Kako postavim mejo, da me otrok vzame resno? (Darja B. Vesel)

Predavanju na pot …

Občutenje lastne integritete in ravnanje v skladu z njo je ena zahtevnejših razvojnih nalog. Občutek lastnega jaza, zavedanje integritete, se pri otrocih začne pojavljati nekje okoli leta in pol, dveh let starosti. To je razvojno gledano čudovito obdobje spoznavanja sebe, stalnega presenečanja nad seboj, svojim zmožnostmi, svojimi hotenji. Hkrati pa je to obdobje, ko malčki začnejo brezkompromisno trkati ob meje odraslih v njihovem okolju. Za starše in pedagoge je velik izziv, kako malega otroka naučiti samostojnosti ter asertivnosti ter hkratnega zaznavanja in upoštevanja osebnih mej drugih. Za odrasle, ki spremljajo otroka v obdobju razvoja integritete in samostojnosti, je ključno, da uspejo sami dobro zaznavati svoje osebne meje ter skrbeti zanje. Majhen otrok nikakor ne more biti odgovoren za prestopanje meja ljudi okoli sebe. Le kompetentni, odgovorni odrasli lahko otroku, ki raziskuje meje v odnosih, nudijo suportivno vodenje in varnost v odnosu.

Hkrati tudi ne smemo pozabiti, da je temeljni učni in vzgojni mehanizem majhnega otroka zgled. Preko opazovanja njemu pomembnih odraslih in interpretacije njihovih dejanj se otrok uči razumevanja sveta okoli sebe ter ravnanja v različnih situacijah. Povedano poenostavljeno – očka, ki sam ni zmožen poskrbeti za svoje meje, se postaviti zase v odnosu s partnerko, bo izredno težko svojega štiriletnika naučil, kako naj postavi svoje meje v vrstniški skupini, ki z njim grdo ravna. Je že tako, da moramo odrasli svojo kredibilnost otrokom najprej dokazati, šele potem se bodo pustili voditi in tudi vzgajati.

Postavljanje meja ima izrazito varovalno funkcijo. Tudi v tem smislu je zmožnost postavljanja meja staršev ključna za dobrobit otrok. Otroci nimajo nič koristnega od matere, ki se dnevno izčrpava preko svojih zmožnosti, da bi zadostila vsem predlogom okolja, bila prizadevna mati, uspešna podjetnica, seksi žena, zabavna prijateljica, se pripravila na maraton, prebrala knjigo Kersnikovega nagrajenca itn. … Hkrati pa bila do vseh prijetna, nasmejana, dobra poslušalka in suportivna prijateljica. Prej ali slej v aktivnostih ne bo več strasti, ampak le trma, v nasmehu pa ne topline, temveč utrujenost in grenkoba. Tudi omenjeni mehanizem bodo otroci čutili. Mogoče ga ne bodo intelektualno razumeli, občutili pa bodo, da njihova mami ni ok. Da ni zadovoljna, ni sama svoja. Lahko bodo reagirali kot še bolj naporni otroci, da bi mamico le nekako zbudili iz začaranega kroga in izsilili, da opazi njih in opazi sebe, ali pa začeli trpeti v občutku, da so nekako oni krivi, da mami ni zadovoljna.

Ko govorimo o postavljanju meja, govorimo o zaščiti osebne integritete. O meji, ki jo postavimo, da poskrbimo zase. Majhen otrok, dojenček, še ne noben način ne zmore poskrbeti zase, zato dojenčkom odnosne meje ne moremo postaviti. Ko ne moremo več, gremo čez sebe, kljub temu, da se nam zapirajo uči in čutimo utrujenost v kosteh, še vedno nahranimo dojenčka, popestujemo malega bolnika … Največ, kar v tem obdobju lahko naredimo zase, je da si poiščemo, organiziramo pomoč. Ko otrok dopolni leto in pol, dve leti, pa se začne čas postavljanja tudi osebnih meja otroku. Čas, ko ne skočimo k otroku na prvi zvok, ko rečemo ne otrokovi želji po igri z nami, če ugotovimo, da smo npr. lačni ali nujno potrebni prhe. Otrok že lahko malo počaka ali pa tudi prenese negativni odgovor na svoje želje. Temeljna razlika v postavljanju meja malčku je, da malček že izraža želje, ne le potrebe, dojenček pa razen redkih izjem (npr. metanja predmetov, cukanja za lase …) v bistvu živi le v območju potreb. Kadar dojenček začne brez milosti vleči za lase, gre pogosto za telesno nujo, telesni refleks, povezan z razvojem. Seveda nima nobenega smisla, da se mu pustimo vleči za lase, saj lahko svoje lase takrat mirno zamenjamo z igračo, krpo ali čim drugim. Za otroka je pomembno vlečenje, ne predmet, ki ga vleče. Otrok v obdobju malčka pa pogosto zmore ali razvojno celo potrebuje, da postavimo mejo njegovim željam. Seveda bi še želel spati pri mamici in očiju, pa vendar nekega dne ugotovimo, da tega ne potrebuje več. Ali pa da imamo starši družinske postelje dovolj. Takšna odločitev otroku mogoče ne bo všeč in bo to tudi jasno izrazil, toda naše vztrajanje pri odločitvi, da malček ne bo več v spalnici,  ob jasnem in empatičnem sporočilu ne bo škodljivo vplivalo na otroka. Pogosto ravno obratno. Postavljanje mej otroku ga krepi, saj mu omogoča soočanje z neugodjem ter učenje regulacije le tega.

Za vzpostavljanje meja je smiselno vodilo “manj je več”. Manj besed, ko jih uporabimo, jasnejše je sporočilo. Preprosti “ne, ne dovolim” bo otrok mnogo laže razumel in sprejel, kot če “ne” pospremimo še z triminutno obrazložitvijo naše odločitve. Otrok potrebuje kratko, jasno, odločno, pa vendar toplo in empatično postavljanje meja. Pogled v oči in miren glas, ko povemo, da nam je dovolj crkljanja in gremo v kopalnico.

Nujno se je tudi zavedati, da  vzpostavljanje meja nikakor ni enak proces kot postavljanje pravil ali dogovorov. Meje so osebna komponenta, vezana na medsebojen odnos, pravila pa vzpostavljajo vso mnogovrstnost medsebojnega sobivanja. Ko so otroci majhni, je pravil veliko in le redka si otroci zapomnijo hitro. Da starši ne kolapsiramo med nenehnim reguliranjem, nam pomaga zgornji način komuniciranja z otroki. Kratko, jasno in z ljubeznijo. Otrok ne izraža želja, da bi nas zafrkaval ali nam oteževal življenje. Pač vpraša in upa na najboljše.

Dogovori so medsebojna zaveza. Odgovorna zaveza najmanj dveh ljudi, ki sta se nekaj  dogovorila. Otroci zelo dobro vedo, kdaj so se kaj dogovorili. Če smo rekli, da kupimo en sladoled, nato pa ob otrokovem vztrajanju, da je nujen še eden, svoj “ne” argumentiramo rekoč, da smo se dogovorili za samo enega, smo na spolzkih tleh. Že malo bolj verbalno močen triletnik nam bo jasno povedal, da se ona ali on ni prav nič dogovoril, da to samo mi hočemo. In to je res. Pričakovanje upoštevanja pravila nikakor ni isto kot upoštevanje dogovora. Pri dogovoru se obe strani strinjata. Zato resno govoriti o dogovorih z majhnimi otroki nima smisla. Le ti se smisla in načina dogovorov ob bivanju in komuniciranju z nami šele učijo.

Glavna strategija vzpostavljanja tako meja kot upoštevanja dogovorov je tako imenovana osebna govorica, ki izraža naše avtentične misli, predvsem pa občutke. Nam odraslim da možnost, da se izrazimo, otrokom pa možnost, da spoznajo resnično osebo v svojem staršu. Le resnično osebo je namreč mogoče zares vzeti resno in upoštevati.


Objavljeno besedilo je grob vsebinski okvir predavanja, ki ga izvaja Darja Barborič Vesel. Toda prebrano seveda nikoli ne odraža povsem doživetja in izkustva, ki ga daje dejanska udeležba na dogodku, kjer še bolj razdelano vsebino, obogateno z mnogimi primeri in zgledi, sprejemate tudi z ostalimi čuti, predvsem pa lahko postavljate vprašanja in sodelujete v vsakokratnem dialogu, ki se sproži med navzočimi. Zato vabljeni na predavanje!