Mala in velika

flaskaPri nas imamo malega fanta z malo flašo in veliko punco z veliko flašo. To drugo že 4,5 let. V bistvu smo jo imeli, do prejšnjega tedna. In šele danes si sploh upam o tem pisati, do sedaj sem samo od strani opazovala, predvsem sebe, če bom zdržala.

Nikoli se nisem zares ukvarjala s tem, kdaj bomo našo flašoodvisnico postavili pred dejstvo. Mislim ja, malo sem se, ker so se vsi okrog mene ukvarjali s tem. Ampak nekako sem verjela, da se bo v pravem trenutku našla ne preveč boleča rešitev. Mah, lažem, v bistvu sem upala, da bo tamala nekega dne rekla, da je ne rabi več in bo vrgla tisti cucelj v smeti.

Potem pa smo se prejšnji teden kopali … In se nekaj afnamo tam po kopalnici, tamala skače okrog s škarjami .. Ji v hecu zagrozim, da ji bom dudo odstrigla, če ne bo nehala .. In se še ona malo heca in gre s škarjami kao odrezat cucelj .. Ups!

Eeeeem, tamala? A veš, da si res prerezala? Postane malo bleda, ne verjame mi še čisto. In ji pokažem, da je dejansko cucelj na pol odrezan stran.

V tistem trenutku me prešine, da je tole idealen trenutek. Ker res nimam nobene rezerve in mi ne bo treba blefirat. Enkrat bo očitno treba iti čez fazo žalovanja, zakaj pa ne bi zdajle. Samo pripravljena moram biti poslušat jok in kričanje in cviljenje v neskončnost.

Ojoj, lubica, tole pa nisi tako mislila, a ne? Samo zdajle nimava kaj, nimam rezerve, brez boš morala it spat. V bistvu, ljubica, mislim da se bova zdajle kar poslovili od flaše, sem se odločila, da sploh ne bom kupovala novega cuclja.

In je začela jokat in govorit, da hoče flašo z dudo, ampak nekako sem jo tokrat čutila, da ni tako resna kot vedno do sedaj, kadar sem kaj v tem stilu namignila … Zlezla mi je v naročje. In jokala. Mislim, da še nikoli toliko. Več kot pol ure mi je sedela v naročju in ponavljala, da hoče flašo, jaz pa sem jo objemala in govorila, da razumem, pa da srček boli, pa da bo še bolel in da ji bo fajn hudo in da bo težko, ampak da jo bom stiskala k sebi celo noč, če bo hotela, in da bo jutri že malo lažje in potem še lažje in potem bo počasi srček nehal boleti …

Potem smo nekako zlezli v posteljo, ni več jokala. In se spomni, da je žejna. Sem se nasmehnila in rekla, da ji prinesem kakorkoli želi, samo ne v flaši. In se je zasmejala nazaj in rekla, da hoče v svoji spešl šalčki z Miki Miško in s slamico. In je dobila, spila, se stisnila čisto k meni in zaspala.

Zdaj vztraja(m) že cel teden. Vsake toliko bolj za hec kot zares tamalemu ukrade flašo in mu spije, da se potem lahko kregata. In zvečer mi nujno, preden gre v posteljo, reče, da hoče flašo. In jaz nujno rečem, da ne dam več flaše, da dobi Miki Miško. In potem gre spat. Mirno.

Tole je bilo veliko bolj enostavno, kot sem si kadarkoli upala verjeti, da bo.

 

Sabina Adanič

Sabina Adanič

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja