Kako postavim mejo, da me otrok vzame resno? (Ursula Obreza)

Doba kljubovalnosti – o mitih in dejstvih

Eden od prvih trenutkov, ko se z otrokom znajdemo v konfliktu, ker nam otrok ne sledi, temveč se upira, je obdobje kljubovalnosti. Vsi ga poznamo kot trmo. Obdobje kljubovanja je razvojno tipično in za otroka izjemnega pomena za zdrav razvoj, saj mu omogoči, da razvije ustrezno stopnjo samostojnosti in ustrezno samokontrolo. Če pride v tem obdobju do težav, se lahko otrok razvije v dve neželjeni smeri – ali je povsem samovoljen ali pa se večinoma podreja, ob priložnostih, ko izpelje samostojnejše akcije, pa doživlja veliko občutkov sramu. Ni torej nepomembno, kakšne razmere bomo otroku zagotovili starši. Kako bomo potemtakem starši našli svoj notranji kompas za ustrezno ravnotežje?

V teh trenutkih je koristno, če ne popuščamo zaradi ljubega miru, pa tudi da kolikor moremo ostanemo mirni in zdržimo v tem dovolj dolgo, da razburjenje mine. Vzeti otroka resno v njegovi čustveni bolečini, spoštovati njegovo integriteto, pomagati pri procesu umirjanja glede na potrebe otroka in odigrati vlogo posode za vsa njegova čustva, bo prineslo upad vznemirjenja v danem trenutku.

Vztrajanje pri zahtevah in omejitvah na vedenjski ravni pa bo počasi krepilo odpornost, zmožnost prenašanja frustracije in tlakovalo pot v večjo zmožnost samokontrole in ustrezno samostojnost.
Zavedati pa se moramo, da se samo zaradi našega »pravilnega« ravnanja mali upori, nestrinjanja in čustveni izbruhi pri otroku ne bodo nehali. Tako doživljanje in vedenje predšolskega otroka je namreč normalno in predstavlja zdrav razvoj, zato bomo tudi morali (in upam, da mogli) sprejeti, da doma živimo z otrokom, ki je star toliko, kot je, in skladno s tem razume, doživlja in se sooča s svetom. Na način, ki ga v tistem trenutku zmore.

Pojem trme pogosto tudi napačno uporabljamo in z njim označujemo vsak upor otroka in vsak čustveni izbruh, ne glede na povode zanj in ne glede na starost otroka. Če se hočemo kot starši ustrezno odzivati na otrokovo uveljavljanje svoje volje in različna vznemirjenja, je pomembno, da se zavedamo vseh okoliščin, ki do takega vedenja pripeljejo. V marsikateri od teh okoliščin smo namreč ravno mi starši tisti, ki določamo, ali bo »mir v hiši« ali pa bo vladalo večno prepiranje in pogosti intenzivni konflikti, v katerih včasih zmaga otrok, včasih starši, vselej pa smo izčrpani in razburjeni oboji.

Pomemben razlog za tovrstno otrokovo počutje in vedenje je lahko tudi premalo pozornosti in časa s starši. Otrok nujno potrebuje dovolj vzpodbud, dovolj potrditev in dovolj strukture. Vse to je mogoče doseči le, če skupaj preživite dovolj časa.

O utrujenosti, lakoti in žeji se morda zdi brezpredmetno govoriti, saj mislimo, da je pomembnost zadovoljitve osnovnih fizioloških potreb samoumevna. V resnici pa smo mnogokrat priča zanemarjanju moči teh dejavnikov, ki zagotovijo idealne razmere za izbruh. Tako lahko prepoznamo starše, ki slabo skrbijo tako zase kot za svoje otroke. Nujno je, da poskrbimo za reden ritem in ustrezne obroke.

Podpora otroku, ki je čustveno vznemirjen, za marsikoga ni lahka naloga. Ukvarjanje z lastnimi mejami je zato ključno – dobro poznavanje sebe je osnova, da lahko avtentično stopamo v odnos z otrokom in z osebno govorico postavimo jasen in trden okvir pravil, zahtev in pričakovanj.


Objavljeno besedilo je grob vsebinski okvir predavanja, ki ga izvaja Ursula Obreza. Toda prebrano seveda nikoli ne odraža povsem doživetja in izkustva, ki ga daje dejanska udeležba na dogodku, kjer bolj razdelano vsebino , obogateno z mnogimi primeri in zgledi, sprejemate tudi z ostalimi čuti, predvsem pa lahko postavljate vprašanja in sodelujete v vsakokratnem dialogu, ki se sproži med navzočimi. Zato vabljeni na predavanje!