puncka na mami_ozkaPridružite se skupini staršev t.i. avtonomnih otrok oz., kot jim tudi pravimo, otrok z močno voljo.

Skupina je zaprtega tipa in se bo srečevala vsako drugo sredo, od 19h do 21.30.

Skupino vodi Ivana Gradišnik.

 

 

 

Termini spomladanskega ciklusa:

 

18. 3. 2015
1. 4. 2015
15. 4. 2015
6. 5. 2015
20. 5. 2015
3. 6. 2015

 

Cena: 150 €

Cena vključuje udeležnino na vseh šestih srečanjih, z ddv-jem vred.
Plačilo je možno v enem ali dveh obrokih. Prvi obrok mora biti plačan pred začetkom ciklusa.
Ob prijavi na info@familylab.si prejmete predračun. Prijava je potrjena, ko prejmemo plačilo.

 

Avtonomni otroci

Obstajajo otroci, za katere je bistvenega pomena, da lahko rečejo ne, še preden lahko rečejo ja. Imenujem jih »avtonomni otroci«, ker so že vse od rojstva bolj samostojni in odločni kot večina drugih otrok. Seveda jim nič »ne manjka«, zato jih tudi ne smemo zamenjevati z mladostniškimi »avtonomi«, ki ponekod demonstrirajo, skriti pod kapuce, ali se protestno vseljujejo v prazne hiše. Razločujejo se od večine otrok, ki se z veseljem stopijo s svojimi starši in se rade volje odpovejo svojim mejam za to, da uživajo toplino in skrb.

Pogosto, čeprav ne vedno, je te otroke že takoj po rojstvu mogoče prepoznati po obrazih in telesih, ki se zdijo »bolj izdelani« kot pri drugih dojenčkih. Nimajo otroških oblin, mišičje je bolj izraženo, po motoriki pogosto prekašajo svoje vrstnike. Za njihovo vedênje je značilno predvsem, da so v veliki meri nedovzetni za vse, s čimer starši navadno obsipavajo dojenčke. Pogosto so alergični na telesne stike, za katere niso sami dali pobude, in se umikajo vsakemu odraslemu vedênju, ki ni povsem avtentično in docela brez pedagoške manipulacije. Nekateri otroci se tako obnašajo predvsem doma, drugi pa tudi v vrtcu in šoli.

Za starše so ti otroci huda preizkušnja, saj imajo neprenehoma občutek, da se do otrok ne vedejo prav ali da ti zavračajo njihovo ljubezen. Neka mati, katere hčerka je medtem dopolnila osem let, mi je to v solzah opisovala takole:

»Druge tri otroke sem vzgojila brez težav, pri njej pa imam občutek, da je preprosto ne morem ljubiti. Seveda jo ljubim, ona pa mene in moje ljubezni noče sprejemati tako kot drugi otroci. Noče, da jo odnesem v posteljo, ko je čas za spanje, ampak vztraja, da bo šla v posteljo, ko se ji bo hotelo. Odklanja vse norme in pravila, ki so jih njeni sorojenci brezpogojno sprejemali. Že od rojstva je bila vsa otrpla, če sem jo vzela v naročje. Ne smem česati njenih dolgih las, in če vztraja, nosi sredi zime poletno jopico.«

Avtonomni otroci imajo enako potrebo po bližini kot drugi otroci, vendar hočejo sami odločati o tem, kdaj in koliko si je želijo. Njihovo vedênje ponazarja temeljni konflikt, s katerim se srečujemo vsi: konflikt med potrebo po pripadnosti in neodvisnosti.

Če povem slikovito, se drugi otroci radi pustijo hraniti in streči, avtonomnim otrokom pa je treba ponuditi bife, iz katerega si lahko postrežejo sami. Svoje osebne meje jemljejo neznansko resno in rečejo ja samo takrat, kadar imajo popolno možnost izbire. V mnogih pogledih se obnašajo kot zreli odrasli z izrazito samopodobo.

Če starši svojo pomoč ponudijo nevsiljivo in se pri tem vzdržijo vseh poskusov razlaganja, motivacije in manipulacije, avtonomni otroci radi sprejmejo njihovo pomoč. Telo se jim sprosti, na obrazu se jim vidi olajšanje, da so ušli osamljenosti. Šele ko starši popolnoma in v celoti sprejmejo njihovo svojevrstnost, jim dopustijo, da poskrbijo zanje.

(Jesper Juul, Reci NE brez slabe vesti, str. 56 – 58)

 

Preberi še poglavje Neodvisna deklica iz knjige 4 vrednote, ki jih daste otroku za vse življenje (Jesper Juul, Didakta, 2013)