Klub golih pesti – kako razumeti agresivnost … (Darja B. Vesel)

Agresivnost in nasilje nista identična, enaka procesa. Imata različen izvor, včasih podobno pojavnost, različno motiviranost ter predvsem zahtevata različno reakcijo okolja.

Agresivnost spada med osnovna, bazična, lahko rečemo eksistiencalna emocionalna stanja. Pri ljudeh tako kot pri višjih primatih je že biološko pogojena. Tako kot strah, ljubezen, seksualnost ipd. Omenjene emocije močno čutimo v telesu. Tako imamo lahko občutek, da nas ni strah v glavi, v možganih, temveč da je prestrašeno, v krču kar celo telo. Tudi ljubezen močno čutimo v telesu, čutimo “metuljčke v trebuhu” in “mavrico v glavi”. Ravno tako izrazito telesno, fizično čutimo tudi seksualnost. Tako imamo tudi za agresivnost lahko občutek, “da se kar zgodi”, kot rečejo otroci, “da je roka kar sama zamahnila” ali da so “zobki kar ugriznili”. Omenjnih bazičnih emocij tako nikakor ni smiselno zatreti, preusmeriti, zmanjšati ali karkoli podobnega. Potrebno se jih je naučiti prepoznavati, uravnavati predvsem impulze, ki pripeljejo do njihove eskalacije ter poiskati individualne poti njihovega izražanja na socialno sprejemljiv način. Vse našteto velja tudi za agresivnost.

Agresivnost nikakor ni slaba in nevarna. V bistvu je izredno pomembno in uporabno občutenje, pa tudi delovanje. Je temelj asertivnosti, vztrajnosti, ambicioznosti. Pa tudi tekmovalnosti, bojevitosti, obrambnim odnosom, se celo noč pripravljali na pomemben izpit ali zabili gol na svetovnem prvenstvu. Lahko bi rekli, da ima agresivnost predvsem aktivacijsko in obrambno funkcijo.

Kot biološko emotivno občutenje se agresivnost pri otrocih pojavi že zelo zgodaj, v določenih segmentih že od 6 meseca dalje. Zadrževanje igračke, ki je dojenček noče izpustiti, materina bradavica, v katero zagrize in ne popusti. Pa tudi neumoren jok, ko dojenček čuti hudo neugodje in si seveda sam nikakor ne more pomagati. Agresivnost kot vedenjska reakcija pa se prvič v velikem obsegu pri otrocih pojavi v tako imenovanem obdobju trme, od približno leta in pol naprej. Izpadi cepetanja, tudi kričanja, udarjanja, metanja stvari imajo močno agresivno podlago. Če razumemo, da je osnovni namen “obdobja trme” razvoj in zaščita otrokove individualne integritete, občutja jaza, tudi agresivni izrazi dobijo jasno obrambno funkcijo. Namen agresivnih izpadov ni kontriranje staršem in drugim odraslim, temveč zaznavanje, razvijanje in zaščita svojega jaza. V predšolskem obdobju se agresivnost pri otrocih poleg omenjenega najpogosteje kaže kot reakcija na situacije, v katerih se otrok počuti močno frustriranega. Na frustracijo je smiselno pogledati s stališča otroka, ne iz našega zornega kota. Triletnik je lahko zelo močno frustriran, ko mu enoletni bratec vzame avtomobilček in ga nikakor noče vrniti. Ali ko po celodnevnem prilagajanju v vrtcu pride ponj starš in vzgojno vztraja, da si sam obuje čevlje. Ali da zvečer, utrujen in naveličan, široko odpre usta ter si pusti z zobno ščetko in pekočo pasto šariti po njih. Vse omenjene situacije so sicer življenjske, odrasli smo se jih naučili razumeti in sprejeti v svoje življenje, za majhne otroke pa to nikakor ni samooumevno. Potrebujejo čas, da se naučijo.

Lahko rečemo, da se v predšolskem obdobju razvije agresivnost kot odgovor na frustirajočo  situacijo ter agresivnost s samozaščitno, obrambno funkcijo. Obe vrsti se sicer razvijeta v zgodnjem otroštvu in postaneta sestavni del človekovega delovanja preko celega življenja. Tudi odrasli ob občutku frustriranosti, ko nam popravljanje pomivalnega stroja ne uspeva, sočno preklinjamo; na partnerja, ki je izgovoril boleče besede, kričimo ali ob posilstvu brcamo, grizemo.

Pri uravnavanju agresivnosti otrok je ključno, da znamo odrasli s svojo agresivnostjo ravnati zrelo. Da jo pri sebi prepoznavamo, si priznavamo njen obstoj ter imamo izdelane poti izražanja agresivnosti. Agresivnost je pogosto kot lonec na pritisk. Preprosto mora ven, drugače bo vse skupaj razneslo. Poti izražanja agresivnosti so v sedanjem svetu pogosto nekako “na črni listi”. Povišanje glasu, metanje stvari, preklinjanje, brcanje v steno ipd. niso zaželeno vedenje. Pa vendar, nemogoče je v občutku hude frustracije nenarejeno mirno reči, da smo jezni. Izogibanje agresivnosti najpogosteje vodi v razne oblike potlačitev. Ali frustracijo in agresivnost potlačimo vase ter dolgoročno zbolimo ali pa kasneje še bolj strupeno in psihološko agresivno reagiramo. Omenjeni mehanizem je posebno pogosto prepoznan pri ženskah, mamicah, ki si sicer iskreno, a nereflektirano prizadevanjo za mirne in harmonične odnose. Teh pa se ne da doseči niti na željo niti na zahtevo. So posledica avtentične in odgovorne odnosne kompetence odraslega. Nasilje ima občutno drugačen temelj kot agresivnost. Je sistemsko delovanje, odnosno manipulativno  in namensko. Kot takšno se začne pojavljati po šestem, sedmem letu starosti. Redko prej in če že bolj kot produkt malčkovih eksperimentov, ki se izkažejo kot uspešni, in ne kot domišljeno in namensko ravnanje. Za nasilje je značilno, da je usmerjeno k cilju, z uporabo nasilja želimo nekaj doseči, nekoga nadvladati. Nasilje ima mnogo različnih vzrokov in pojavnosti: verbalno, fizično, psihološko, odnosno.

Pri vzgoji otrok je ključno, da smo odrasli zmožni nuditi otroku oporo in vodenje. Ko pri majhnem otroku zaznamo močno in pogosto agresivno vedenje, se je nujno vprašati, kako se otrok počuti v svoji koži. Kaj se dogaja v njenem, njegovem svetu? Otrok tudi potrebuje učenje zavedanja svojih občutkov, učenje izražanja le teh, učenje prepoznavanja emocij drugih, učenje empatije. Ob nasilju pa je najprej potrebno jasno postavljanje meja, jasen “stop”. Brezkompromisna zahteva po ustavitvi nasilnega vedenja. Včasih tudi dobro domišljena kazen, ki otroka ne sramoti in mu ne vzame dostojanstva. Ob soočanju z nasiljem pri otrocih je vsakršno moraliziranje, sramotenje ter psihološko manipuliranje nujno kontraproduktivno. Jasna, kratka in osebna sporočila ter vztrajanje za določeni smiselni kazni bodo ohranila dostojanstvo tako odraslega kot otroka, ohranila njun odnos ter omogočila, da se otrok iz reakcije odraslega resnično kaj nauči. Tudi z otrokom, ki kaže nasilno vedenje, se je po jasnem ustavljanju ter postavljanju meje, tudi kaznovanju, če se zanj odločimo, smiselno pogovoriti. Vendar vedno z avtentičnim zanimanjem za notranji svet otroka ter v formi dialoga, ki bo otroku dala možnost iskrenega in varnega izraza.

Nična stopnja tolerance do nasilja, ki se pri nas pojavlja kot želeno stanje v medosebnih odnosih, lahko s seboj prinaša mnoge pasti.  Najpogosteje jo uporabimo kot pavšalno zahtevo po verbalnem reševanju konfliktov. Realnost pa nas uči, da se o konfliktu lahko pogovorimo le s tistim, ki se želi pogovarjati, pri drugih ne dosežemo nič. Mnogi otroci, ki so nasilni do vrstnikov, na njihove besedne intervencije ne reagirajo ali pa reagirajo s posmehom. Otroku v takšni situaciji prav nič ne koristi, če ga vzpodbujamo, naj pove, da mu to ni všeč, da tega noče ipd. Omenjena ideologija nenasilja pač nima temelja v socialnem vedenju ljudi. Površno izpeljana ideja nične stopnje tolerance do nasilja se tako pogosto sprevrže v omejevanje obrambnih strategij žrtev in s tem še večjo nasilnost nasilnežev. Bolj smiselna je pot nične stopnje tolerance do nasilja nasilnežev, ki pa je zahtevna, bolj dolgotrajna in zahteva natančnost pri oceni situacije ter osebno in strokovno moč pri reagiranju. Vendar pa hitrih, enostavnih in lahkih rešitev pri soočanju z nasiljem pač ni.


Objavljeno besedilo je grob vsebinski okvir predavanja, ki ga izvaja Darja Barborič Vesel. Toda prebrano seveda nikoli ne odraža povsem doživetja in izkustva, ki ga daje dejanska udeležba na dogodku, kjer še bolj razdelano vsebino, obogateno z mnogimi primeri in zgledi, sprejemate tudi z ostalimi čuti, predvsem pa lahko postavljate vprašanja in sodelujete v vsakokratnem dialogu, ki se sproži med navzočimi. Zato vabljeni na predavanje!
Priporočena literatura:

Jesper Juul: Agresivnost – nov in nevaren tabu (MK, 2017)