Vloga starih staršev pri vzgoji vnukov

Stari starši imajo pomembno vlogo v družini in družbi. Če je ta okrnjena, trpijo škodo mnogi: srednja generacija odraslih otrok je prikrajšana za pomembnega vzgojnega sodelavca, vnuki za nenadomestljiv vir osebnostnega zorenja in zdravega odraščanja, stari starši za bistveni del svojega življenjskega poslanstva, družba za enega od tvorcev kakovostnega sožitja med ljudmi. To se je zgodilo v zadnjih desetletjih v naši kulturi, ko tradicionalna vloga starih staršev ni več možna. Opažamo, da so stari starši odstranjeni iz živega družinskega sožitja z mlajšima generacijama.

Več ali manj so nam znane izkušnje vnukov in vnukinj s svojimi babicami in dedki; vedo povedati, da so si za njih vzeli čas, so jih razumeli in ščitili, so jih razvajali, pripovedovali so jim o življenju njihovih staršev in nasploh o življenju nekoč. Tako so otroke povezali s preteklostjo družine. Rečemo lahko, da je otrok, ki ima ob starših še ljubezen, zanimanje, skrb in spoštovanje starih staršev, bogat otrok.

Nedvomno pa ob svojih vnukih pridobivajo tudi stari starši. Omogočijo jim novo vez s svojimi otroki, ki so odšli in si ustvarili lastno družino. Takrat je pri starih starših nastal občutek praznine, ki ga lahko zapolnijo s čuvanjem vnukov. Vključenost in odnos z vnučki pa lahko izboljša tudi odnos med starši in starimi starši.

Veliko starih staršev prizna, da so pri vzgoji lastnih otrok delali napake in da marsičesa niso zmogli ter da so bili takrat drugačnega mnenja glede načina vzgoje.

Govorili bomo o novi vlogi, ki doleti starše, ko postanejo stari starši, o starševskih napakah, ki se včasih podaljšajo tudi v starostarševstvo; o avtentičnosti, o tem, kdo je odgovoren za odnos med odraslimi in otroki; kako rešujemo konflikte – tiste s svojimi otroki in morda tudi tiste, ki se nam zgodijo z našimi vnuki.