Agresivnost je socialni odziv, ki se poraja v možganih. Otroci z agresivnim vedenjem izražajo svojo eksistencialno realnost. Otrok je vselej agresiven zaradi nečesa, kar se dogaja – ali se ne dogaja – v odnosih, ki jih ima s pomembnimi bližnjimi. Je sistemska reakcija, ne »genetska«. Naša zmožnost »razšifrirati« posameznikovo agresivno vedenje – ne glede na to, za koliko starega človeka gre – pa je sorazmerna z našo zmožnostjo videti onkraj zgolj moralne perspektive in z mero našega samozavedanja.

V zadnjih letih smo agresivnosti pri nekaterih otrocih dali nalepko »problematična«. Nagnjeni smo celo k temu, da imamo izražanje vsakega od intenzivnejših čustev (razen sreče) za nezaželeno tako doma kot v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Prav ta zamisel starše sili proč od njihove človeške identitete. Pod pezo te premise počasi postajajo vse bolj igralci v svoji vlogi matere ali očeta – in vse manj avtentična človeška bitja.

Agresivnost ni enako nasilje. Ta zmotna predpostavka, ta nesporazum, nam preprečuje uzreti njen eksistencialni vir. Iz tega razloga se nanjo odzivamo s strahom, obsodbo ali zanikanjem, namesto z radovednostjo, zanimanjem, priznanjem in empatijo. Agresivnost je nujna in življenjsko pomembna sila, brez katere ne bi bilo življenja. Res pa je, da potrebujemo ljudje 10-15 let, da – če so pogoji optimalni! – ustrezno integriramo agresivna čustva in se naučimo destruktivno agresivnost transformirati v konstruktivno.  Otroci so izkustvena bitja – učijo se skozi izkušnjo, ne skozi pridiganje, moraliziranje, očitanje ali kritiziranje. Zato je najbolj pomembno, da lahko bivajo z odraslimi, ki so dovolj pogumni, da si upajo biti čustveno živi, iskreni in pristni. Tudi v svoji agresivnosti.