Ključ je v sprejemanju samega sebe, Petra Žigon sprašuje Pio B. Rydahl (Lepa&zdrava, november 2010)

Pia je mentorica za najstnike in ustanoviteljica projekta Vsakdanji junaki, ki ponuja pomoč mladim in njihovim staršem. Je ena izmed najbolj cenjenih družinskih terapevtov, ki se osredotoča na najstnike. Mladoletnikom, ki imajo težave s samopodobo, pomaga pri izboljšanju le-te in hkrati staršem nudi vpogled v misli njihovega otroka. Spisala je knjigo Moč najstništva, ki je obvezna oprema za vsakega najstnika in njegove starše!

Od kod pravzaprav ideja, da bi pomagali najstnikom?

Najbrž sem na to idejo prišla zaradi lastnih izkušenj s težavnim najstništvom. Mislim, da šele potem, ko odrasteš in se ti nekatere rane zacelijo, lahko pogledaš nazaj in vidiš, kaj bi lahko naredil drugače, česa ti je manjkalo in tako dalje.

Ste imeli kot najstnica velike težave?

Pravzaprav precej. Začela sem kot izredno pridna punčka, potem pa sem prišla do točke, ko sem imela te pridnosti dovolj. Takrat sem imela približno petnajst let. Mislim, da sem se preprosto izgubila v igranju te vloge, in potem sem zato kar eksplodirala. Postala sem neke vrste upornica, ki je kar naenkrat stvari počela popolnoma drugače. Nekaj let sem preizkušala meje, iskala tisto, kar res sem. In iz tega časa imam tudi cel kup spominov, ki v veliki meri govorijo o tem, kako velika je cena za vse to in kakšne posledice sem zato nosila in jih na neki način še vedno. In o tem pravzaprav govori moje delo, za to gre in od tu izhaja; biti ta, kakršen si, biti odkritosrčen, iskren, brez pretvarjanja.

Zanima me, kaj ste odkrili, ko ste iskali svoj pravi jaz? Katera vloga je bila bliže vam – pridna punčka ali upornica?

Če sem poštena, to še vedno ugotavljam! (glasen smeh)

Mislim, da je to izvrsten odgovor, saj ima večina najstnikov težavo pri odločitvi, katero vlogo naj ponotranjijo, sprejmejo, ji pustijo, da dominira.

Res je. Mislim pa tudi, da do te težave pride zato, ker skušajo biti nekdo drug. Niso zadovoljni v svoji koži, ni jim prijetno in tu se odvija fundamentalni proces identitete. V tem času igramo različne vloge; v nekaterih smo uspešni, v drugih nam spodleti. Jaz to vidim kot hojo naokrog po nekem gradu. Odpreš vrata in stopiš v sobo in tam skušaš bivati. Poskušaš biti agresiven, ekstrovertiran, ranljiv, samozavesten, sramežljiv, introvertiran in vse ostale druge kvalitete. Nekatere ‘sobe’ dobro delujejo nate in se v njih dobro počutiš, v drugih pa ne. In če ugotoviš, da niso prave zate, zapreš vrata in si rečeš, da tja ne boš šel nikoli več.

Brez tega ugotavljanja ne moreš ugotoviti, kaj ti odgovarja in kaj ne.

Točno tako. Sama nisem imela prostora za to. Nisem mogla ‘izvajati’ teh ‘poskusov’. Mora ti biti dovolj udobno in imeti moraš dovolj prostora, ki ti ga navadno da družina, da se razvijaš, spreminjaš, delaš napake in učiš. Preprosto sem morala biti pridna punčka, v nasprotnem primeru se je nekaj zgodilo.

Se morda spomnite, v čem je bil vaš največji problem ali proti čemu se vam je zdelo, da se morate upirati?

Poleg tega, da se nisem več počutila dobro v koži pridnega dekleta, je bilo zelo ‘priporočljivo’, da si odprt, družaben, ležeren. Hkrati sem imela mamo, ki je bila težko bolna in imela težko obliko epilepsije. Zato sem se že zelo zgodaj naučila biti odgovorna in ‘odrasla’, imeti stvari pod nadzorom in koordinirati; v času, ko na to sploh še nisem bila pripravljena. Danes je to moja kvaliteta, takrat pa mi je bilo v breme.

Kje je po vašem mnenju meja, do katere naj starši pustijo otrokom, da so neodgovorni in se učijo na svojih napakah?

Zelo dobro vprašanje! Zdi se mi, da starši včasih pozabijo, da se najstniki morajo učiti in da določenih lekcij ne bodo ponotranjili le z opazovanjem. Najstništvo sestavlja velik del neodgovornosti; ključ je le v tem, na katerih področjih jo lahko dopuščamo. Mislim, da morajo biti odgovorni glede praktičnih stvari; glede šolskega življenja, delanja domačih nalog, in telesno – za svoje lastno telo. Lahko so odgovorni torej tudi fizično in čustveno. Zame je bila ta čustvena odgovornost prezahtevna, ker sem morala čustveno podpirati družino. In to ni odgovornost za mladostnika.

Vaša knjiga je zelo navdihujoča, saj najstnike poziva k temu, da spregovorijo in okrog sebe ne gradijo zidov. Vam je bilo težko stopiti nazaj v čevlje mladostnikov s težavami?

Hmmmm, ne. (smeh) Še vedno se mi namreč zdi, da sem po mišljenju mladostniška. Včasih se moram opomniti, da nisem več najstnica in se moram drugače obleči. (smeh) Od svojega petnajstega leta in do trenutka, ko sem pri petindvajsetih rodila sina, sem šla skozi številne vloge, poskusila biti bolj prilagodljiva in sprejeti to, da je vse dobro; da je dobro, da smo takšni, kakršni smo, in da so drugi tudi lahko takšni, kakršni so. Naučila sem se biti malce bolj ‘elastična’ glede tega, namesto da sem le vpeta v odgovornosti.

Od kod ideja, da knjigo oblikujete v delovni zvezek, ki mladim da možnost, da vanj zapišejo svoje ideje, misli in občutke?

Mladi se radi pogovarjajo, razpravljajo. V veliki večini vedo, kako čutijo, razumejo, kaj se dogaja, a imajo težave pri ubesedenju. Težko svoja čustva prevedejo v besede, zato sem se odločila, da jim v knjigi dam možnost, da se izrazijo; da jih raje vprašam, kot pa jim povem, kako (naj) čutijo. V knjigi je več vprašanj kot trditev.

Je bilo težko zapisati vse ugotovitve, informacije, vprašanja? Knjiga se zdi zelo kompleksna in se zdi, da vam je vzela kar nekaj časa.

Res je. Tudi zato, ker imam še svoje podjetje. Vse te situacije ponujajo kompleksna vprašanja, zato so tudi odgovori ali ugotovitve kompleksni. A prepričana sem, z vsem svojim telesom, da lahko stvari spremenimo.

Kako pa ste vi našli svojo samozavest?
Ugotovila sem, da mi to, da dosežem svoje cilje, ne da nujno zadovoljstva. Pomembno je, da je v skladu z mojimi vrednotami. Moja samozavest je res zrasla, ko sem postala družinska terapevtka. Ko sem videla, kaj sem s tem dosegla in komu vse lahko pri tem pomagam, je bilo to res nekaj novega zame. Še vedno pa je največji ključ v sprejemanju samega sebe, saj se mi zdi, da v trenutku, ko smo zadovoljni v svoji koži, srečni in se sprejemamo, je vse drugo toliko lažje. Napake so dovoljene, odločitve naše. In to ti da neke vrste mir.

Na koga ste se obrnili, ko ste potrebovali ramo, da se nanjo naslonite?

Zdaj imam res dobro družino. Preživela je veliko transformacij in obkrožena sem s srčnimi ljudmi. Zato bom raje odgovorila, na koga se naslonim danes. Na prijatelje, na moža, na sestro, s katero sva si zelo blizu.

Prav za najstnike je izredno pomembno, da imajo močen podporni sistem, ki jih ujame, kadar jim spodrsne, in jim nudi zavetje.

To je pravzaprav zelo pomembno in zelo čudovito, če imajo osebo zaupanja, ki se ji lahko zaupajo in potožijo. Že samo ena takšna oseba je dovolj, da jim pomaga pri samopodobi. In samozavesti, saj s tem odnosom pridobijo okolje, v katerem se počutijo dovolj varne, da se lahko razvijajo – seveda iz osnove, kakršno imajo, ker jo potemtakem laže tudi sprejmejo. Lahko se jim zgodi vrsta slabih stvari, a če imajo prostor, v katerem so lahko pristni, odkriti in sprejeti, je vse laže. Jaz imam to pri svoji sestri.

Katera izmed težav, ki ste jih predstavili v knjigi, pa je bila najtežja za razumevanje? S katero ste se najteže povezali?

Najteže mi je bilo pisati o težavah s sramežljivostjo. Nikoli nisem bila sramežljiva (in še danes nisem), zato mi je bilo to morda najteže razumeti. Ne vem, kakšni so ti občutki, a sem poslušala veliko pripovedovanj o tem in se spominjala ljudi iz svojega mladostništva. Sama sem bila odprta, ne sramežljiva, zato teh težav nikoli nisem imela.

Menite, da se starši lahko pripravijo na najstniške težave ali nekatere celo preprečijo s pravo vzgojo?

Pripravijo se lahko, preprečiti ne morejo. Ne moreš se pripraviti na določene napake ali vedeti, kako boš v določenih situacijah ravnal. Lahko pa se pripraviš čustveno. Najbolje je, da se na to pripraviš, ko je otrok star enajst ali dvanajst let, morda celo prej. Pripraviti pa se moramo tudi na to, da otroke po delčkih ‘izpustimo’ iz svojih rok. Odraščajo, počasi postajajo odrasli ljudje in sčasoma zaslužijo tudi več odgovornosti in so sposobni svojega življenja.

Kaj je za vas najtežje z vašimi otroki?

Sprejemanje razlik. Verjamem v to, da morajo odrasti v svoje osebe in biti drugačni, kot sem jaz; niso mini različice mene ali mojega moža. Vseeno pa mi je včasih težko, ko vidim obnašanje, ki meni ni blizu, ali kakšen odziv, ki je popolnoma drugačen, kot bi bil moj. Medtem ko sem jaz zelo hitra, drvim z enega konca na drugega, vse delam hitro, je moja hči popolnoma drugačna; vse dela počasi in za vse si vzame čas. Vseeno je bolje, da se jaz učim od nje kot pa ona od mene. (smeh) Moj sin je zelo kritičen in veliko sprašuje – v tem smislu se spet jaz učim od njega.

Kakšne so po vašem mnenju lahko posledice trendovskih staršev? Obstajajo mame, ki skušajo najprej biti najboljše prijateljice svojim hčerkam, biti kul ipd.?

Ali so tudi med vašimi bralci takšni? Najbrž jih najdemo povsod. Trend je koncept in je hkrati tudi igranje vloge, zato ne vzdrži dolgo. Kar je pomembno, je to, da življenje živimo v tem trenutku. To ti da energijo in moč, da si resničen in pristen. Potem se lahko povežeš z otrokom. A pomembno je, da imaš distanco; da si še vedno starš, ki tudi narekuje neka pravila. To, da sta z otrokom prijatelja, ni slabo. Le mero je treba imeti.

Kako bi svetovali staršem, da se pogovorijo z otroki in jim dajo razumeti, da so lahko takšni, kakršni so?

Pomembno je, da se pogovarjajo o strahovih, pa naj gre za to, kakšni so ali postajajo ali bodo ali kaj srečujejo … Treba je sprejeti tudi dejstvo, da je v tem trenutku situacija, ki jo najstnik doživlja, zanj zelo resnična. To pomeni, da četudi se vam zdi neumno in da bo minilo, ne negirajte njegove izkušnje. Prisluhnite mu, ga skušajte razumeti in se spomnite, da tudi vi nekoč še niste imeli te modrosti, ki jo imate zdaj, in da vam tudi takrat ne bi pomagalo, če bi vam kdo kar naravnost povedal, da je to ‘brez zveze’. Sprašujte jih, kako se počutijo, in predvsem se ne trudite, da bi to težavo ‘popravili’.

Ali vam vaša otroka kdaj povesta, da ste preveč strokovni?

Ne ravno to, vendar mi včasih povesta, da sem prehitra. Zaradi vsega znanja, ki ga imam, včasih malce preskakujem in skozi kakšne faze malce pohitim. Pogosto ju vprašam, kaj naj naredim, saj včasih vesta tisto najbolj preprosto rešitev, na katero jaz ne pomislim, saj sem jo že ‘prerasla’. Hčerko sem vprašala, denimo, kaj naj naredim, ker imam metuljčke v trebuhu, ker odhajam na pot. In mi je rekla: “Mami, ko se jaz potapljam, si rečem ‘en, dva, tri, zmorem’ in se spustim!” Tako preprosta modrost, pa sem nanjo popolnoma pozabila.

In če bi z vsem tem znanjem lahko šli nazaj v svoja najstniška leta, kaj bi spremenili?

Uf, izvrstno vprašanje! (dolg premolk) Morda bi spremenila to, da sem pustila šolo in sredi izpitov odšla, in čeprav sem zdaj dobro, bi si želela, da bi bila bolj odgovorna, tedaj raje zaključila šolo, potovala in podobno. Bila sem takšna upornica!

Morda pa ne bi pristali tu, kjer ste danes.

Morda res. Pa je bilo res vse za nekaj dobro.

* * * * * *

Pia Beck Rydahl je danska družinska terapevtka, ki ima še posebno bogate izkušnje z mladostniki. Temeljno pedagoško izobrazbo je nadgrajevala z usposabljanjem za kognitivni in transformacijski coaching, nadaljevala je pri danskem Familylabu in nazadnje na Kemplerjevem inštitutu Skandinavije, kjer se usposabljala iz pedagoške odnosne kompetence in izučila za družinsko terapevtko. Njen program »Moč najstništva« od l. 2009 redno izvajajo na številnih danskih osnovnih in srednjih šolah. Ima svoje podjetje “Hverdagens Helte” (t. j. “Vsakdanji junak”; glej spletno stran www.hverdagenshelte.com). Predava in vodi delavnice za mladostnike in starše, poučuje strokovne delavce in se dnevno srečuje z družinami z najstniki, ki potrebujejo pomoč pri reševanju težav in svetovanje, ker si želijo izboljšati komunikacijo v družini.

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja