Lepši svet se začne v lastnem domu

(Piše: Karolina Radovanovič)

 

Včasih se starši o svojih otrocih pogovarjajo na način, kot bi tekmovali med seboj na temo »čigav otrok je hujši«:
  • »Tako mi gre na živce, samo po mobitelu čveka in ždi pred računalnikom!«
  • »Popolnoma neodgovorna in sebična je, niti smeti se ji ne ljubi odnesti v kanto!«
  • »Tako je len, da se mi meša! Knjige niti odprl ne bo, pa če mu stokrat rečem …«

Sodobno pritoževanje čez otroke se začne že zgodaj. Že dojenčki se nekaterim staršem zdijo sitni, ker ponoči ne spijo. Malčki dostikrat ‘nič ne jejo’, za nekatere pa so ‘premalo socializirani’. Predšolski otroci ‘izsiljujejo in iščejo pozornost’ in so tako ali tako preveč živahni. Tam nekje do najstništva otroci že pogrnejo na celi črti in marsikateri njihov korak v smeri osamosvajanja je pospremljen z očitki in izgubo zaupanja.

Zakaj je tako popularno črniti svoje otroke pred drugimi? Se na ta način starši medsebojno potolažijo, da se ne čutijo osamljene, če otrok ne izpolnjuje njihovih pričakovanj?

Morda gre za še eno disciplino nacionalnega športa, ko je lažje jamrati čez druge (državo, politike, delodajalce, nogometne sodnike, sosede itd.), kot prevzeti odgovornost za svoje življenje? Če ne znamo poskrbeti zase, je najbolj udobno za svoje slabo počutje okriviti drugega. Otroci tako hitro postanejo tarča naše slabe volje.

Najhujši strup za otrokovo samospoštovanje je občutek, da je staršem v breme. Vsaka beseda in celo misel, ki rabi temu, da otroka ocenjujemo in primerjamo kot predmet, pekoče zaboli. Tudi če otrok tega ne pokaže – ali kadar mislimo, da nas ne sliši, ne razume, in celo kadar spi – s tem zastrupljamo svoj odnos z otrokom in teptamo njegov občutek lastne vrednosti.

Naučimo se torej videti v drugih dobro, začenši pri družini, otrocih, partnerju. Toda kako? Kako naj si pomagamo ločevati med sabo in drugim brez prelaganja odgovornosti in krivde? Zavedamo se lahko, da je moj občutek – moj. Da je na primer popolnoma normalno, če smo prve mesece po porodu neprespani, kronično utrujeni in posledično tečni, saj skrbeti za dojenčka ni lahko. Toda zavedajmo se, da nam tega ne povzroča dojenček. On ima svoje potrebe, svoj ritem spanja, morda krče ali refluks – in ni zaradi tega niti kriv niti slab niti slabo vzgojen. V takšnem svetu je potem tako, da sem »jaz utrujena«, namesto da bi bil »mali zoprn.«

Ne pozabimo: stari pregovor, ki napoveduje, da bomo želi, kar smo sejali, najbolj velja za odnose. Kar vlagamo v otroke, se nam vrne kot bumerang. Zato se čim prej odločimo, kaj si zares želimo: otroka, ki se bo naučil, da je od njega odvisno, kako se počutita starša – ali otroka, ki se bo naučil prevzeti odgovornost zase. Odvisno je od nas in našega – zgleda.


Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja