Klofuta

(Nika Vistoropski)
Prepovejmo vsakršno kaznovanje otrok“Sam si si kriv! Kaj pa me nisi ubogal!« so besede iz ust staršev, ki se poskušajo oprati krivde za udarec, ki ga zelo pogosto obžalujejo. Tisti, ki tepejo svoje otroke, so bili v otroštvu večkrat tudi sami tepeni – vzorci se ponavljajo. Tepež spodbuja laganje, slabo samopodobo in pomanjkljivo opremljenost za odraslo življenje. Nična toleranca do telesnega kaznovanja je stanje, ki bi si ga želeli tudi v Sloveniji.

Junija je Svet Evrope začel uradno kampanjo prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Že maja 2005 so predsedniki držav in vlad članic Sveta Evrope sprejeli odločitev za izvajanje programa proti vsem oblikam telesnega kaznovanja otrok. Ker gre za najbolj razširjeno obliko kaznovanja v vseh okoljih – v šolah, kazenskih sistemih, varstvenih institucijah in predvsem v domačem okolju – je pobuda Sveta Evrope namenjena vsem evropskim državam. Sledi tudi priporočilom študije generalnega sekretarja Združenih narodov proti nasilju nad otroki, ki kot datum za dosego cilja določa leto 2009.

Popolno prepoved telesnega kaznovanja v vseh okoljih je doslej doseglo skupno 18 držav v Evropi (Avstrija, Bolgarija, Ciper, Danska, Finska, Grčija, Hrvaška, Islandija, Latvija, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Romunija, Španija, Švedska, Ukrajina). »Slovenija je ena od 29 držav članic Sveta Evrope, ki te prepovedi še nima,« pove prof. dr. Pavle Kornhauser, predsednik Foruma proti telesnemu kaznovanju v družini. »Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pravijo, da so nekateri poslanci zoper temu členu, ker da je nepotreben. To so ostanki stare vzgoje, pri kateri vzgajajo tako, kot mislijo, da je prav. Starši hočejo otroku najbolje, a se ohranja miselnost, stara stoletja: Šiba je božja mast. Mislim, da bi lahko imel sprejeti zakon predvsem simbolični pomen; dokazali bi, da je pravice otrok nedopustno kršiti. Tudi odrasli se ne pretepajo, da bi dokazali, kdo ima prav.«

Doda, da se lahko družba s spremembo zakona in dodatnimi akcijami prepričljivo spremeni, ter kot dokaz navede Švedsko: »Bili so prvi, ki so začeli široko akcijo. Leta 1979 so prvi v Evropi sprejeli zakon, ki je staršem prepovedal vse oblike fizičnega kaznovanja otrok in vse nehumane oblike psihičnega kaznovanja. Pred sprejetjem zakona je približno 50 odstotkov Švedov pretepalo svoje otroke, zdaj le osem. Morda navade nikoli ne izginejo, gotovo pa se bistveno zmanjšajo,« pove dr. Kornhauser. Poudariti velja, da za nično toleranco do telesnega kaznovanja otrok ni dovolj 201. člen Kazenskega zakonika, pri katerem so v posebnem kaznivem dejanju »zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja« zajete hujše oblike fizičnega kaznovanja otrok.

ENA PO RITI PA RES NE ŠKODI

Mag. Kristina Plavšak Krajnc, direktorica Informacijskega urada Sveta Evrope in ena od pobudnic akcije v Sloveniji, poudari, da fizično kaznovanje lahko povzroči resne posledice ter da je težko govoriti o razumnem fizičnem kaznovanju: »Kaj to pomeni? Ena klofuta, dve? Ali morda ena močna, dve šibki? Če se telesnega kaznovanja zakonsko popolnoma ne prepove, je otroka težko zaščititi pred hujšimi zlorabami.«

Telesno kaznovanje je vsako kaznovanje, pri katerem se uporabi telesna moč za povzročanje bolečine ali neugodja. Podatki kažejo, da gre največkrat za udarce z roko ali s pripomočkom – palico, pasom, čevljem; lahko tudi za brcanje, tresenje in metanje otrok, praskanje, ščipanje, grizenje, lasanje, prisiljenje v neudobne ali mučne položaje telesa, umivanje ust z milom, opekline in prisilno hranjenje.

V raziskavi v šolskem letu 2004/05 med starši učencev četrtega in sedmega razreda osemletke se je izkazalo, da kar 22,5 odstotka staršev udari otroka, ko so jezni. Da je klofutanje ustrezen način za izboljšanje otrokovega vedenja, je menilo 13,2 odstotka vprašanih. Da je milejše kaznovanje, ki je premišljeno in ni posledica jeze, včasih potrebno, se strinja 71,3 odstotka vprašanih. Med milejše kazni spadajo denimo udarec po zadnji plati (37,7 odstotka), cukanje za uho (9,3 odstotka) … V Sloveniji v enem letu opazijo in obravnavajo do 3500 primerov slabega ravnanja z otroki. Kar vsak deseti deček – in malo manj deklic – se doma ne počuti dovolj varnega pred fizičnim nasiljem. Iz podatkov je prav tako razvidno, da se delež otrok, ki so za svoja dejanja fizično kaznovani, s starostjo ne zmanjšuje (rahlo celo poraste).

NE UDARJAJTE

Dr. Tanja Repič je zakonska in družinska terapevtka na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Prepričana je, da se da zelo dobro vzgojiti otroka brez kakršnih koli udarcev. Veliko staršem se resda zdi, da mu preprosto ne znajo drugače dopovedati, kaj je prav in kaj narobe, vendar se moramo odrasli začeti zavedati, da otroci vedo dosti več, kot si mislimo: »Starši nikoli ne rešijo problema s fizičnim kaznovanjem, čeprav se zdi tako. Majhni otroci ne znajo stisk povedati odraslo (celo nekateri odrasli nikoli ne pridejo na tako raven komunikacije) niti se ne znajo sami umiriti, ko jih kaj močno vznemiri, in imajo lahko prave izbruhe trme. Prav takrat še toliko bolj potrebujejo odgovorne starše, ki jih znajo z besedo in spoštljivim dotikom pomiriti, starše, ki so se pripravljeni tudi ob otroku in predvsem od otroka učiti starševstva. Naj navedem samo primerjavo: če mož udari ženo, ker ga je razjezila, za kar je popolnoma odgovoren, je to nesprejemljivo, kaznivo dejanje, pa gre za dve osebi, ki sta oziroma naj bi bili enakovredni. Če pa odrasli udari otroka, ki ga je razjezil, je to za marsikoga sprejemljivo in celo še vzgojno, a gre za neenakovreden položaj, neenakovredne moči. Kje je torej tu logika?«

UDAREC, KO NE MOREŠ VEČ

Večina staršev na vprašanje, zakaj so udarili otroka, odgovori, da zato, ker so izgubili razsodnost, da se je vse zgodilo v afektu, ker so bili utrujeni in so morda imeli svoje težave. Udarijo, ne da bi najprej premislili. »Morda v tistem trenutku celo ‘odleže’ tistemu, ki je udaril, in tistemu, ki je dobil udarec, ker je napetost razelektrena,« pove Repičeva, »vendar ostaja v telesu neprijeten občutek, še zlasti ko te udari nekdo, ki ti je malo prej govoril, da te ima rad. Starši nikoli ne bi udarili, če ne bi bili v tistem trenutku besni in jezni. Menijo lahko, da je celo vzgojno, pa vendar – ali to torej pomeni, da vzgajajo samo, ko so jezni? S tem najbolj razvrednotijo sebe, v očeh otroka pa ne pridobijo spoštovanja, lahko pa strahospoštovanje. Kako naj otrok spoštuje starše, če ga prav oče ali mama z zgledom ne naučita, kaj pomeni biti spoštovan?

Še več, veliko je primerov, ko pride denimo oče ves nemiren iz službe, jezen, ker ga je morda ravno tisti dan šef ponižal in razvrednotil, on je vso stisko samo potlačil vase. Potem stopi čez hišni prag z vsemi temi čutenji in hitro se prenesejo na okolico. Otrok nezavedno začuti napetost, lahko ga postane celo strah, da bo oče prišel z mamo v konflikt, zato naredi kaj nesprejemljivega, da preusmeri pozornost nase, saj poskrbi, da oče ‘strese’ ves svoj gnev nanj.«

V študijah ugotavljajo, da starši uporabijo telesne kazni bodisi zaradi moralnih argumentov – oblikovanje otrokovega značaja – bodisi zaradi velike učinkovitosti takšnega kaznovanja bodisi zaradi sebe – udarijo, ker se čutijo nemočne, in se z udarcem sprostijo. Dejstvo je, da pogosteje telesno kaznujejo, ko so v stresu, utrujeni, jezni. To očitno pomeni, da ima pri kaznovanju večjo vlogo čustveno stanje staršev kot samo dejanje otroka. S tem pa ni doseženo veliko, ker se zelo veliko staršev potem kesa.

GODI SE MI KRIVICA

Otroci velikokrat ponotranjijo, da so bili tepeni zato, ker niso bili pridni. V publikaciji Zagotovimo našim otrokom mladost brez telesnega kaznovanja (avtor: dr. Pavle Kornhauser s sodelavci) se prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič upravičeno sprašuje, kaj sploh pomeni biti priden: »Biti priden pomeni biti takšen, kot ga mi odrasli hočemo, takšen, da nas z ničimer ne bo bremenil in nam delal težav. Pravzaprav odrasli prevečkrat pričakujemo od otroka, da bo skrbel za nas, da bo on nam dajal ljubezen, ki nam v življenju manjka! Otrok pa potrebuje starše, ki so dovolj odrasli, da zdržijo vsa njegova čustva, in od tam iščejo oblike podpore in pomoči zanj.«

»K udarcem pogosto spadajo tudi verbalna sporočila, ki v otroku vzbujajo občutek krivde, nevrednosti, strahu, jeze. Kaj kmalu lahko ponotranji, da ni dovolj dober, da je vedno on vsega kriv, da si ne zasluži biti ljubljen: Še več, ko bo odrasel, bo nezavedno privlačil ljudi, ki mu bodo prebujali podobne občutke in stiske. Če je nekdo kot otrok živel v družini, kjer se je dopuščalo nasilje, in ni dobil jasnih sporočil, da je to nesprejemljivo, bo težko v svetu prepoznaval ljudi, ki bodo do njega nasilni, oziroma bo še naprej toleriral taka dejanja, saj bodo za njegovo psiho nekaj naravnega (tako kot je bilo to naravno doma).«

OTROK VEDNO KRIVI SEBE

Veliko odraslih, ki so bili kot otroci pretepeni, meni, da so jim udarci koristili, a hkrati mnogi trdijo, da sami nikoli ne bodo tepli svojih otrok, ker so prepričani, da sem jim je z udarci godila krivica. Gotovo bi, če bi imeli možnost izbrati, namesto njih izbrali razumevanje, pogovor in sočutje, ker so bili v stiski. »V otrokovi naravi je, da bo vedno krivil sebe, če ga bodo starši pretepali, saj bo le tako lahko ohranjal lepo podobo o očetu in mami, sicer bi, če bi videl starše kot hudobne, nesramne in nevarne, doživljal toliko strahu in groze, da ne bi preživel,« poudari Repičeva. »Krivda je v tem pogledu samo obrambni mehanizem, ki daje lažen občutek varnosti in nadzora. Veliko raziskav in kliničnih izkušenj pa kaže, da fizično kaznovanje in fizične zlorabe vedno pustijo sledi tako v telesu kot psihi.«

Otroci so ob udarcu užaljeni, žalostni in prepričani, da si kazni niso zaslužili. »Ena od konkretnih posledic tepeža je, da se otrok začne bati novih udarcev. Zato laže. Spozna, da se z lažjo lahko izvlečeš. Ta vzorec uporablja tudi pozneje. S tem, ko otroka udariš, ga priučiš laganja. Dejstvo je tudi, da tisti, ki so bili tepeni, tudi sami tepejo svoje otroke,« pove dr. Kornhauser in doda, da sam nikoli ni bil tepen ter da zato tudi nikoli ni dvignil roke nad otroka. Otrok, ki se mora nenehno podrejati, ne more biti srečen in zadovoljen niti ne more razvijati svojih sposobnosti. Ko laže, da bi se izognil novemu udarcu, so starši zmotno prepričani, da je bila kazen vzgojna, in se ne zavedajo storjene škode.

S telesno kaznijo vzgajamo nesamozavestnega otroka, za katerega bosta nasilnost in laž samoumevna. V pilotski anonimni anketi, ki je leta 2006 potekala v enem od ljubljanskih vrtcev, sta dva vzgojitelja v pogovoru povprašala skupino šestdesetih tri- do šestletnih otrok, ali jih starši kaznujejo, kadar so poredni, in kako. Le enajst otrok (18 odstotkov) je odgovorilo, da nikoli niso bili tepeni.

VZGOJITI SAMOZAVESTNEGA OTROKA

Telesno kaznovanje daje torej napačen vzorec komunikacije in reševanja konfliktov. »Naš namen ni, da bi po sprejetju zakona množično zapirali starše, ki so preobremenjeni, se v slabih trenutkih spozabijo in udarijo otroka. Naš namen je udarce zakonsko prepovedati, a hkrati staršem ponuditi roko. Zavedamo se, da je današnji življenjski tempo hud in da starši nismo pripravljeni na okoliščine, ki jih srečamo na poti, zato spodbujamo državo, da ne samo zakonsko prepove telesno kaznovanje, temveč da ob boku ponudi tudi alternativne oblike vzgoje oziroma ‘nauči’ pozitivnega starševstva. Naj bodo to ukrepi za fleksibilne oblike dela, delo na domu, deljen delovni čas, usposabljanje za starše, svetovanje …«

Pogosto so starši v precepu, kako ravnati ob otrokovem nezaželenem vedenju. Če kritika ne zaleže, mora slediti kazen, a ne kot strela z jasnega in z udarcem, ki ga otrok ne pričakuje. Otroci so inteligentna bitja in niso pomanjšani odrasli, torej ne dojemajo samo delčka tistega, kar dojemamo mi. Naj imajo možnost izbire ter naj sami pretehtajo, kaj je zanje najbolje. Če se nezaželeno vedenje ne konča, kazen izpeljemo. Nikakor pa ga ne smemo trpinčiti ter biti do njega fizično in psihično nasilni. Kot kazen je odvzem ugodnosti primernejši pri mlajših otrocih, medtem ko sta pri starejših in najstnikih primerna tako to kot opravljanje t. i. neprijetnejših opravil.

OTROCI, NAŠE OGLEDALO

Jesper Juul, priznani danski družinski terapevt, v svojem delu Kompetentni otrok opozori na do pred kratkim nesporno domnevno: kar zadeva konflikt med otrokovo potrebo po ohranitvi osebne integritete in njegovo težnjo po sodelovanju, je večina strokovnjakov trdila, da otrok vselej poskrbi zase: »Zato naj bi mu pomagali, da se nauči sodelovati, tako da mu bo že vse od začetka jasno, kdo ima vajeti v rokah. Zdaj spoznavamo, da je v resnici ravno narobe. Kadar so otroci prisiljeni izbirati, ali naj ohranijo svojo integriteto ali naj sodelujejo – to se jim kot odraslim zgodi vsak dan neštetokrat – se v devetih primerih od desetih odločijo za sodelovanje. Otroci torej ne potrebujejo odraslih, ki bi jih učili, kako se prilagaja ali sodeluje. Potrebujejo odrasle, ki jih lahko naučijo, kako naj v odnosu z drugimi poskrbijo zase.« Je že tako, da so otroci naše ogledalo. In če nad njih dvignemo roko, je problem v nas, nikakor ne v njih.

Članek je bil objavljen v Delovi prilogi Ona, 15. junija 2008.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja