Ko ni več hišnika

(Branko Gradišnik)

Nekatere reči je treba zamolčati, ker tako veleva diskretnost. Nekatere druge je treba povedati, ker tako veleva odgovornost pred človeško skupnostjo.

V svoji knjigi Otrok, družina in svet zunaj piše britanski začetnik objektnoodnosne teorije D. W. Winnicott: »V vsaki skupini otrok so takšni, ki imajo še kar dober dom, in takšni, ki ga nimajo. Seveda je prvim dom temelj čustvenega razvoja. (…) Ti otroci prihajajo v šolo zato, da nekaj dodamo njihovim življenjem – želijo se učiti. (…) Od njih se razlikujejo otroci, ki prihajajo v šolo z drugim namenom. Prihajajo z idejo, da bi jim šola lahko nudila tisto, česar jim doma niso zmožni dati. V šolo se ne prihajajo učit, ampak iščejo tu dom daleč od doma. To pomeni, da iščejo stabilno čustveno okolje, kjer bodo lahko izrazili svoja čustvena nagnjenja, skupino, katere del bi lahko sčasoma postali, to skupino pa morajo najprej stestirati, ali zmore prenesti agresijo in tolerirati agresivne misli. Kako čudno, da se dve tako različni skupini znajdeta v isti učilnici! Zagotovo bi moralo biti mogoče imeti dva različna tipa šole, pa ne po naključju, ampak načrtno zasnovana in prilagojena tema tako različnima si diagnostičnima skupinama.«

Ko smo se po štirih letih vrnili iz tujine in je moj sin Klemen prišel prvi dan v šolo – v 7. razred mednarodnega oddelka OŠ Danile Kumar – se je usedel na edino prosto mesto poleg fanta, ki ga bom poimenoval s kratico B. (Podobno kot sem preimenoval še nekatere druge nastopajoče v teh zapisih.) Šele po nekaj dneh skupnega hehetanja in drezanja v klopi je postalo Klemnu jasno, da je bilo mesto prosto, ker so sošolci B.-a poznali še od prejšnjega leta in so hoteli imeti čimmanj opraviti z njim. A v teh treh dnevih se je B. (zaradi katerega je šola, kot sem zvedel post festum, organizirala celo posebne psihološke tečaje za učiteljski zbor) že navezal na Klemna.

Slednji me je vprašal, kaj naj stori, kajti začeli so se B.-ovi izgredi, ki so po načelu haloefekta hočeš nočeš disciplinsko zadevali tudi njega. Po premisleku sem rekel, da se distancirati pač ni več mogoče, ne samo zato, ker se B., ki je bil zelo impulziven, s takšno zavrnitvijo gotovo ne bi zlahka sprijaznil, ampak tudi v prid lastnemu pozitivnemu odnosu do življenja. »Saj za to ravno gre, da življenjski tok nosi skupaj razne ljudi, njihova naloga pa je, da drug drugemu pomagajo, tako da nobeden ne utone.« Obljubil sem Klemnu, da mu bom v tem »posili prijateljstvu« v dejavno oporo. Čutil sem, da fant potrebuje družbo odrasle osebe, ki bi ga obrajtala. (Ravnateljica mednarodnega oddelka na šoli Irena Šteblajeva je zadela žebljico na glavico, ko mi je rekla: »Veste, prvi kamenček pri večini takih otrok je v šoli lahko kak odrasel, ki otroka upošteva. Njega dni so to funkcijo mimogrede, a zelo uspešno opravljali priljudnejši hišniki. Zdaj pa leži nad vsakim takim druženjem senca očitka pedofilije, tako da te možnosti žal ni več.«)

Torej sem B.-a upošteval jaz – in reči moram, da se mu je hitro odpiralo. Z dne 23. 12. 2008 je moj zapis o lepem vzponu »na Šmarno goro z malima. A. in K. sta se upirala ideji, da bi vabil B.-a, češ da je grozen (tudi ko sem jim hotel razdeliti palice zaradi blata na poti, sta ugovarjala, češ da nas bo vse pobil). Jaz pa čutim, da je B. v resnici potreben malo tega sproščenega veselja/zaupanja. In smo šli. B. je bil simpatičen, razigran, pokazal je nekatere svoje talente (zna oponašati zvok ognjemetne rakete, zna spuščati mehurčke sline z jezika, zna metati kamenje v tarčo), se lepo hecal, rekel, da bo jutri čudovit dan, rekel, da bo kupil darilo staršema, in sicer iz 8 evrov, ki mu jih je dala mama za Šmarno goro, pa jih je prihranil, ker smo ga částili s kokakolo in štrudljem. Na poti dol je dvakrat vprašal, ali ni bil lep dan, in res je bil lep. Veselje ga je bilo imeti v družbi, in glede tega se strinjata tudi Klemen in Ana.«

Pozneje je imelo to prijateljstvo še svoje vzpone in padce. Ni se samo B. navzemal Klemnove robustnejše čustvene stabilnosti, ampak se je tudi Klemen kdaj dal povleči B.-ovi impulzivnosti. Imel sem zaradi tega pogovor ali dva z ravnateljico. Ta je fanta razumela – torej, razumela, da išče s svojim vedenjem pač pozornost, ne pohvale – a je bila pod hudimi pritiski, saj je morala zaradi njega sprejemati »delegacije in peticije staršev«. »Vsem prav pride B. kot grešni kozel,« pišem v drugem zapisu iz tistega časa, »za vse je kriv, posebej (pravita dvojčka) neka M. ga doma tožari povsem pretirano. Po nekaj ur se fant lepo zadržuje in je kot miška, a tedaj ga nihče ne pohvali, ker so psihološko tako nafiksirani proti njemu, ko pa zagreši kako nedolžno objestnost, je takoj ogenj v strehi…«

Klemen se je pogumno loteval svojih »socializacijskih« dolžnosti, a včasih mu je bilo breme pretežko. Nekoč je napol obljubil, da pride k B.-u na obisk. (Ta je k nam zelo rad hodil, a si je tudi silno želel, da bi pri njem doma videli, da ima prijatelja. Klemnu tamkajšnja atmosfera – sicer dobro misleča starša, oče s krotenjem, mati z zaskrbljenostjo, sta s svojim nenehnim vzgojnim poseganjem preprečevala fantu, da bi se lahko spontano razigral in posledično opustil provociranje – ni bila všeč.) Videl sem B.-ov obraz, ko je slišal Klemnov izgovor, češ da ima želodčne krče:… »pogled mu je v hipu zalila taka popolna, skoraj živalsko iskrena žalost, da mi je postalo jasno, da so v fantu silni vrelci najčistejših in najžlahtnejših čustev, da je pod robato kožo nepoškodovan in da samo še čaka na prelevitev«.

Z lahkoto sem torej marca 2009, ko se je B.-u zaradi nove »peticije« obetala menda izključitev, kamenjanje, razpenjanje na kolo ali kar že današnja moderna pedagogika počne z otroki, pri katerih kemični steznik ne daje zaželenih pacifikacijskih učinkov, napisal ravnateljici takole pismo: »(…) Sam sem ga prvič videl šele pred pol leta, lahko pa rečem, da je fant zelo napredoval, kajti v začetku leta je bil odkrito agresiven in grozeč, fizično se je loteval ljudi, bil vedno pripravljen za spopad. Zdaj je ta agresivnost simbolna, njegovi tourettovski tiki, recimo oponašanje nosoroga, jo v resnici kanalizirajo, njegova slovenska ‘zbadljivka’: ‘Ti si mamica!’ pa je pravi freudovski klic po ljubezni in toploti. Ne vem, meni stopijo solze sočutenja v oči, ko samo razmišljam o tem. (…) Od učiteljic je potreben prav tega materinskega fidbeka, nekaj tople pozornosti, nekaj pohvale, ko se izkaže (s svojo tihostjo, mirnostjo, pridnostjo, ki so na videz le odsotnost aktivnosti, v resnici pa zanj psihično herojstvo)…«

Ne vem, kaj natanko je naredila Šteblajeva, a nekaj je vsekakor naredila, pa ne samo ona. Disciplinski ukrep je bil odložen in potem povsem umaknjen; B. je razred izdelal in se v naslednjega vrnil že vidno manj impulziven. Še so bili razumljivi odpori med starši in tudi pri nekaterih učiteljicah, a polagoma se je ves učiteljski zbor strinjal v ugotovitvi, da so se B.-ovi vzgojni problemi zelo ublažili. Fant je postal v svoji razposajenosti nekako mil, pa tudi intelektualno se je razcvetel. Ves učiteljski zbor se je strinjal, da je fant prebredel najhujše brzice. Dne 11. 6. 2010 sem zapisal: »Otroka sta končala osemletko, uspeh je dober, a hvala bogu ne štrebarski. Tudi B. se je izkazal in za Klemnom zaostaja v povprečju manj kot za eno oceno (v razponu sedmih).«

***

OŠ Danile Kumar bi bila, če ne bi imela dodanega mednarodnega oddelka, kjer se poučuje v angleščini, dokaj običajna slovenska osnovna šola. Za velikansko večino učencev poteka pouk namreč v slovenščini. Mednarodni oddelek ima sicer svoje učilnice in zbornico itn., vendar si s preostalo šolo deli skupne prostore, kakršni so hodniki, jedilnica, telovadnica, športno igrišče/telovadišče itn.

Na teh »križiščih« prihaja do razumljivih občasnih napetosti. Slovenski učenci gledajo na mednarodne kot na privilegirano kasto, ki jo vozijo v šolo zasebni šoferji ipd. Posebej pa napetost povečuje navzočnost otrok nekaterih neprivilegiranih slojev, ki jih občutje tihe kulturne izoliranosti dobesedno sili v tiste vrste kohezivnost, ki se krepi na račun agresivnosti do drugačnih. Njihovo zastraševanje ni zadobivalo zares delinkventnih oblik: šlo je bolj za uveljavljanje samooklicane večvrednosti: kdo bo smel med odmorom za kosilo »mečavati« na koš, kdo bo dobil fuzbalko, take reči. Jasno, da je bila ta skupinica še posebej nastrojena proti »angležarjem, ki mislijo, da so nekaj posebnega«, najbolj pa jih je med njimi motil prav že omenjeni B., ki ga je njegova impulzivnost spravljala v nenehne stike in spore na hodnikih. Svoje je prispevalo tudi, da se je fant, sicer tujec, kar spretno naučil precej ulične slovenščine, ki jo je včasih uporabljal celo, ne da bi vedel, da utegne vsebovati kake žaljivke (izvirno izrečene na njegov račun).

Od dne 17. 11. 09 imam naslednji zapis:

»Ob 11h me pokliče A. Banič (tajnik medn. oddelka). Klemna so pretepli, en zob je zlomljen. Odpeljal sem se tja (prej v lekarno po fiziološko, da bi vanjo deli krhotino). Klemen je bil še zelo razburjen. Ustnica razbita, otekla, počrnela. Desno zgoraj sekalec do tretjine prečno odbit. Peljal sem ga k dr. Pavličevi, rentgen je odkril še zlomljen koren dvojke poleg in neznatno majavost enke levo. Tri tedne bo jedel mehko. Prilepljeni del zoba bo sčasoma posivel. Korenina se lahko mineralizira, to bi bilo idealno. Zoba sta za zdaj živa.

Na urgenci niso našli hudega, niti niso slikali glave. Dobil je opornico za desno roko in navodila, na kaj naj pazi.

Poročilo: v glavnem odmoru so šli Klemen, B., J. in še nekdo igrat košarko. Vzeli so žogo iz košare, prišli so prvi. Za njimi pride tista skupina, ki se spravlja nanje, in jim žogo vzame. B. se ni pustil in jo je dobil nazaj, nastalo je prerivanje med njim in onimi, 3 drugi pa so obstopili Klemna in eden, pravijo mu Ork in je za glavo višji od Klemna, ga je začel klofutati. Klemen mu je vrnil s klofuto, nič več. Tedaj je neki Orkov oproda, G. (ki se, kot zdaj vidim, na FB kaže na fotki z diskretnim troprstim pozdravom in se hvali, da mu je hobi karate) samo enkrat udaril direkt. Klemen je videl nekaj sekund vse zvezde, opotekal se je, bil je grogi, v knockdownu. Oni so se, ko so videli, da je izgubil zob, še dodatno režali. Klemen je šel k prof. Engelmanu, a je za njim prišel G. in rekel: »Zakaj pa zame ne poskrbite, kri mi teče.« Namreč, imel je okrvavljeno pest od udarca. V bistvu je bil udarec tiste vrste, od katerega se pade vznak itn., ne bom opisoval, kaj bi lahko nastalo, sreča je, da je Klemen tako čvrst. (…)

Proti temu, kar mi veleva bes (odkar sem odkril, da gre za karateista), bi rad vlekel take poteze, ki bi zagotovile Klemnu (in B.-u) mir. A kako to doseči? Šola je za zdaj še v fazi ‘zbiranja informacij’ ob hkratni ‘zaščiti osebnih podatkov’. Tako ne morem priti v stik s storilcem. Klemen mi poroča, da je že prej prejemal občasne klofute v stilu: ‘Odjebi, kaj se greš?’, a se je vselej umaknil, tokrat pa mu je prekipelo…«

Naslednji dan pa sem že zapisal, da sem se »vrnil /iz šole/ dokaj olajšan. Ob prihodu, tam, kjer sicer parkiram, je Klemen opozoril, da je v bližini Ork (vodja). Zaslutil sem, da se mota tu naokrog prav zato, ker si želi sprave. Odkorakal sem k njemu, mu podal roko, se mu predstavil in se pomenil z njim. Začel sem s tem, da sem mu rekel, da je moje geslo: ‘Zgodilo se je nekaj hudega; zdaj poskusimo narediti, da bi iz tega nastalo kaj dobrega.’ Zelo lepo se je odzval, tudi on olajšan, se rokoval s Klemnom in z B.-om (ki je prišel mimo); predlagal sem, da se objamejo in odpustijo vse zamere; in takoj so to tudi storili. Pojasnil sem tudi B.-ove težave, prosil, naj poslej vidijo v njem žrtev, ne izzivalca.

Potem pogovor s Šteblajevo, ki sem jo obvestil o dogovoru. Povedala je, da je šola po službeni dolžnosti že obvestila policijo, da nameravajo narediti preiskavo, kaznovati odgovorne (kazen naj bi bila delo za skupnost), in potem obe strani (brez staršev) še enkrat posesti za mizo, da najdejo rešitve (kar pa smo mi že storili!).«

Situacija se je dejansko povsem umirila, udeleženci, ki jim je izkušnja očitno koristila in jih »ozrelila«, so se zbližali in med odmorom skupaj igrali košarko in nogomet – vse dokler ni šola v naslednjih tednih odredila takšnega razporeda odmorov, ki je tehnično preprečil samo možnost stikov med slovenskimi in angleškimi učenci.

Dva tedna zatem sem prejel sklep šolske svetovalne službe, da je za vse udeležence sprejela ukrep obiskovanja (20) ur »izvajanja skupnih delovnih in učnih aktivnosti pod nadzorstvom učiteljev, ki bodo potekale dvakrat na teden«.

Na to sem reagiral s pismom, v katerem sem med drugim napisal: »Očitno pri ukrepu ne gre za kaznovanje, kajti če bi šlo za kaznovanje, bi morali razlikovati med agresorjem in žrtvo, med socialno bolj in socialno manj funkcionalnim vzorcem vedenja. A če ukrep ni kaznovalen, potem tudi ne more biti prisilen. (…) Se pravi, da imam vso pravico, da sinu odsvetujem udeležbo, če se mi zdi, da ni potreben tovrstnega dopolnilnega pouka. Ker pa sem olikan človek, mu bom vseeno rekel, da mu nekaj ur skupne dejavnosti z drugimi udeleženci ne bo škodilo. Voljan sem ga pustiti k dopolnilnim vsebinam za 6 ur, to je 3 tedne.«

Šola je sicer vztrajala pri skupnih urah, ne da bi uradno znižala njihovo število, a po šesti uri so mi salomonsko sporočili, da se je druženje izkazalo za učinkovitega in da posledično tudi ne bo nadaljevanja. Od ravnateljice OŠ DK Mojce Mihelič pa sem prejel posebej pismo in v njem tudi tole: »Zelo cenim vaš trud in reakcijo, ko ste fantom ponudili svoje razumevanje. Klemenu ste dali dobro popotnico, ostalim otrokom pa tudi primeren vzorec ravnanja. Hvala. Ravnali ste veliko širše, kot ravna samo skrben roditelj. (…) Za konec pa si ne morem kaj, da ne bi dodala, da se me je nekaj v vašem pismu še prav posebej dotaknilo. Nekaj, česar starši velikokrat ne znamo izraziti, pokazati svojim otrokom. Napisali ste, da ste ponosni na svojega sina. Zagotovo je tudi sin ponosen na vas! Upam, da znam to pokazati tudi jaz svojim domačim.«

Vse do konca šolskega leta ni bilo potem med udeleženci, mislim pa, da tudi nasploh v šoli, niti enega incidenta več.

Policiste, ki so pozvedovali, sem pomiril, češ da »ocenjujem, da je prišlo do nehotnega, impulzivnega prekoračenja še sprejemljive mere običajne dvoriščne kulture med mladimi«.

Zob pa se je, gotovo po zaslugi hitre intervencije, lepo zarasel, da je spet kot nov – niti potemnel ni nič.

***

Moj zadnji zapis o šoli je sestavljen iz dveh pisem, nastalih po predavanju z naslovom Why Writing Is Good for You? (Zakaj ti pisanje koristi?), ki sem ga imel dne 20. 4. 2010 pred otroki zadnjih treh razredov mednarodnega oddelka.

Teden dni zatem sem odkril v e-košu za smeti naslednji dopis nekega X.-a, ki je bil, glej ga, oče prav tiste M., ki je tako zavzeto tožarila ubogega B.-a. Prevajam iz angleščine:

»Spoštovani Branko,

Pravkar sem se vrnil domov in se pomenil s hčerko. Povedala mi je, da ste imeli danes nastop v šoli, in omenila nekatere čudne reči, ki ste jih menda omenjali. ‘Pisanje knjige je kot spolni odnos, več kot nekaj minut dnevno ni za zdržat.’ Na stranišču pa ste pojasnili, kako ste zvili skupaj čepico kot ‘penis’.

Če je tako, potem menim, da gre za nadvse neprimerno vedenje pred dijaki 6., 7. in 8. razreda, ki nima zveze z umetniškim izražanjem.

Dovolite mi, da vas za primer, če sem kaj narobe razumel, poprosim za komentar. Na voljo sem vam tudi za telefonsko diskusijo.

X., M.-in oče«

PS: Kopijo pošiljam Ireni Šteblaj, da zadevo razjasnimo v okviru šole.«

Telefonska diskusija mi ni dišala, sem pa odpisal: »Spoštovani g. X, oprostite za zamudo pri odpisovanju – šele davi sem ponevedoma odkril vaše pismo v svojem košu za odpadke, ki ga prebrskam zgolj občasno. Kar se tiče vašega prvega vprašanja, zelo dvomim o vsebini, saj je očitno nesmiseln. Iskreno povem, da se ne spominjam, da bi bil rekel kaj takega, čeprav se mi ne zdi, da bi omemba besedice seks lahko v tem kontekstu kakorkoli škodila. Nemara se je reč nanašala na navdih? Obstaja podobnost med navalom navdiha in spolne potešitve. Ali pa sem se morda pošalil: ‘(Navdihnjeno) pisanje izčrpa precej tako kot ekstaza seksa, zato zadnje čase ne počnem kaj dosti ne tega ne onega…’? Vsekakor pa ne vidim, kako bi mogle take pripombe delati škodo. Kar se tiče ta druge reči, pa sem čepico uporabil, da je ponazorila moj urološki problem, ki je zelo dejanski in ga je mogoče potrditi z zdravniškim izvidom, če vam je do takega branja. Šlo je za smešno anekdoto o neki moji blamaži, vzeto iz besedila, ki sem ga že objavil in ki je bilo sprejeto kot očitno smešno in nedolžno. Naj dodam še, da vaš (ali vaše hčere) povzetek kaže, kako je mogoče resnico sprevreči s samim grehom povzemanja (nisem bil na stranišču in nisem pojasnjeval, kako sem zvil čepico, ampak sem svojo zvito čepico uporabil, da sem pojasnil svoj problem s ‘penisom’).

Pošiljam vam pisno predlogo mojega govora, tako da si lahko sami morda ustvarite celovitejšo predstavo o njegovem tonu in namenu. Osebno verjamem, da se mi je posrečilo opraviti, kar sem si zadal, se pravi, predstaviti pisateljski poklic na iskren, pošten, ljubeč in morda zasluženo mikaven način. Obžaloval bom, če boste, kakor se utegne zgoditi, našli notri še kake druge misli, ki bi se zdele žaljive vašemu okusu. Kakorkoli, otroci so po vsem videzu predavanje doživeli v kontekstu tega, kar sem jim povedal uvodoma, namreč da se Branko Gradišnik, če ime ponudiš v predelavo angleškemu črkovalniku, spremeni v ‘brainsick’ /možgansko bolan/. Ta preliminarija je očitno vzpostavila tako imenovani okvir pričakovanj, ki omogoča humoristično ‘mlatenje slame’. Na ponudo sem dajal (pisateljsko) osebnost, spontano, živahno, celo tourettovsko, ne pa podobe pedantnega, posušeni češplji podobnega pisunčka, ki bi otroke za vselej odvrnila od kakršnihkoli pisateljskih obetov.«

X. ni nič več odgovoril, šola pa se, slava ji, tudi ni zmenila za »kopijo«, čeprav je imel gospod X. nekakšno visoko funkcijo v okviru njenega združenja staršev in učiteljev.

Jeseni leta 2010 smo se odselili na Portugalsko. Otroka delata tukajšnjo IB šolo – ki slovi kot odlična – z manj truda in celo z boljšim uspehom, kot sta ga imela v Ljubljani. To dokazuje, da je OŠ Danile Kumar tudi po učni plati uspešna šola.

Ob istem času se je tudi B. s staršema odselil v svojo domovino na severu. Od tam se je javil s kratkim sporočilom, da je v domačem kraju zelo zelo zadovoljen in da nas vse prisrčno pozdravlja.

Mislim, da bi bil tudi Winnicott zelo zelo zadovoljen.

* * * * * *

Besedilo je bilo ob 50-letnici ustanovitve OŠ Danile Kumar objavljeno v Sobotni prilogi Dela, dne 28. maja 2011.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja