Med udobjem in odgovornostjo …

Zakaj je tako enostavno in hkrati tako strašno težko?

Zunaj je lep, sončen zimski dan. Skoraj 10 stopinj. Midva sva pa notri. Že trikrat sem ga poskušala obleči, da bi šla ven, in vsakič se je tam nekje pri hlačah pričel tako upirati, da bi ga morala res na silo zagrabiti, če bi mu jih hotela spraviti gor. In beži pred mano in govori ne, ne, ne. Kaj bolj detaljnjega mi pri 17 mesecih še ne zna razložiti.

V bistvu se mi sploh ne da ven. V bistvu sem že zjutraj razmišljala, da imam en kup stvari, ki bi jih morala narediti. In tamali se čisto mirno igra tamle v kotičku. Dokler spet ne omenim, če bi šla ven.

“Ampak tak lep sončni dan je, mogoče zadnji, mogoče bo jutri že megla… Res bi bilo fino, če greva vsaj malo na dvorišče …”

Trikrat sem se že odločila, da danes pač ne bova šla ven in bom izkoristila priložnost in naredila, kar imam za narediti … Zdajle sedi na mizi ob oknu in se je že skoraj naučil sestaviti prsno črpalko, ki jo je našel v potovalki, ki je še nisem uspela pospraviti. Jaz sem v tem času zložila že tri stroje oblek. V bistvu se imava fajn, sonce sije skozi okno direktno na naju, na toplem sva, on uživa, jaz koristno porabljam čas …

Ampak še vedno me gloda, ker bi se spodobilo iti ven, ker bi bilo fajn, ker je res lep dan … Kar v žlički me stisne, vsakič ko pomislim. Kakšna mati sem, da otroku ne privoščim malo sonca in svežega zraka!? Zakaj ga pravzaprav ne primem in oblečem, zakaj mu dovolim, da se on odloča? Kar ne da mi miru …

”Ampak mali, kaj če bi pa vseeno šla čisto malo ven, no?”

 

Sabina Adanič

Sabina Adanič

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja