Biti starš danes pomeni, da se morate zanimati za tisoče reči in vedeti vse mogoče. Vsi mogoči strokovnjaki poskušajo oglaševati svojo ”specialnost”, najsi gre za prehrano ali šport, učenje ali dojenje – in vse ostalo, kar se, tako rekoč, ponuja na tržišču.

Ni ga starša, ki bi se bil sposoben osredotočiti na prav vse, zato se najbolj pogosto zgodi, da se starši odločijo usmeriti, bolj ali manj zavestno, na zdravje in prehrano, še pogosteje pa na šolo in vprašanje izobrazbe. Otroci pristanejo bolj ali manj v vlogi “šolarja”, družinsko življenje in odnosi pa se izgubljajo v času in prostoru med tekanjem z ene “poučne” dejavnosti na drugo in v ponavljajočih se, destruktivnih konfliktih glede učenja in domačih nalog.

V teh časih vlade in politiki nasploh ustvarjajo zanimiv fenomen: vsi nepretrgoma govorijo o tem, kako pomembno se je čim bolj izobraziti in kako pomembna je dobra izobrazba in večinoma govorijo, kakor da bi naša družba nikoli več ne potrebovala nobenih kuharjev, natakarjev, smetarjev in vseh drugih poklicev, ki ohranjajo družbo pri življenju.

Mnogi starši, ki sami niso bili deležni kaj dosti izobrazbe, gojijo prepričanje, da so veliko učenja in dobre ocene varna in zanesljiva pot v srečno in zadovoljno življenje.

V nobeni od teh fantazij seveda ni resnice. Naša družba potrebuje in bo potrebovala veliko ljudi, ki niso študirali na univerzi. Visoka izobrazba ni nikakršno zagotovilo za dobro življenje. Morda utegne biti zagotovilo za dobro plačo, pa še to ne drži vedno.

Na neki način je ironično, da so odrasli, politiki, starši – vsi skupaj – tako zelo preobremenjeni z otroki in njihovim učenjem. Ironično zato, ker se zdi, kakor da je učenje domala edini cilj in namen otroštva.

Otroci pa se v resnici učijo sami od sebe od trenutka, ko se rodijo, in se potem vsak dan naučijo na tisoče in tisoče novih reči, ne da bi bil za to potreben poseben napor, in kot veste, se večina otrok začetka šole silno veseli.

In ko septembra vsako leto gledamo po televiziji poročila o prvem dnevu šole, vidimo vznemirjene, navdušene, srečne obraze otrok, ki komaj čakajo, da bojo šli v šolo in se začeli “učiti”.

Nato pa v naslednjih dveh, treh letih, zaradi mnogih različnih vzrokov, vse to navdušenje nad učenjem počasi izgine.

Na seminarju se bomo sprehodili skozi številne teme, ki so pomembne in pomenljive za vlogo starša v tem obdobju. Ne bomo pa se dosti osredotočali na samo šolanje in šolo.