Nemirni in občutljivi otroci (Tina Bregant)

Predavanju na pot …

Ne gre za diagnozo. Niti znanstveno ne moremo opredeliti, kdo so občutljivi otroci. Pa vendar vsi poznamo otroke, ki zaznavajo, da ena rdeča ni enaka drugi; da gre za neprijeten vonj; da občutijo glasbo prav tu – v srčku. Ne gre za patologijo, ne gre za nadarjenost, ne gre za nekaj zelo posebnega – gre za otroke, ki zaznavajo svet polno, z vsemi čuti in ki, če imajo srečo, da znajo ta občutja tudi izraziti (artikulirati) in so ob njih odrasli, ki jih v teh občutjih uzrejo, lahko skozi vsa ta občutja zaživijo (ne le občutijo) polno življenje.

Otroci na svet ne prinesejo priročnikov o uporabi. Otrok stalno raziskuje in se uči, kar velja tudi za tistega, ki se z njim ukvarja. To je lahko naporno, je pa tudi zelo zabavno. Če znamo odrasli občutljivost uzreti, jo občutiti in se nanjo odzvati, smo tudi odrasli lahko del teh polnih zaznav. Vendar pa za to potrebujemo čas – veliko časa, potrpežljivost, občutek sprejemanja in preprostega prepuščanja sedanjemu trenutku. V hektičnem sodobnem času vse našteto ni niti približno preprosto, niti zelo izvedljivo.

Lahko si pomagamo z nekaj usmeritvami. Urimo sebe in otroke v čuječnosti. Zato sta potrebna volja in čas. Vse ostalo pride sproti. Druga usmeritev je skrb za predvidljivost. Otroci, pa tudi mi, odrasli,  se varno in dobro počutimo v predvidljivih okoliščinah. Negotovost nas straši, ne počutimo se udobno. Zato je pomembno, da odrasli, ki smo odgovorni za odnos z otrokom, ustvarimo varno okolje: ravnamo skladno, določimo pravila, ki se jih držimo. Po risanki umijemo zobe in gremo spat.  Po kosilu gremo lahko na igrišče, lahko pa tudi spat – odvisno, kako se počutimo. Če le zmoremo, v dnevni rutini ne ravnamo preveč stihijsko in po navdihu in ne ponujamo otroku preveč možnosti na izbiro. Dve izbiri sta za naše možgane povsem dovolj. Stavek, ki podarja navidezno svobodo: »Otroci, delajte, kar hočete,« pomeni predvidljivo nepredvidljivo situacijo, ki se čez nekaj časa sprevrže v godrnjanje, divjanje  in vpitje. Ne nujno otrok.

Tretja strategija je časovna. Ko smo z otroki, jim zavzeto naklonimo svoj čas. Bolje je, da popijemo kavo v miru in preberemo časopis in otroku povemo, da se v tem času z njim ne bomo igrali, kot da smo vse dopoldne nataknjeni, ker v eni roki držimo avtomobilček, v drugi pa kavo, zraven pa škilimo na tablico z novicami. Ko se igramo, se igramo zavzeto, tako kot otroci. Vzamemo si čas tudi samo za posameznega otroka. Ni potrebno, da se ves čas družimo z vsemi naenkrat. Naši možgani so sicer možgani vrste, ki živi v skupnosti, vendar pa so odnosi lahko zapleteni. Ustreza nam, če se kdaj posvetimo samo eni dejavnosti, npr. igranju in gradnji stolpa iz kock,  ne pa še temu, s katerimi kockami bo gradil Janezek, s katerimi pa Metka; kaj je bolj pravično ipd.

Četrta strategija je samoinciativnost. Otroci zmorejo veliko sami! Pustimo, da sami poskusijo zavezati čevelj, se obleči, sestaviti avtomobilček. Ne dajajmo ali ponujajmo svoje pomoči brez potrebe. Le z vajo se bo otrok naučil stvari opraviti sam, sicer se bo naučil, da mi opravimo stvari namesto njega, še preden jih sploh potrebuje. Ko se otrok loti česa zahtevnejšega, pa je dobro, da smo nekje v bližini, da se na poziv na pomoč lahko hitro odzovemo. Če delamo stvari  namesto otroka, ga prikrajšamo  za čudovite občutke, ki preko dopamina sprožijo iskalni sistem v možganih, ob čemer se sprošča tudi adrenalin in kortizol. Ko otroku uspe,  ga preplavijo endogeni opiodi in ga nagradijo z občutkom zadovoljstva. Njegovi možgani se naučijo, da zmore in da lahko z lastnim trudom uspe. Kaj to pomeni za njegovo samozavest in samopodobo, verjetno ni potrebno razlagati.

Peta strategija je odstopanje od lastnih, slabih strategij kot so pregovarjanje in manipulacija. Pregovarjanje ne deluje. Ko se vaše in otrokove zamisli ne ujemajo, imate več možnosti: nekdo lahko hitro popusti, ker zamisel ni tako pomembna, in da, tudi otroci se vdajo, lahko pa oba trmasto vztrajata pri svojem. Takrat pregovarjanje in barantanje ne pomagata. Manipulacija ni vzgojna, razen seveda, če smo si zastavili cilj, da nas naslednjič otrok prinese prav tako naokrog, kot smo mi njega, ko je bil mlajši.

Vedno pa seveda pomaga, če vemo, da so otroci so zelo prilagodljiva in učljiva bitja. Če mislite, da vaš otrok ne mara špinače, čeprav je ni nikoli še poskusil, ali pa jo je poskusil že večkrat, se motite. Pri hrani, če ni ravno njena glavna sestavina sladkor, je potrebnih več okušanj, da se je navadimo. Če vi ne jeste zelenjave, zakaj bi jo jedel otrok? Otroci nas ves čas opazujejo in se od nas učijo. Učenje z opazovanjem jim omogočajo zrcalni nevroni, ki so dejavni od rojstva dalje. Odrasli smo otrokom največji vzor. Ne bodimo licemerski in od otrok zahtevajmo toliko ali manj, pač odvisno od razvoja  otroka, kot od sebe. Ko pa nas otrok v svoji zrelosti in zmožnosti preraste, potem upajmo, da se je naučil od nas, da tisti, ki je večji, bolj odrasel in bolj odgovoren, presoja in pričakuje ravnanje po podobnih pravilih.

Hkrati opazujmo otroka in ga spoznajmo. Le tako bomo lahko vedeli, kdaj je dovolj zrel, da ne potrebuje več plenic, da lahko spi sam, se vozi s kolesom. V razvoju otrok sicer veljajo določene norme – razvojni mejniki, vendar pa vsak otrok sledi svojemu genetskemu, vrojenemu potencialu in okolju, ki ga obdaja.  Spoštovanje otrokovega lastnega ritma, njegove notranje ure, bo nagradilo oba, otroka in odraslega, ki bo otroku v pravem trenutku ponudil nov izziv, ki ga bo otrok lahko z nekaj truda tudi izpolnil. In nenazadnje, učimo se skupaj z otrokom.


Objavljeno besedilo je grob vsebinski okvir predavanja, ki ga izvaja Tina Bregant. Toda prebrano seveda nikoli ne odraža povsem doživetja in izkustva, ki ga daje dejanska udeležba na dogodku, kjer še bolj razdelano vsebino, obogateno z mnogimi primeri in zgledi, sprejemate tudi z ostalimi čuti, predvsem pa lahko postavljate vprašanja in sodelujete v vsakokratnem dialogu, ki se sproži med navzočimi. Zato vabljeni na predavanje!