Komu ni do učenja?

Včerajšnja debata v kavarni Kinodvora po premieri filma Approaching the Elephant me je čisto pogrela. Pa ne toliko zato, ker je prav mučno gledati odnose med otroci in odraslimi, ki ne zmorejo prevzeti odgovornega vodstva (mučno seveda zato, ker me zelo živo spomnijo na vse trenutke, ko se tudi sama kot mama počutim totalno nemočno in šele kasneje ozavestim, da mi je vodenje ušlo iz rok), temveč predvsem zato, ker me je strah skritega sporočila filma, ki sem ga zaznala: koncept svobodne šole se lahko konkretno sfiži, zato je javna šola vendarle boljša odločitev.

Vem, da se Ivana Gradišnik nikakor ne bo strinjala z mano in  občudujem njen optimizem ter širok pogled, ki kristalno vidi, da se »polom«, ki smo mu bili priča v filmu, vsakodnevno dogaja tudi na javnih šolah in v družinah, zato film nikakor ni antireklama za svobodne šole, temveč zgolj prikaz, kaj se zgodi, če odrasli niso zmožni odgovorno voditi otrok. Toda sama imam občutek, da se večina slovenskih učiteljev in staršev vendarle ne zaveda, da se enake (ko zmanjka kompetentnega vodja) situacije dogajajo tudi v javnem izobraževalnem sistemu, sploh pa si je težko priznati, da se nam to dogaja tudi doma. Ja, itak da smo starši/učitelji glavni odločevalci in vodje družine/razreda. To, da prisluhnemo otrokom, pa ja še ne pomeni, da oni vodijo družino/razred … so besede, s katerimi se prepričujemo, da smo kompetentni vodje. Pa smo zares? Velikokrat srečujem odrasle, ki se skrivajo za pravili, pa naj bodo to šolska ali hišna domača pravila. Včasih niti niso pravila, ampak vrednote ali moralna načela, ki jih je treba privzgojiti otrokom. Zlepa ali zgrda. Seveda za njihovo dobro in popolnoma iz ljubezni. Toliko enih reči med dvema človekoma. Kaj pa odnos oziroma kakovost odnosa, ki odloča o tem, koliko razumevanja, sprejemanja in ljubezni bo steklo med dvema človekoma? Ni važno, kakšna vsebina se podaja v šoli, pomemben je odnos, mi je včeraj odgovorila Ivana in bila »kriva« za moje razmišljanje dolgo v noč.

Odkrito priznam, da mi javna šola v marsikaterem pogledu nikakor ni všeč. Pa ne zaradi pravil (med katerimi so nekatera tako neživljenjska in nesmiselna, da se mi nehote vriva analogija zapora), temveč predvsem zaradi odnosov do otrok, od katerih se pričakuje predvsem poslušnost in ubogljivost. Ter predmetnika. Priznam, zame je poleg odnosov, ki so seveda ključni, zelo pomembna tudi vsebina učne snovi, ki jo šola podaja otrokom. Mogoče sem naivna, toda še vedno šolo dojemam kot pripravljalnico na odraslo življenje. In zato pričakujem, da se bodo otroci tudi v šoli (kajti primarna naloga je absolutno na starših!) učili življenjsko pomembne reči. Seveda gre tudi za trening razvijajočih možganov (zato najbrž vse to učenje pesmic na pamet), toda zakaj ne bi trenirali na vsebinah, ki jih bodo kot odrasli v svojem življenju lahko dejansko uporabljali? In česa se odrasli tako zelo ustrašijo, ko jim predstavim enega izmed elementov svobodne šole, da si otroci lahko sami izberejo predmete oziroma tematike, o katerih se bodo učili? Jah, kaj pa če moj otrok ne mara matematike, ali bi potemtakem v takšni svobodni šoli ob zaključku šolanja ostal brez znanja matematike?, me sprašujejo dvomeči starši. Po navadi jim odgovorim, da resnično življenje ni popredalčkano na predmete, ampak se dogaja »problemsko«. Če otroka torej zanima vesolje, bo pri raziskovanju vesolja spoznaval tako znanja slovenščine, matematike in fizike kot geografije, zgodovine in filozofije. Pa še kaj bi se našlo. In to je tisto, kar me je pri ideji svobodne šole najbolj pritegnilo: naj otroci sledijo svojim zanimanjem in strastem ter se znanj in veščin, ki jih javna šola v večini podaja zelo faktografsko in ločeno od resničnega življenja (z izjemo nekaj laboratorijskih poskusov in obiskov narave), naučijo »sproti« in »mimogrede«. Prepričana sem, da je takšno učenje otrok izjemno težko in zahtevno za učitelja, toda nagrada je zagotovo tega vredna: razred učencev, ki se strašno radi učijo z vsem svojim bitjem. Učijo se namreč zase in ne za ocene oziroma svoje starše, da bodo le ti srečni in zadovoljni. Ker bodimo pošteni: veliko otrok hodi v šolo samo zato, ker morajo oziroma ker vedo, da šola staršem veliko pomeni. Sami bi raje počeli kaj drugega. In karkoli drugega bi počeli (pa četudi bi se »samo« dolgočasili in igrali), bi se konec koncev učili. Kajti otroci (in tudi odrasli!) se ves čas učij(m)o. O svetu in življenju, o drugih in sebi. Pa saj o tem govori ideja vseživljenjskega učenja. In glej ti to: odrasli si lahko sami izbiramo vsebine, ki jih bomo odkrivali in spoznavali, medtem ko otroci v javni šoli te izbire nimajo. Mi odrasli smo tako zelo pametni, da edini vemo, katere učne vsebine so pomembne za otrokov zdrav razvoj, da se bodo razvili v zdrave in srečne odrasle ljudi.

Ko se ozrem po svetu, nimam ravno občutka gneče zdravih in srečnih odraslih ljudi. Sploh pa ne ljudi, ki bi bili ustrezno opremljeni za sodobne razmere na svetu. Koliko odraslih ljudi zares obvlada samooskrbo, ki je edina rešitev za vse bolj zastrupljeno naravo? Koliko odraslih čuti in razume svoje telo namesto da prenaša odgovornost za svoje zdravje na medicino oziroma sužnjo farmacije, za katero itak vemo, da služi na bolnih ljudeh? Koliko odraslih zares ve, kdo so in kakšno življenje si želijo? Koliko odraslih ljudi je zares odgovornih za svoje življenje in življenje svojih otrok? Koliko odraslih ljudi ima pristen občutek, da smo povezani in odgovorni tudi drug za drugega, pa četudi ta drugi prihaja iz drugega konca sveta? … Za vse to so potrebna znanja in veščine, o katerih sama nisem izvedela prav nič (oziroma zelo malo, da ne bom komu delala krivice) v šoli, temveč sem potrebovala leta in leta učenja na življenjskih napakah. Napake in padci so seveda nujni del življenja, toda zakaj ne bi naši otroci štartali na boljši predispoziciji in morda zato celotno človeštvo pripeljali na naslednjo razvojno raven? Seveda je bistvena naloga na nas starših, da otroke vsega tega naučimo z lastnim dobrim vzgledom, toda prepričana sem, da nisem prav nič prezahtevna, če tudi od šole pričakujem, da bo šolski predmetnik in kurikulum revolucionarno prevetrila ter ju prilagodila potrebam sodobne družbe. In ne samo to: da bo pri tem, kaj se bodo otroci učili, prisluhnila tudi tistim, ki jim je vse to znanje namenjeno – otrokom.

Očitno še vedno zelo podcenjujemo otroke, tako ali drugače. Jim ne zaupamo dovolj. Sama sem globoko prepričana, da dober učitelj zmore prav vsakega otroka naučiti vsa znanja in veščine, potrebne za odraslo življenje, zgolj tako, da sledi otrokovim zanimanjem in strastem. Ter pri tem kot dober vodja otroka »spotoma« odpelje k vrelcem znanja, ki jih otrok s svojim omejenim pogledom seveda ne pozna in ne vidi. Otrok mu bo v veliki večini primerov z veseljem sledil, saj se otroci radi učijo. Toda žal so odrasli tisti, ki jim ni več do učenja in se kot pijanec plota raje držijo ustaljenih (pa četudi preživelih) poti, pravil in sistemov. Tudi šolskih.

 

Helena Primic

helena_profilna

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja