Mali človek na velikem odru življenja

(Simona Iglič)
Otroci v vrtcih in šolah večkrat na leto nastopijo za starše. Ob posebnih priložnostih pokažejo, kaj so se naučili in skušajo pričarati staršem utrip svojega vsakdana. Otroci z veseljem delijo svoj svet z odraslimi. Nekateri komaj čakajo, da odpojejo, odplešejo in pokažejo, kaj vse počno v vrtcu. Le tu in tam pa se zalomi in otrok ne pristane na tovrstno pridobivanje odrasle pozornosti. Nekaj pa je tudi takih otrok, ki ne prenašajo niti najmanjšega pritiska, pa čeprav gre za prijazno spodbudo in poziv k sodelovanju v vrtčevskih dejavnostih. Ti otroci, ki so se znašli v položaju, ko preprosto ne pristajajo na tovrstno izpostavljanje, pišejo svoje individualne zgodbe. Če si vzamemo čas in pokukamo vanje, začutimo, kakšen stres in obremenitev predstavlja za otroka izbira, da ne bo sodeloval. Odrasli skušamo te občutke minimalizirati, nekateri pa se še spomnimo, kako velik je lahko oder, ko si še čisto majhen in nimaš niti občutka niti izkušenj, ki bi ti kazale pravo pot.Kaj lahko skriva zakulisje?
Mamica je šestletnico nagovarjala, naj vendarle stopi pred občinstvo in nastopi s prijateljčki. In ko ni šlo na prvo besedo, je poskusila deklico motivirati z obljubo, da bo dobila igračko. Deklica se ni pustila pregovoriti. Le obsedela je tam ob odru kot kupček nesreče, razdvojena med svojim čutenjem in starševsko željo. In ko je bilo nastopa konec, je s skakanjem in tekanjem po odru izrazila, da ne želi sprejemati pozornosti odraslih le takrat, ko bodo odrasli pripravljeni na to. Z izpostavljanjem sebe pred celo dvorano je pokazala, da njeno bojkotiranje nastopa ni povezano s tremo pred množico.

Kakšno je ozadje dekličine zgodbe, lahko le ugibamo. Dejstvo pa je, da se je postavila po robu ljudem, ki jih ima rada in jim običajno sledi, kar nakazuje, da je deklica v močnem notranjem konfliktu (med individualno težnjo in težnjo po prilagajanju drugim). Konflikt skuša rešiti tako, da bo sebi rekla DA.

Zakaj deklica ne želi nastopati? Je prisoten strah pred neuspehom, zavračanje, da je projekt, ki mora blesteti na vseh področjih … Začnemo lahko s tem, da svojega otroka vprašamo: »Ne želiš nastopati?« In potem samo poslušamo in se čudimo odgovorom: »Ne, nočem, … Ne, ker ne znam … Ne, ker se bom zmotil … Ne, ker me bodo vsi gledali … Ne, ker se mi ne da …«

Iz tovrstnih informacij se lahko veliko naučimo o svojem otroku. Namesto postavljanja vprašanj otroku, pa lahko vprašamo sebe. Zakaj me tako moti, če moj otrok noče nastopiti? Doživljanje otroških nastopov je povezano tudi z našimi občutki. Le pokukajmo v zakulisje svojih občutkov. Lahko pa ste eden tistih odraslih, ki temu dejstvu sploh ne posveča pretirane pozornosti. Sama bi svojemu otroku, ki se ne bi hotel pridružiti nastopajočim, ponudila stolček med gledalci in v njegovi družbi uživala ob ogledu predstave. Globoko v sebi pa bi si mislila, da bo otrok prej režiser kot igralec.

Vsakodnevni nastopi
Veliko je podobnih zgodb, ki niso povezane z nastopi v vrtcih in šolah, a vseeno sporočajo, kako so otroci pripravljeni sodelovati pri stvareh, ki jim zagotavljajo starševsko pozornost. Prepričana sem, da več kot polovico stvari, ki jih otroci naredijo dnevno, storijo zato, da bi ugodili svojim staršem in ostalim odraslim. Ja, tako vodljivi in sodelujoči so.

Otroci »nastopajo« za nas v različnih situacijah. Ko na primer oblečejo oblačila, ki smo jim jih izbrali (ker določena majica pač sodi k določenim hlačam). Ko deklica na prigovarjanje »kako si lepa« vendarle obleče hlače namesto priljubljenega krila že tretji dan zapovrstjo. »Prosim«, »hvala«, »dober dan«, »nasvidenje« – otrokom vljudnostne fraze do določene starosti ne pomenijo ničesar, a se jih vseeno hitro naučijo izrekati. Vse to so mini nastopi nam na ljubo oz. iz ljubezni, občutka pripadnosti in lojalnosti do staršev.

Nekateri odrasli se zavedamo, kakšno moč imamo nad otroki, in čutimo, da otroško nesodelovanje sporoča nekaj pomembnega. Sicer nedefinirano, a glasno nasprotovanje, ki sporoča: »Prestopaš moje meje. Nehal si gledati name kot na človeka s svojimi čustvi, hotenji, potrebami. Z menoj ravnaš kot z objektom. Uporabljaš me za svoje potrebe. Tega ne prenesem več!«

Mi smo ljudje!
Triletni deček z močnim samozavedanjem je vprašal vzgojiteljici: »Zakaj nam govorita otroci, otroci. Mi smo ljudje!«

Vse več staršev stopa na pot vse večjega priznavanja otrokovih teženj po občutenju enakovrednosti. Le malce negotovi smo še, ker uzrti in uslišani otroci terjajo več posluha zase, nam pa se potem zdi, da nas izkoriščajo in »vrtijo okoli prsta«. Ko pišem o enakovrednosti, nimam v mislih tiste enakovrednosti, ki odrasle napeljuje k permisivnosti, omahljivosti in neskončnemu služenju otroka. V mislih imam komunikacijo, način sobivanja, ki vodi k odprtim odnosom, ki dovoljujejo tako staršem kot otroku, da se vedno bolj spoznava in da prihaja k sebi. Odnosom, ki razvijajo samospoštovanje vseh družinskih članov in ki zagotavljajo dostojanstvo. Včasih odrasli težko verjamejo v otrokovo integriteto (otrokov jaz). A če verjameš, da je vse, kar ti otrok sporoča, tudi resnično (in ne zgolj otroška muha), potem imaš kar naenkrat pred seboj celega človeka in ne samo pomanjšane različice – otroka. Slediti otroku je naporno, prav tako naporno kot slediti odraslemu.

Včasih traja leta in leta, da otroci izrazijo, da so že predolgo sodelovali z željami in zahtevami drugih in prekomerno zatirali svoj notranji glas in takrat so za vse krivi podivjani hormoni in puberteta. Pa ni čisto tako. Vse skupaj se začne že mnogo prej. Morda ravno takrat, ko je naš otrok prvič stopil na veliki oder, čeprav je bil ta zanj mnogo prevelik. Ali pa takrat, ko je moral nositi srajco z gumbi, ker mu jo je kupila babica, mi pa se nismo ozirali, da ga praska in moti.

Človek se rodi s težnjo po sodelovanju, ugajanju in hrepeni po občutku sprejetosti. Večina velikih in malih ljudi bo naredila skoraj vse, da se bo počutila ljubljeno. Vprašajmo svoje otroke tu in tam: »Počneš to zaradi mene ali zaradi sebe?« In če bo odgovor včasih eno, včasih drugo, se ne bojmo za zdravje svojega otroka. Če naletite na molk, pa vedite, da vaš otrok verjetno ne ve več, ali počne stvari zaradi sebe ali drugih. Postavimo isto vprašanje še sebi: »Počnem večino stvari zaradi sebe ali zaradi drugih?Kdo me je pripravljal, da želim ugajati drugim? Kdo je vodil mojo generalko, da zdaj tako hrepenim po aplavzu publike?«

Ste eden tistih, ki sodelujejo s kepo v želodcu? Morda ste imeli ob sebi nekoga, ki vas je povabil med občinstvo ter vam dovolil, da ne sodelujete in samo občudujete predstavo, v kateri nastopajo drugi. In danes je edina publika, na katero prisegate, vaše lastno srce in duša.

* * * * * * *

Članek je bil objavljen v decembrski številki revije Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja