Mama je ena sama

Ob branju naslova ste verjetno pomislili, da bom tokrat pisala o enkratnosti mame. 

O tem, kako devet mesecev v svojem telesu nosimo, hranimo in ljubimo razvijajočega otroka, ki ga potem z bolj ali manj mukami tudi rodimo. O tem, da mu v prvih najobčutljivejših mesecih lahko ponudimo najboljšo hrano na svetu, prilagojeno posebej zanj – tako glede na njegovo zdravstveno stanje kot uro v dnevu. Da čudežnih materinih poljubčkov in objemov, ki premagajo vse praske in bolečine, niti ne omenjam. Pa do varne, požrtvovalne in brezpogojne materinske ljubezni sploh še nisem prišla. Ni čudno, da imamo vsi narodi rek kot je slovenski Mama je ena sama. In tisti, da mama že ve, kaj je za njenega otroka najbolje. Pa to res drži? Kaj pa tiste mame, ki otroke zanemarjajo, zlorabljajo ali celo zavržejo?! V resnici ni treba iti v takšne skrajnosti, da podvomimo v resničnost tega med mamami zelo priljubljenega stavka.

Tudi sama sem se materinstva lotila s prepričanjem, da mama vedno najbolje ve, kaj njen otrok čuti, potrebuje in kaj mu manjka. Toda, čeprav sem odprla vse svoje senzorje, tako čustvene kot razumske, sem se že v prvem mesecu prvorojenke morala soočiti s takrat zame strašnimi dejstvi: ne vem, zakaj moja punčka joka, ne vem, kaj hoče, ne vem, kaj ji manjka oziroma česa je odveč. Potrdil, da kljub temu, da svojo hčerko neizmerno ljubim in se trudim tristoodstotno, velikokrat nimam pojma, kako zadovoljiti njene potrebe, kako ji pomagati, kako jo pravilno voditi, kako jo konec koncev ljubiti, sem dobivala vsak dan vse več. In ja, moj materinski ego je pri tem strašno trpel. Čeprav sem modro zatrjevala, da nobena mama ni popolna, sem namreč globoko v sebi še vedno verjela v rek, da »prava« mama pa že ve, kaj je najbolje za njenega otroka. Tudi takrat, ko se je hčerka po jutru, ko je nikakor nisem mogla umiriti (pa četudi sem počela vse mogoče bedarije, tudi takšne, ki so že mejile na suženjstvo, moje namreč) v trenutku umirila v vzgojiteljičinem objemu. Pa takrat, ko je starejša sestrica popolnoma spontano, naravno in elegantno našla rešitev za težavo, ob kateri sem sama že pol ure izgubljala živce. Manjkal je samo še podnapis »Tako se to dela.« Da situacij, ko je hčerka za tolažbo (tudi, ko je padla!) zahtevala očija.

Tolažila sem se z besedami, da ko je bolna, pa je vendar le mami »prava« oseba. Toda, ker (na srečo) hčerki nista pogosto bolni, me to spoznanje ni kaj dosti potolažilo. Morala sem si priznati, da določeni ljudski reki pač ne držijo. Kot tisti, da mora dojenček čim več jokati, da si razvije pljuča. V resnici sem si želela biti ta »popolna« mama, ki je tako zelo uglašena s svojim otrokom, da ga bere kot odprto knjigo. Ker to bi pa bil zares dober dokaz moje senzibilnosti, rahločutnosti, nežnosti in zmožnosti »prave« ljubezni. Resnično sem se počutila neuspešna mama vsakič, ko sem začutila, da je tuja ljubeča skrb boljša od moje materinske. Če sem hotela ali ne, se mi je vrinilo naslednje vprašanje: Zakaj imaš otroka – da »pumpaš« svoj materinski ego ter sebi in svetu pokažeš, kako super mama si, ali zato, ker to bitje ljubiš in mu zares želiš vse najboljše? Spomnila sem se svetopisemske zgodbe o kralju Salomonu. Ko so k njemu pripeljali dve mami, ki sta obe trdili, da je dojenček njun, je ukazal: »Če se ne moreta dogovoriti, pa ga presekajte na pol.« Le ena mama se je oglasila in rekla: »Ne! Naj ga raje ima druga mama.« »Dojenček je od te mame,« je modro razsodil Salomon, ki je v njenem dejanju prepoznal pravo materinsko ljubezen, ki se raje odpove svoji želji biti mama, kot pa da bi dopustila, da dojenčka, ki ga ljubi, ubijejo.

Če mi sicer gre prav na živce cankarjanska samopožtrvovalna mama, ki jo med ženskami srečujem vsak dan v številnih oblikah, me požrtvovalnost mame iz Salomonove zgodbe prav vedno gane. In opomni na pravo poslanstvo ljubezni – ko nekoga zares ljubiš, mu želiš srečo, pa četudi z drugimi ljudmi, na drugem koncu sveta ali celo daleč od lastnega srca. Zame, ki ljubezen čutim in dajem zelo posesivno, je to zelo težka življenjska lekcija. Toda na srečo imam dve najboljši učiteljici na svetu – hčerki.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Bodi zdrava (november 2016).