot Newell meni, da je zakonska prepoved telesnega kaznovanja odsev civiliziranosti in zrelosti neke družbe. Določba v družinskem zakoniku naj bi se predvidoma glasila takole: Otroci ne smejo biti izpostavljeni nobeni obliki telesnega kaznovanja ali ponižujočega ravnanja. Sankcije za kršitev te določbe pa niso predvidene. Nekateri zato menijo, da je uzakonitev takšne določbe brez smisla in da je obstoječe zakonsko varstvo otrok pred nasiljem povsem zadovoljivo. Za Toneta Dolčiča tovrstni argumenti niso prepričljivi. “Takšna določba je res predvsem simbolična. Toda če tudi država sporoča, da nasilje ni dopustna vzgojna metoda, je to zagotovo korak naprej. Absurdno in krivično je, da je v primerih, ko gre za odrasle ljudi, lahko vsaka klofuta okarakterizirana kot lahka telesna poškodba, ko gre za otroke, pa nasilje ni več nasilje, ampak vzgoja. To je dvoličnost…”

Pravna neenakost pa ni za vse enako moteča. Urednik katoliške revije Vzgoja, jezuit in pedagog dr. Silvo Šinkovec, je prepričan, da zakonska prepoved telesnega nasilja ni potrebna. “Osebno sem proti telesnemu kaznovanju otrok, to znižuje otrokovo samospoštovanje. Še vse preveč staršev otroke tepe, včasih tudi zelo grobo. Otrok, ki je tepen, poniževan, zlorabljen, ki ga eden od staršev zapusti… bo dobival občutek, da je nezaželen in nevreden ljubezni, zato v sebi razvija občutek ogroženosti, nezadovoljstva, jeze, sramu in krivde. Tak otrok ima slabo popotnico za življenje,” pravi Šinkovec, toda za to, da bi nasilno reševanje sporov nadomestili s pogovorom in nenasilno komunikacijo, bi po njegovem morali storiti mnogo več, zlasti na področju ozaveščanja staršev. Za patra Šinkovca so določene oblike fizične kazni neškodljive, “ker so enoznačna govorica otroku, da nečesa ne sme, da je prekoračil vse meje, ne puščajo pa nobene fizične ali psihične škode”. Svoje stališče, da telesnega kaznovanja ne gre zakonsko prepovedati, utemeljuje tudi takole: “V sodobnih družbah nekatere oblike fizičnega omejevanja v obliki represivnih organov – policija, vojska, zapori – ohranjamo v samoobrambi. So situacije, kjer je včasih treba vzpostaviti tudi ravnotežje fizične moči, ki je pomemben del življenja. Zato se je treba učiti ustvarjati zdrava ravnovesja, sicer tvegamo, da nasilni segmenti družbe grobo posežejo po kultiviranem delu. V zgodovini se je to večkrat zgodilo. Ko odpove pamet, ko človek nima več v oblasti svojih impulzivnih in škodljivih vzgibov, potrebuje pomoč od zunaj, včasih tudi fizično, da omeji svoje škodljivo vedenje.” Šinkovec še opozarja, da so škodljive tudi psihične oblike kaznovanja, odtegovanje čustvene naklonjenosti, grožnje. Tudi razveze so, pravi, hudo nasilje nad otrokom. Vseh teh oblik nasilja pa ne moremo z zakonom prepovedati.

Tudi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek meni, da lahko psihične oblike kaznovanja puščajo še bolj dolgoročne posledice na otrocih, ker je tovrstno nasilje včasih težko prepoznati. Toda prepoved telesnega kaznovanja kljub temu zelo podpira. “Nekje je pač treba začeti. Z zakonsko prepovedjo telesnega kaznovanja bi država poslala jasno sporočilo, da odločitev, ali boš telesno kaznoval otroka ali ne, ni več svobodna, poljubna odločitev.” Po mnenju dr. Marjanovičeve je zelo pomembno, da začnemo razmišljati o posledicah, ki jih ima nasilje nad otroki, pa naj bo to telesno ali psihično. “Najhuje pri kaznovanju je, da kaznujemo otroka kot osebnost. Otrok s tem dobi sporočilo, da je slab, nesposoben, pokvarjen… In tak razžaljen, ranjen otrok začne pogosto tudi sam verjeti, da je tak. Otroci, ki so žrtve domačega nasilja, zato pogosto v šoli dosežejo manj, kot bi lahko, poudarja dr. Marjanovič Umek.

Kako torej vzgajati v času zmedenih vrednot in kaj storiti tedaj, ko beseda ne zaleže več, klofuta pa ni dovoljena? Edina pot je dvosmerna komunikacija ob jasnih mejah, kaj je prav in kaj ne, poudarjajo skoraj vsi sodobni teoretiki vzgoje. “Če dovolimo, da otrok pri treh letih vse doseže, se ne smemo čuditi, da bo to hotel tudi pri desetih in petnajstih,” meni dr. Ljubica Marjanovič Umek. In dodaja: “Otrok ni tabula rasa in ne naša lastnina. Je osebnost s svojo integriteto. Pomembno je, da ga spoštujemo, mu omogočimo, da prevzema odgovornost, in mu ob tem dosledno in vztrajno postavljamo meje. Zaušnica, ki je morda na kratki rok učinkovito vzgojno sredstvo, nas na dolgi rok lahko pripelje le v slepo ulico, v začarani krog nasilja.”

Na državi je, da ga z zakonsko prepovedjo telesnega kaznovanja poskuša vsaj simbolično razkleniti.

Članek je bil objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 12. junija 2008.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja