Kazni, nagrade in samospoštovanje

Starši si prizadevamo svoje otroke usmerjati k vrednotam, v katere verjamemo. Želimo si otroke vzgojiti tako, kot verjamemo, da je zanje najbolje. Ena temeljnih reči, ki je potrebna, da to dosežemo, je zmožnost, da otrokom sporočimo, kakšno je naše mnenje o njihovih dejanjih. Da jih vedno znova usmerjamo na njihovi poti umeščanja v svet.

Za to, da otroke usmerjamo k dejanjem, za katere verjamemo, da so dobra, in jih odvračamo od tistih, ki po našem mnenju niso, potrebujemo neki način delovanja. Najpogosteje posegamo po pohvalah in nagrajevanju ter kritiki in kaznovanju. Vprašanje, ki si ga starši vedno pogosteje zastavljamo, pa je, ali metodi nagrajevanja in kaznovanja res delujeta, predvsem pa kakšne posledice imata za otroka in odnose v družini?

Dejstvo, s katerim se srečujemo tako v družinski kot v šolski situaciji, je, da ni videti dolgoročnega učinka nagrajevanja in kaznovanja. Najprej opazimo, da moramo obe metodi stopnjevati in da postajajo otroci postopoma nekako »imuni« na obe intervenciji. Opaziti je trend – najprej tako kazen kot nagrada odlično delujeta, s časom pa se učinek razvodeni, mi pa ostanemo brez ideje, kaj storiti, in z neprijetnim občutkom nemoči.

Kadar želimo druge, tudi otroke, učiti moralnega vedenja – torej razlikovanja, kaj je prav in kaj narobe ter posebej tega, da bodo v skladu s temi spoznanji tudi delovali – je nujno dopustiti sočloveku, otroku, da ne le razume temveč predvsem dojame svoja dejanja. Prav kritiziranje ali kazen pa mu to pogosto preprečita. Dinamika pri nagrajevanju je podobna. Namesto da bi otrok začutil zadovoljstvo v sebi, dobi pohvalo ali nagrado, ki jo/ga sicer motivira, vendar od zunaj – zaradi drugega, zaradi nečesa zunaj njega, zaradi nagrade same. To pa navadno ni to, ki smo si sicer želeli.

Ker je razvoj zdravega samospoštovanja nujno odvisen od zadovoljevanja človekove potrebe po biti viden, uzrt, se pravi od občutka, da te tebi pomembne osebe jemljejo resno, je za otrokov razvoj nujno t. i. empatično vodenje. Le to v samem bistvu predpostavlja spoštovanje načela enakovrednosti, kar se v primeru nagrajevanja in kaznovanja izključuje. Slednje samo po sebi predpostavlja uporabo superiornosti in moči, ne pa empatije in vodenja.

Na delavnici bomo iskali poti, kako otroke voditi k moralnemu razvoju na način, ki krepi samospoštovanje, namesto da bi ga uničeval, in ki omogoči otroku, da se za svoja dejanja odloča na podlagi razmisleka in občutja, ne pa zaradi »od zunaj« pogojenih nagrad ali strahu pred kaznijo.