Mami, v sobi je bavbav!

(Jesper Juul)

Imam sina, ki je star dve leti in tri mesece. Je zelo živahen, dobre volje in zgovoren. Čeprav se tako lepo razvija, se mi zdi, da nosi v sebi nekakšno tesnobo. Od strahu nenadoma kar ohromi. Doma si nikoli ne upa iti v sobo, če ni z njim mene, moža ali druge osebe, ki ji zaupa. Lahko je že na poti v drugo sobo, da bi vzel igračo, pa se nenadoma obrne in reče, da je nevarno. Ima bujno domišljijo in ves čas pripoveduje o nevarnih tigrih in levih, ki ga strašijo. Nama se zdi, da je preveč preplašen, zato si zelo prizadevava, da bi se počutil varnega. Varujeva ga pred preveč močnimi vtisi, tudi pred nekaterimi otroškimi oddajami na televiziji. Je to običajno za otroke te starosti? Hodi v vrtec in zdi se, da se tam počuti varnega. Nisem pa prepričana, da se vsi zaposleni v vrtcu vedno vedejo pedagoško. Se mi zdi, da so nekatere igre na prvi pogled nekoliko strašljive. Kljub vsemu ga ne morem zaščititi pred vsem, na kar lahko naleti, kajne? Naj poiščem pomoč, da se bo znebil te tesnobe? Po najboljših močeh mu razlagam, da so bavbavi in levi nenevarni in da obstajajo samo v knjigah, a se ne pusti prepričati.

Mama

ODGOVOR:

V vašem pismu stojita dva »ključna stavka«. Prvi je: »Čeprav se tako lepo razvija, se mi zdi, da nosi v sebi nekakšno tesnobo.« To bi jaz raje povedal takole: »Ker se tako lepo razvija …« Če bi šlo za previdnega fantka, ki bi se vedno držal bolj ob strani, vam svoje tesnobe najbrž ne bi pokazal.

Tesnoba je del otroškega (in odraslega) življenja. Je nasprotje varnosti, tako kot je žalost nasprotje veselja. Zato ni smiselno, da bi ga varovali pred njo. Strinjam se, da je pametno manjše otroke obvarovati pred tistim, kar se dogaja na televiziji, čeprav tesnoba ne prihaja od zunaj. Tesnoba živi v nas, otroci jo morajo opaziti, doživeti in raziskati, da postane le-ta zdrav in uporaben del otroka.

Za otrokovo življenje ni odločilno, ali doživlja tesnobo ali ne. Odločilno je, kako se jo nauči obvladati in tega se nauči od staršev. Naš cilj je, da bo otrok v odrasli dobi, ko bo doživljal tesnobo nekaj sekund, minut ali ur, obvladoval tesnobo in ne ona njega.

Vaš sin ima srečo, da ne živi v Bagdadu ali na katerem drugem kriznem območju ali v družini, kjer bi spori med mamo in očetom ali očetovo pijančevanje ali nasilje polnilo njegovo življenje s strahom in z negotovostjo. Nasprotno. Prav nič hudega mu ni, zato si pomaga z domišljijo, da lahko raziskuje tesnobo. Vi pa se morate vesti kot raziskovalni mentor.

Več načinov

Ker ga niste prepričali, da bavbavi obstajajo samo v knjigah, ni smiselno, da ga tolažite. Pomagate mu lahko na različne načine. Na primer tako, da njegova doživetja in fantazije vzamete resno, sedete skupaj z njim za mizo in ga prosite, naj nariše bavbava. Lahko pa bavbava nariše tudi eden od odraslih po otrokovih navodilih. Ko je zadovoljen z narisanim, mu lahko pomagate na več načinov, da predela strah: »Ja, zdaj vidim bavbava in razumem, da se ga bojiš! Kaj pa ti bo naredil? Mogoče bi se dalo z bavbavom malo pogovoriti? Kaj bi mu rekel? Naj ti pomagam? Naj grem v tvojo sobo in ga prosim, naj se pobere?«

Če bo vprašal, ali bavbavi v resnici obstajajo, lahko rečete: »Če misliš, ali v resnici obstaja živ bavbav v tvoji sobi, potem ne. Ne obstaja. Ampak v tvoji glavi pa obstaja in to je lahko že dovolj hudo.«

Če mu ni jasno, kaj to pomeni, ga lahko npr. opomnite, da si kdaj pa kdaj izmisli tudi kakšnega prijatelja za igro, kadar se igra sam. Fantazije so lahko tudi prijetne! Lahko mu ponudite tudi »trik«:
»Bi se rad naučil, kako bi se manj bal, kadar boš videl bavbava? Počasi moraš vdihniti zrak, čisto na dnu trebuščka.«

Položite ga na tla, medtem ko vadi. Najpomembnejše je, da so odrasli mirni, njihov glas in izraz na obrazu pa nista zaskrbljena, negotova in prestrašena. Tesnoba se širi na enak način kot smeh.

Drugi ključni stavek je: »Ne morem ga vendar zaščititi pred vsem, na kar naleti.« Meja med skrbjo in zaščitništvom je pogosto tanka kot las. Prastar starševski nagon sili starše, da hočejo otroke zaščititi pred zlom, razočaranjem, žalostjo, spori in težavami. Če ne bomo dobro premislili, bomo porabili veliko moči za nemogoč podvig.

Šele začetek

Prav zdaj se vaš sin ukvarja s strahom. Čez nekaj let se bo s smrtjo, potem z zlom, ljubezenskimi težavami, vojno, nasiljem, umori, izgubo dobrih prijateljev ali družinskih članov. Kot starši, učitelji, pedagogi, stari starši in sosedje ravnamo najbolj odgovorno, če teh »negativnih« čustev in dogodkov ne poskušamo preprečiti ali zanikati. Namesto tega lahko ponudimo oporo, priznanje in izkušnje, ki naše otroke naučijo, kako se spopasti s takšnimi okoliščinami.

Kot starši se moramo naučiti obvladovati svoje predstave o »raju«, se pravi svoje fantazije in ambicije glede srečnega otroštva naših otrok. S temi ambicijami je tako kot s tesnobo. Dobro je, če jih obvladamo, slabo pa se konča, kadar ambicije obvladujejo nas. Zato je morda koristno, da v vrtcu srečuje odrasle, ki niso povsem po vašem okusu. Na svetu je veliko različnih ljudi in naučiti se mora, kako shajati z njimi.

Če smo tudi sami tako zelo prestrašeni ali negotovi, da težko ukrepamo, potem moramo poiskati strokovno pomoč. Ampak to je šele druga najboljša možnost. Na vašem mestu nikakor ne bi pošiljal sina k strokovnjaku, raje bi se pri njem enkrat ali dvakrat oglasil sam, da bi se počutil bolje opremljenega za naloge starševstva. Nobena umetnost ni biti vesel in srečen, umetnost pa je vedeti, kaj storiti, kadar ni tako.

* * * * * *

Kolumna je bila objavljena novembra 2010 v reviji Ringarajine iskrice.