Ljubosumje med brati in sestrami, zavist in pravičnost

(Jesper Juul)

Ne vem, ali res obstaja takšno ljubosumje med brati in sestrami, kakršno si po navadi zamišljamo, vem pa, da starši pojem pogosto zlorabljajo – in to v škodo obojih, tako staršev kot otrok.

Če starejša sestra reče: »Zakaj je pa on lahko vedno prvi!?« in to pravi pogosto, bratca pa naskrivaj poriva in ščipa – ali je to zato, ker je ljubosumna?

Ne, to ni ljubosumje. Staršem poskuša povedati: »Nekaj je, kar pogrešam, česar mi ne dajeta. Nisem frustrirana zato, ker bratec, ki ga globoko ljubim, dobi česa več ali prej. Frustrirana sem, ker mi nekaj manjka. Toda ne znam se izraziti drugače, zato upam, da sta dovolj odrasla, da bosta videla onkraj moje frustracije in se zavzela za moje potrebe.«

Ljubosumje, kakršno občutimo, ko se ljubljena oseba zaljubi v nekoga drugega, je mešanica žalosti, jeze in strahu. Vse to so občutki, ki so v takem položaju vsi po vrsti relevantni in morajo biti izraženi in predelani. Ko pa kot ljubosumje označimo težaven odnos med otroki – »Saj si samo ljubosumen!« – tvegamo, da se težavi nikoli ne bomo posvetili s prave plati in je zato tudi ne odpravili. Glavni vzrok bo ostal skrit. To je pogosto tudi način, kako otroka ignorirati – pristop, ki v resnici pravi: »Tvoji občutki so neumni in napačni – in ne ljubi se mi ukvarjati z njimi.«

Pomembno ali odvečno

Takšna površinska in površna obravnava otrokove dileme pa je še dosti hujša, ko gre za tako imenovano ljubosumje do katerega od staršev oz. novega partnerja ali do novega brata ali sestre. Ko se samska mati (ali oče) zaljubi in povabi novega partnerja domov, se pogosto odvije naslednja tiha drama. Mama še posebej natančno pripravi vse potrebno za otrokov odhod v posteljo, mu prebere še posebej dolgo zgodbo za lahko noč, in ko otrok ob pol devetih zaspi, si končno oddahne in se pripravi na prihod ljubega gosta. Približno pol ure po njegovem prihodu se otrok zbudi in pride v dnevno sobo. Odrasla, ki se še vedno šele spoznavata in privajata drug na drugega, bi bila seveda rajši sama, zato ga mama poskuša spraviti nazaj v posteljo:

»Skrajni čas je, da greš spat! Pozno je!«
Ampak otrok noče in noče spati in odrasla sta vse bolj frustrirana.

»Ljubosumen je«, rečejo.
Ne, ni ljubosumen. Nemiren je. Nemiren je, ker je bila njegova mama cel dan v napetem pričakovanju – to pa je nalezljivo. Nemiren je, ker se njegova mama poskuša navezati na nekoga drugega, zato se sprašuje: »Se bo naša družina spet spremenila? Me ima mama še vedno rada? Tako je živčna, da se kar trese – ko bi le vedel zakaj?«

Lahko pa poskusite naslednje: ko se otrok zbudi, ga povabite v sobo, rekoč:
»O, lepo, da si se zbudil. Pridi noter in pozdravi mojega dobrega prijatelja Erika, ki nas bo po vsej verjetnosti pogosto obiskoval.« Vzemite otroka v naročje in nadaljujte pogovor s prijateljem. Prav kmalu bo otrok želel nazaj v posteljo – morda s kozarcem mleka ali kakšnim prigrizkom.

Če se položaja lotimo na tak način, dajemo otroku pomembno sporočilo:
»Še vedno si pomemben del mojega življenja in globoko te ljubim. Zato bi rada s tabo delila svoje veselje in svojega prijatelja.«

Kar je povsem nasprotno od sporočila, ki ga je vsebovala prejšnja situacija:
»Nemogoč si in v breme. Odidi!«

Takšno sporočilo še dodatno okrepi otrokov nemir in sklene začarani krog, tako da otrok mimogrede razvije negativna čustva do maminega izbranca, nazadnje pa utegne razviti še občutke krivde, če se odraslima razmerje ni izšlo.

Zavist

Zavist je povsem drugačen občutek kot ljubosumje – in otroci imajo pogosto utemeljene razloge za to, da zavidajo drug drugemu (kakor tudi odrasli).

Želim si, da bi imel tvojega medvedka.
Želim si, da bi lahko šel sam na igrišče, tako kot ti.
Želim si, da bi bil mlajši, da bi me crkljali tako kot tebe.
Tvoje kolo je mnogo lepše od mojega. Ko bi le bilo moje!

Zavist pogosto označujemo za »zmoten« občutek, tako kot ljubosumje, pa čeprav je v resnici ne le zdrav in naraven, ampak tudi običajen. Ena od težav, ki nam meša štrene, je tudi dejstvo, da otroci ne premorejo pravih besed, da bi natanko izrazili, kaj hočejo. Dokler se ne naučijo reči: »Kako lepega medvedka imaš! Ga lahko malo primem?« rečejo: »Neumen si, daj mi medvedka, moj je!«

Kaj pa pravičnost?

Pojem pravičnosti igra v mnogih družinah pomembno vlogo. Mnogim staršem se zdi zelo pomembno, da so do svojih otrok »pravični«, s čimer pogosto mislijo na to, da med njimi ne delajo razlik. A prav takšno razumevanje pravičnosti je tisto, kar močno krepi tako imenovano ljubosumje med sorojenci.

Ljudje smo različni in imamo ob različnih trenutkih različne potrebe. To še posebej velja za otroke na različnih stopnjah razvoja. Če torej hočemo otroke obravnavati pravično, jih moramo obravnavati različno. Ne pozabite: alternativa pravičnosti ni nepravičnost – to je njeno nasprotje. Otroci zlahka sprejmejo, da jih obravnavamo različno. Šele po nekaj letih življenja v družini, ki prisega na t.i. »pravičnost«, začnejo sodelovati (posnemati) in tudi sami terjati pravičnost – in so pri tem še bolj papeški od papeža! Drug razlog za takšno vedenje pa je lahko tudi dejstvo, da so v resnici večkrat obravnavani nepravično. Ko nas posrka v začarani krog, kakršnega ustvarja rigidno priseganje na t.i. »pravičnost«, je težko izplezati ven. Vendar se splača.

Starši prisegajo na pravičnost iz zelo različnih razlogov. Nekateri so bili v otroštvu sami deležni velikih krivic in so zato sklenili, da je edina prava pot – pravičnost. Drugim je načelo pravičnosti pomembno v političnem pomenu, vendar ne sprevidijo, da sta politika in psihologija pogosto povsem nezdružljivi. Spet tretji imajo povsem svoje utemeljene razloge.

Vsem pa je skupen zelo močen občutek, da je šibke treba varovati, kar je plemenit namen, toda v praksi to pogosto pomeni, da morajo šibki dobiti več kot močni – ali manjši več od večjih. Vsekakor pomeni, da moramo delati razlike, če hočemo delovati zares pravično, in ne le na videz »pravično«. Včasih to pomeni, da bo štiriletna sestrica žalostna, ker na rojstni dan mlajšega bratca sama ne bo deležna nobenih daril, toda pomembno za njen razvoj je, da ji dovolimo biti žalostna, dokler je (običajno kmalu) ne mine. Dolgoročno gledano zanjo ni dobro, če se nauči, da lahko vsakič, ko jo kaj razžalosti, zahteva svoje.

Tako je tudi, ko gre za banalne reči, kakršne so npr. sladkarije. Bolj pametno je, da se otroci v prvih šestih, sedmih letih naučijo vprašati samega sebe, ali si res želijo sladkarij ali bi rajši porabili denar za kaj drugega, kot pa da se jih naučijo od staršev zahtevati in si z njimi polniti žepe samo zato, ker jih je dobil nekdo drug. Edino pravično je biti karseda pozoren na različne potrebe svojih otrok in jim po najboljših močeh nuditi, kar jim manjka ali kar zares potrebujejo. Ne pomeni pa to tega, da za vsako ceno poskušamo zadovoljiti njihove bolj ali manj naključne želje.

Postati »tastarejši«

Pravo ljubosumje med brati in sestrami sicer obstaja in ga lahko dobro utemeljimo. To še posebej velja, če imata oče ali mama – ali celo oba – enega otroka resnično rajši kot drugega. To se redko dogaja v primarnih družinah, je pa bolj pogosto v tako imenovanih »sestavljenih«, kjer vzajemna ljubezen ni nekaj samoumevnega.

Ko pa Jonas pri treh letih dobi mlajšo sestrico, to zanj pomeni akutno izgubo. Izgubil je namreč petdeset odstotkov vsega, na kar se je ravno navadil kot na nekaj, kar je samo njegovo. Toda v družini, kjer se vse veseli novega otročka, je težko žalovati, zato Jonas potrebuje, da mu starši vsake toliko povejo, da razumejo njegove mešane občutke. Nič drugega ni treba, ko da ga vzamejo v naročje in mu npr. rečjo: Lepo je videti, kako prijazen si do sestrice, ampak gotovo ti gre tudi na živce, ker je kar na lepem deležna toliko pozornosti.«

Takšna pripomba je vse, kar Jonas potrebuje, da lahko v miru in tišini sam pri sebi predela svojo izgubo, ne da bi se bili njegovi mešani občutki primorani izraziti skozi nasilje do sestrice.

*****

Kolumna je bila objavljena kot Tema meseca na Lumpijevih spletnih straneh.