Mama čarovnica

Če me kdaj razganja od starševske samozavesti, kako pa sedaj res že obvladam vzgojo, me seveda vedno dohiti realnost, ko se kot mama počutim popolnoma izgubljeno. 

Kljub bogatim izkušnjam, ki jih imam kot mama dveh hčera, množici prebranih knjig in člankov o vzgoji ter delu pri Familylabu Slovenija. Pravzaprav vse bolj ugotavljam, da mi vsa modrost o vzgoji, ki sem jo uspela nekje vmes ujeti, vzgoje v resnici ne dela nič lažje ali manj zahtevne. Gre le za to, da me trenutki, ko nimam pojma, kaj naj storim, kaj bi bilo dobro za otroka in kaj zame, več ne spravljajo v takšno paniko in obup kot včasih. V takšnih momentih nekajkrat globoko vdihnem, se po hitrem postopku sprijaznim, da niti pod razno ne vem, kako naj se lotim težave, ki mi je prišla na pot, in dam času čas. Tudi takrat, ko tista perfekcionistična Helena v meni vztraja, da je treba odreagirati takoj zdaj, saj bom sicer izpadla kot totalno luzerska mama. Še posebno, če so prisotne druge odrasle osebe, ki me opazujejo oz. bolje rečeno ocenjujejo. In si potihoma mislijo: »Ta pa res nima pojma o vzgoji!« Včasih so me takšni pomilujoči pogledi kar malo prizadeli oz. so v meni vzbudili željo, da bi se na licu mesta udrla v zemljo. Kot bi me zalotili pri najhujši možni sramoti – mama, ki ne ve biti mama. In to pri stvareh, ki so zunanjemu opazovalcu itak povsem logične in jasne kot beli dan.

Toda, bolj ko sem se iskreno pogovarjala z mamami, ki so pripravljene razkriti tudi kakšno svojo »materinsko napako«, bolj sem ugotavljala, da je ta videz vsevedne mame, ki ga mame tako rade kažemo svetu, zares le videz. V resničnem svetu doma, ko nas nihče ne gleda, se vse mame neštetokrat spremenimo ne le v nevednice, temveč tudi v čisto prave čarovnice. Kar je v resnici za otroke dobra novica, saj kako naj se otrok uspešno separira od supermame-kraljice, ki je ne more niti pošteno zasovražiti?! Ali ste vedeli, da ravno zaradi tega učinka otroci tako radi poslušajo in gledajo pravljice, v katerih nastopajo čarovnice? Da lik ženske oz. mame povežejo tudi z negativnimi čustvi, ki jim pomagajo, da se lažje odcepijo in osamosvojijo. To seveda ne pomeni, da imamo mame sedaj še en (poleg PMS-ja) odličen izgovor za vse naše nekontrolirane izpade in čarovniški odnos do otrok. Ne, toda tako kot mora vsaka ženska sprejeti svojo okostnjakinjo, ki jo ves čas spominja na obstoj »temnega« dela ženske duše, tako se mora vsaka mama sprijazniti tudi s svojo čarovniško naravo. Otroci tega čarovniškega dela seveda ne marajo in so nam pripravljeni celo povedati, da hočejo drugo mamo, toda ga pa za zdrav čustveni razvoj potrebujejo. Saj mame svojim otrokom zares iskreno želimo, da bodo nekoč lahko pogumno in brez slabe vesti odšli vstran od nas?

V misli se mi vriva sporočilo izjemnega filma o družini Bélier, ki tudi s pesmijo pojasnjuje, da najstniki ne bežijo od nas, temveč letijo proti svojim ciljem in sanjam. In priprave na polet se začnejo že danes, ko so otroci še majhni in si niti pod razno ne zmorejo predstavljati življenja brez mame. Četudi je ta kdaj čarovnica.

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (marec 2017).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja