Piše: Ivana Gradišnik

O sebi že tako dolgo vem, da sem kontrolfrik, da se niti ne spomnim več, kdaj sem se tega prvič zares zavedla. Res pa je tudi, da tega dolgo nisem poimenovala s tem imenom, ampak sem rada verjela, da sem pač le bolj odgovorna, pridna, prizadevna, energična, skrbna in delovna kot večina slehernikov okrog mene. Po mojem sodim v kategorijo tako imenovanih blago do srednje bolnih kontrolfrikov, ki na površen pogled dajemo vtis dokaj stabilnih, zaokroženih osebnosti z veliko znanja in sposobnosti. Rade volje se lotimo vseh opravil in obveznosti, ki se pojavijo, tudi če niso naše, in ne prosimo za pomoč, ker se nam zdi, da če hočemo, da je opravljeno tako, kot je treba, potem pač najboljše, da se lotimo sami. Pogosto namreč bolehamo tudi od perfekcionizma.

Če se zgodi, da bi nam kdo rad kdaj pomagal, smo včasih celo zmožni sprejeti pomoč, vendar še kar težko prenašamo, kadar drugi ne počne vsega natanko tako, kot se nam zdi edino prav. Če ste v dvomu, ali sodite v to kategorijo, obstaja preprost preizkus. Če brez težav preživite, da vaš otrok (ali mož) pomiva posodo po drugačni metodi, kot je vaša (se pravi z bodisi manj ali več detergenta, z drugačnimi gibi ter manjšim ali večjim curkom vode, da temperature niti ne omenjam), potem najbrž ne sodite med nas. Če pa se ne morete upreti, da mu ne bi viseli za vratom in govorili: “Ne ne, ne tako, preveč si stisnila, pa med miljenjem zapiraj vodo, in kozarcev, prosim, ne odlagaj na prostor za krožnike,” potem ste zagotovo najmanj naše sorte, morda pa sodite celo med tako imenovane skrajne obsesivno kompulzivne kontrolirajoče osebnostne strukture, ki ne poskušajo do skrajnosti nadzirati samo okolice in zunanjih okoliščin, ampak seveda tudi sebe.

To vrsto lahko prepoznamo po ekstremni nagnjenosti k izražanju moralno-vrednostnih sodb, po opazni nezmožnosti prenesti tudi malenkostne napake, po potrebi, da živijo v skladu s togimi samozadanimi pravili in smernicami, ki se jih nikoli ne sme prekršiti, ali pa, seveda, po tem, da nad soljudmi rajši prevladujejo, kot pa da bi jih v odnosu do njih vodila odprtost in prožnost. V današnjem času oboji pogosto najdemo družbeno sprejemljiv in celo navidez zavidanja vreden izhod v obsesivnem sledenju načelom zdrave prehrane, športanju, vzdrževanju brezhibno urejenega doma ali deloholizmu. Ena od velikih tragedij je, da najpomembnejši ali najmočnejši družbeni sistemi (družina, šola, mediji, država) z veseljem krepijo in nagrajujejo našo motenost.

Obsedenost z nadzorom (bodisi sebe bodisi drugih ali oboje) v resnici izvira iz občutka negotovosti. H kontrolfrikovstvu smo nagnjeni ljudje, ki se globoko v sebi počutimo brez nadzora in se bojimo, da bomo zato razpadli. Tesnoba, ki navira iz tega občutka, je preveč grozeča, zato jo poskušamo zajeziti tako, da smo nenehno na preži in (sami pred sabo) ustvarjamo vtis, da imamo pod nadzorom tako tisto, kar nosimo v sebi, kot vse, kar nas obdaja, s posledicami vred. Takšno reševanje notranje eksistencialne krize je neredko posledica kaotičnega otroštva, dejstva, da smo živeli s starši alkoholiki, bili tako ali drugače že zgodaj (fizično ali emocionalno) zapuščeni ali kakšnih drugih pomenljivih travmatičnih dogodkov v obdobju odraščanja. Imanentne občutke nezadostnosti in neljubljivosti, pomanjkanje zaupanja vase in v svet ter notranje moči poskušamo nekateri prikriti s tem, da se slikamo kot najboljši ali najsposobnejši ali nepogrešljivi. Mimogrede, k temu zadnjemu smo še posebej – in še sploh pri nas – nagnjene mame. Nadzor – in občutek moči, ki jo ta prinaša – je med drugim druga plat tistega kovanca, ki v družbah, okuženih z virusom tako imenovane  “cankarjanske matere”, kotira pod varljivim imenom “ljubezen in skrb”.

Načeloma vemo, da kontrolirajoče osebnosti privlačijo osebe z nizkim samospoštovanjem, s takšnimi je pač lažje manipulirati in jih lažje nadzirati. Manj se zavedamo, da smo tudi kontrolfriki, pa naj se zdimo še tako produktivni, sposobni in  neumorni, točno to – osebe s pomanjkljivim samospoštovanjem. Zato se nam splača, če kdaj odstremo zaveso svoje lažne superiornosti, in se spogledamo iz oči v oči tudi s tistim, kar (si) tako krčevito poskušamo prikriti. Morda pa celo odkrijemo, da je življenje, če ga ne držimo večno čvrsto na uzdah, lažje in lepše.

Kolumna je bila objavljena v reviji Medicina&ljudje (september 2016).