Koliko si moramo prizadevati po ločitvi?

(Jesper Juul)

Moj primer ni nič posebnega. Oba otroka (vrtičkarja) sta bila stoodstotno načrtovana. Z njunim očetom sva bila skupaj več let, preden sta se rodila, in dobro je vedel, v kaj se spušča. Potem pa je nekega dne udarila bomba. Pozneje sem odkrila laži v zvezi z ločitvijo, zaradi katerih mi do človeka, ki sem ga izbrala za očeta svojih otrok, ni ostal niti kanček spoštovanja več.

Ločitev postane resničnost, družina razpade in starša si delita otroka. Pri vsem tem pa je treba ohraniti zdravo pamet in samega sebe postaviti na stranski tir. Vse za otroka – to je vendar ideal. Seveda nočem, da bi moja otroka trpela posledice zaradi ločitve staršev, ampak kako naj to dosežem?

Skrbništvo je dogovorjeno. Jaz sem glavna skrbnica, pri očetu sta približno deset noči na mesec. Rada bi, da otroka ohranjata stike z očetom, nenazadnje sta otroka rada pri njem. Vseeno pa jaz z njim nimam več stikov, z izjemo kratkih telefonskih sporočil o praktičnih zadevah. Otroke pripeljeva v vrtec in ju od tam tudi odpeljeva, in se drugače ne srečujeva. Z vsakim mesecem, ki mine od ločitve, si manj želim, da bi ga še kdaj videla. Sam me je izločil in zdaj se moje življenje nadaljuje brez njega.

Naslednji izziv bosta rojstna dneva otrok. Takoj po ločitvi sem bila prepričana, da jih bomo seveda praznovali tako kot vselej, zdaj pa nisem prepričana, da bi zaradi otrok to res morala početi.

Sem postala preveč cinična? Kdaj dovolj sodelujemo za dobro otrok?

Ločena mama

ODGOVOR:

Postavljate pomembno vprašanje, na katero je težko odgovoriti, ne da bi sprožili različne nesporazume in nasprotujoče si razlage.

Naj za začetek ponovim, kar ste napisali: »Vse za otroka – to je vendar ideal.« Ko to poveste na takšen način, se znajdete sredi teme, ki jo poskušam natančneje opredeliti že vse svoje profesionalno življenje. Tako zelo smo se navadili ločevati med starši in otroki, da pogosto pozabljamo ali spregledamo, kako pomembno sta obe strani povezani, kadar gre za dobro počutje in zadovoljstvo. To ima veliko neposrečenih posledic. V našem družbenem sistemu je za otroke večinoma poskrbljeno veliko bolje kot za njihove starše. Zahteva po tem, da postavimo otrokove potrebe v središče, nastane v glavi ločenih staršev, ki svoje potrebe postavijo na stranski tir.

Naj povem jasno in nedvoumno: če živimo skupaj, je za otroka najbolje, da negujemo zvezo med staršema, če pa smo ločeni, lahko za svoje otroke naredimo največ, če dobro poskrbimo za lastno življenje.

Naj navedem nekaj primerov. Če se npr. jezimo na svojega nekdanjega partnerja, smo užaljeni in se počutimo kot žrtve njegove ali njene neodgovornosti, živimo samouničevalno življenje, saj jeza in užaljenost ubijata našo vitalnost. Živimo življenje, ki je tako čustveno kot bivanjsko nezdravo – tudi za otroka.

V takšnem položaju je pametno poskrbeti za svoje življenje in urediti svoja čustva že zaradi sebe, ne glede na to, ali imamo z bivšim partnerjem otroke ali ne. Če se odločimo za življenje v vlogi žrtve in pustimo, da prevladajo negativna čustva, bo to nedvomno slabo vplivalo na otroka.

Ni zdravo čakati

Če nas obvladuje želja, da bi nekdanjega partnerja dobili nazaj, čeprav si je ustvaril novo družino, lahko ta želja postane tako močna, da svoje življenje postavimo na stran. Dolgoročno je to nezdravo za tistega, ki je ostal zapuščen in posledično nezdravo tudi za otroke, kajti našo vitalnost sorazmerno omejujeta zagrenjenost in občutek, da smo nedolžna žrtev. Še enkrat lahko ugotovimo, da je najpomembneje, da odrasli poskrbijo za svoje življenje – tudi iz skrbi za otroke.

Sami imate do nekdanjega moža hladen odnos. Če bi morala skupaj preživeti več kot pet minut, bi se zadeve verjetno razvile dramatično. »Hladnost« je torej bolj strategija kot pa čustvena resničnost, zato je odločitev, da se vidita čim manj, pametna. Če vaša jeza v enem letu ne bo popustila, ampak se vam bo kot ledena krogla usedla na želodec, bi bilo dobro (tudi za otroka), da bi sami ali skupaj z bivšim možem poiskali pomoč, da se boste lahko premaknili naprej.

Vse raziskave vodijo k istemu sklepu: za otrokov nadaljnji osebni in družbeni razvoj je najpomembneje, da se starša drug do drugega vedeta »spodobno« – tako kadar sta skupaj, kot kadar sta sama z otrokom. To pomeni, da človek prevzame popolno odgovornost za svoja čustva, odzive in odločitve, namesto, da bi okrivil nasprotno stran. To pomeni tudi, da se ne vmešavamo v življenje drugega in ga na noben način ne poskušamo spremeniti.

To pa spet pomeni, da moramo otroku pošteno odgovoriti, kadar npr. vpraša: »A si jezna na očija?« Vaš odgovor naj bo: »Ja, sem. Zelo jezna!« In če vpraša, zakaj, naj bo odgovor: »Tega pa nočem povedati. To je moja in očijeva stvar, in upam, da bom počasi našla rešitev. Ampak prav zdaj me v moji notranjosti boli, tako kot tudi tebe boli tam notri.«

Slabo? Nekateri bodo gotovo takoj rekli, da je to do bivšega partnerja nelojalno. S tem se sploh ne strinjam. Nelojalno bi bilo, če bi rekli: »Ja. Je neodgovoren kreten, ki sploh ne bi smel imeti otrok, če je še sam čisto nezrel.«

V prvem primeru govorite samo o sebi in svojih čustvih, v drugem primeru ožigosate očeta in mu postavite diagnozo, kar je nespodobno, prestopate mejo, gre pa tudi za popolnoma neučinkovit način predelovanja lastnih težav. Poleg tega škodi otrokom, ker jim onemogoča, da bi imeli radi oba starša pod lastnimi pogoji.

Ureditev, ki jo imate v družini, naj bo spodobna in »dovolj dobra«. Ne vidim nobene možnosti, da bi se odnosi med vami in nekdanjim možem v prihodnosti razvili. Upam pa, da boste našli dovolj topline, da boste stopili led – za vaše dobro.

* * * * * * *

Kolumna je izšla marca 2009 v reviji Ringarajine iskrice.