Kako z vidika medosebne nevrobiologije odnosi v primarni družini odločilno vplivajo na razvoj otroka in njegov odnos do življenja.

Možgani niso zgolj sedež našega razuma in mišljenja, so izjemen organ, ki je narejen za vzpostavljanje in bivanje v medosebnih odnosih. Za sam razvoj možganov, tako racionalnih kot čustvenih, so bistvenega pomena medosebni odnosi, katerim smo od rojstva izpostavljeni ali smo jih deležni. Način, kako se odzivamo na svoje otroke, kako jih sprejemamo in vidimo kot osebe, kako jih ljubimo in govorimo z njimi, neposredno izgrajujejo nevronske povezave, jih modelirajo in jih dolgoročno preobražajo v osnovno dojemanje sebe in sveta.

Z vidika medosebne nevrobiologije lahko vidimo, kako medosebni odnosi kot kiparji oblikujejo naše možgane, kaj mi kot starši ali pomembni skrbniki lahko naredimo, da se bodo naši otroci razvijali v zadovoljne osebe. Vidimo tudi, kako so možgani izgrajeni v smislu bivanja v odnosih in na kakšen način vstopajo v medosebne odnose. In kako lahko v svojih lastnih možganih čim bolje sestavimo sliko o sebi ter s pomočjo t.i. intergacije, sami dozorevamo v bolj zadovoljne osebe. Nevroznanstveniki so namreč ugotovili, da se proces preoblikovanja možganov nikoli ne konča, in da se tudi v odrasli dobi in starosti pomembno preoblikujejo v skladu z našimi osebnimi izkušnjami.

Povežimo se torej z lastnimi možgani in možgani naših najdražjih, da bomo spoznavali sebe in druge ter sebi in drugim omogočili boljši razvoj.