Klofuta vzgojni samovšečnosti

»Ti razvajeni, grozni sosedovi otroci pa že niso dobra družba za mojega otroka.«, velikokrat slišim mamice, kako se pogovarjajo med sabo.

Prepričana sem, da so kaj takšnega že izrekli tudi moji sosedje o mojih otrocih. Pa da ne bo pomote: tudi sama sem že večkrat bentila nad temi ponorelimi sosedovimi fanti. In se tako gladko ujela v past pokroviteljske in vsemogočne mame, ki ji je kristalno jasno, kako je treba vzgajati otroke – zagotovo ne tako, kot to počne soseda. Pa ni važno, ali gre za drugačen pogled na vzgojo ali le drugačne omejitve glede sladkarij. Itak, da se mama v kratkih rokavih, ki svojega otroka sili, naj si obleče jopico, moti. Kako za vraga ne razume, da če je njej vroče, je otroku, ki divja po toboganu še toliko bolj vroče?! In tako se ponovno moj predalček za vzgojno samovšečnost še malo bolj napolni. Ker jaz pa vem, kako se stvarem streže. Sem namreč o tem veliko brala, se pogovarjala z drugimi mamicami in strokovnjaki ter na splošno zelo veliko delam na sebi glede starševstva.

In potem slišim naslednjo zgodbo. Mamica 2-letnika je opazila, da otrokova babica (moževa mama) pri vsaki otroški nesreči, ki se konča na primer z udarcem v stol, po svojem kulturnem izročilu udari stol in reče: Ubila bom stol! Ali nogo od mize oziroma v kar se je pač po nesreči udaril otrok. Mama, ki mi je povedala to navdihujočo zgodbo, je seveda instinktivno pomislila, da to pa že ne more biti dobro za otroka, da mu babica sporoča, da bo ubila krivca za njegovo nesrečo. Le kaj si bo otrok mislil? Da obstaja opravičilo za ubijanje? Toda, ker je ta mama tudi svetovalna delavka z bogatimi izkušnjami z vrtčevskimi otroki in Familylabova sodelavka, se je že naučila, da včasih ni dobro odreagirati takoj na prvi impulz. In je razmišljala nekako takole: svojemu otroku želim vse najboljše, zato ga seveda želim zaščititi pred negativnimi vplivi iz okolja. Za svojega otroka si tudi želim, da spozna prave življenjske vrednote, v kar zagotovo ne spada ubijanje. Toda, kaj naj storim? Babice ne morem spremeniti, saj imajo v njenem kulturnem okolju takšen način »vzgajanja« že stoletja. Ali naj zato, da moj otrok tega ne bo slišal in ne bo podvržen temu slabemu vplivu, otroku prepovem stike z »ubijalsko« babico? Mama, ki je sicer doma iz Srbije, na srečo ni preprečila stikov med otrokom in babico. Babico, ki jo ima vnukec rad. Pa ubijanje stola gor ali dol.

Ko sem slišala to zgodbo, sem se tudi sama pošteno zamislila. Se spomnila vseh tistih mojih strahov, kako bodo »neprimerni« stari starši, tete in strici, vzgojitelji, učitelji, varuške in sosedje ter seveda sosedovi, sestrini, vrtčevski, šolski in naključni otroci na igrišču slabo vplivali na moji hčerki. Ju potencialno čustveno ranili ali kakorkoli drugače »okužili« s »slabimi« idejami, občutki, vrednotami. Ob tej zgodbi sem se nenadoma sama sebi zdela naravnost smešna. In več kot očitno preveč zaščitniška. Slutila sem, da se za to željo po »pravih« okoliščinah in ljudeh, ki so v stiku z mojima hčerkama, skriva stari znanec – perfekcionizem. Popolna mama bo za svojega popolnega otroka seveda pripravila popolno okolje. Ne da bi hotela, se mi je vsilila podoba družine iz filma The Truman Show. In predalček za vzgojno samovšečnost je bil naenkrat popolnoma prazen. Ker nisem tipična cankarjanska mati, ki bi govorila, kako sem slaba mama samo zato, da bi me drugi prepričevali, da to pa res ne drži, seveda še vedno trdno verjamem, da je starševska pot, po kateri hodim, prava. Toda to še ne pomeni, da otroka ne bogatijo tudi druge poti, po katerih vsakodnevno stopa v stiku z drugimi in drugačnimi ljudmi. Zato sem vsakič znova vse bolj veselo radovedna, ko vidim, slišim ali le čutim, da drugi starši oziroma odrasli s svojimi ali mojimi otroki nekatere reči počnejo drugače. Pa četudi se mi to drugače velikokrat zdi narobe.

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (julij 2016).