Ko se mame počutimo nevidne

Piše: Ksenija Zor

Najbrž ste se zagledali v moja dva otroka na otroškem igrišču. Neverjetno energijo, s katero moj sin prepleza leseno hiško s stopnicami in steče proti gugalnici. In svetle nakodrane lase moje hčerke, ki ste jo ogovorili z “gotovo ima take laske tudi tvoja mami”. Najbrž me niste opazili, da stojim poleg igrišča, ker ste pač ogovarjali moja otroka.

Še vedno stojim tam. In vi govorite otrokoma.

“Punčka, kako ti je ime? Koliko si stara? Ti lahko ukradem kakšnega od tvojih kodrcev, res so mi všeč?”

Strašljivo tole, s krajo las. Saj poznamo pravljico o Motovilki (ali po novem Zlatolaski). Mene gospa še vedno ne opazi.

Včasih se mi, kot mami dveh malih nadebudnežev zgodi, da ves teden hodim naokoli, na sprehode, v mesto, na igrišča, pretežno neopazna. Torej, ne da bi kdo od odraslih sploh opazil ali kakor koli priznal mojo prisotnost in obstoj. Nevidno obdobje materinstva bi rekla temu.

Podobno je tudi kdaj, ko otrok ni poleg. Ko stojim poleg svojega moža na dvorišču in mimo pride sosed ter ga pozdravi. Rekla sem GA. Mene sploh ni opazil, kaj šele da bi me ogovoril. Hm.

Prekletstvo materinstva. Dogaja se na družinskih kosilih, prazničnih snidenjih in praznovanjih rojstnih dni in pomembnih obletnic. Včasih ljudje ne vejo kaj bi rekli ženski, ki ni več (samo) ženska, ampak MAMA.

Jasno, da mama dojenčka ali malčka, mama na porodniškem dopustu torej, nima mnenja o aktualnih dogodkih in novih modnih trendih. Ne more govoriti o politiki, medtem ko prislanja dojenčka k prsim, da ne bi več jokal. O čem se vendar lahko pogovarja, če pa ne hodi v službo …

Del nje torej preneha obstajati. Vsaj za nekaj časa. Tako tiho sedi pri mizi, če ne teka naokoli za malčkoma in se pretvarja, da sodeluje v pogovoru. Z malo znanja o govorici telesa lahko vidimo, da razmišlja o nečem čisto tretjem.

Po petih letih, ki jih preživljam kot mama in gospodinja, sem na koncu dobila neprimerno več samospoštovanja, kot sem ga premogla pred tem. Da lahko sedem v lokal sama in v miru spijem kavo, da začnem pogovor z nekom, ki ga ne poznam, in da ne odvrnem pogleda takoj, ko vidim, da me kdo opazi, medtem ko se sprehajam z vozičkom.

Kadar odrasli ogovarjajo moja otroka, sem prenehala odgovarjati v njunem imenu, da ne bi bili vsi skupaj videti nevljudni. To sem počela včasih, danes pa samo vem, da nočem siliti otrok v situacije, v katerih se počutita neprijetno. Če mimo pride sosed in pozdravi samo moža, ga brez predsodkov nagovorim sama.

Ne zdi se nič takega, samo navaditi se je treba. In videti, da se ne zgodi nič hudega, če kdaj naredimo kaj, česar si še pred par meseci ne bi upali, drznili ali nam sploh ne bi padlo na pamet. Konec z avtomatizmi iz preteklosti torej. Mislim na to,  da moramo sami poskrbeti za to, da smo videni in slišani, če nam je le do tega. Po letih »domače službe« se je treba sprijazniti z dejstvom, da je konec s časi, ko smo bile opažene zaradi videza. In gotovo smo si takrat želele, da bi nas kdo opazil še zaradi česa drugega. Duhovitosti, dobrih idej, pameti … in ne le »lepih modrih oči«.

Torej, če ste še v fazi, ko se počutite nevidne, vedite, da bo minilo. Z vsem kar počnete sedaj, se ukvarjate z otroki in skrbite zanje, se bo v vas prikradel nov občutek samospoštovanja, ki ga slej ko prej dobijo vse mame. Delno zato, ker se počutimo dolžne poskbeti za druge, s tem pa nekako poskrbimo tudi zase.

Vseeno pa pohvalite prijateljičino obleko ali videz, ko se dobita na hitri kavi med njeno porodniško. Polepšale ji boste dan.

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja