Med doslednostjo in odgovornostjo

(Piše: Mojca Grešak)

 

Mama se je z osemletnim sinom odpravila na izlet v bližnje hribovje.

Že doma je vrgla v avto palice, čeprav jih fant ni hotel. »Za vsak slučaj, kaj pa če si premisli,« je pomislila, kot pač vse skrbne mamice na tem svetu rade pomislimo. Ob vznožju hriba mu jih je ponovno ponudila in mali jih je tokrat sprejel. Na poti navzdol pa jih na lepem ni več hotel nositi, češ da jih itak ni hotel vzeti s sabo. Začel je jokati, kričati in cepetati, mamo pa zmerjati, zakaj da ga je prisilila, da mora nositi gor in dol te »butaste palice«…

Kako reagirati?

 

a) »DOSLEDNA« različica:

»Ne, sam si jih vzel in jih boš sam tudi nosil!« Bolj ko je mama to poudarjala, bolj je deček postajal besen. »Ne bom več poslušala, kako se mi dereš na ušesa! Lahko pa palice pustiš tukaj – jih bo pač vzel kdo, ki jih bo znal ceniti.« Dečku rešitev seveda ni dišala in je še močneje jokal in besnel. Mati se je počutila nemočno, bila je jezna, otrok pa tudi. Bil je enako prepričan v svoj prav kot mama in oba sta vztrajala pri svojem. Mati je želela biti »dosledna« z namenom, da bi se otrok naučil sprejemati posledice svojih odločitev. Otrok pa je bil – v nejasnem dvomu, ali je to sploh res bila njegova izbira – zvest svojim občutkom, ki jih pri svojih letih ni znal izraziti z besedami.

 

b) ODGOVORNA različica:

Mama bi lahko počepnila k njemu in ga vprašala: »Kaj te tako jezi? To, da moraš nositi palice tudi navzdol, ali to, da se ti zdi, da sem ti jih vsiljevala že doma, ti pa jih v resnici že od vsega začetka nisi hotel?«

Recimo, da bi deček odgovoril: »To, da jih moram nositi tudi navzdol!«

V tem primeru bi mama lahko rekla: »Prav, razumem, ampak s tem se boš moral pač sprijazniti. Tako si izbral, jaz pa jih nočem nositi namesto tebe.«

Po tem bi se deček najbrž tudi še kujal, a ne več kot par minut, če bi bila dejstva izrečena jasno in brez očitka.

 

A glede na intenzivnost joka in besnenja lahko domnevamo, da je šlo najverjetneje za drugo. V tem primeru bi mama lahko odgovorila: »Res je, kar naprej sem ti ponujala te palice, prepričana, da jih tudi potrebuješ, in nisem niti pomislila, da si jih nazadnje morda vzel le iz ustrežljivosti. Če je tako, potem ti jih jaz zdaj v zameno z veseljem pomagam nesti dol vsaj pol poti, se strinjaš?«

Zelo verjetno bi deček, ker bi se čutil slišanega in uzrtega v svoji jezi/frustraciji ponovno sodeloval z mamo in sam nesel palice vso pot dol. Ali pa bi vsaj z veseljem pristal na ponujeni kompromis. Vsekakor bi se zamerljivo razpoloženje kaj hitro spremenilo v nekaj bolj sončnega. Ker pa je mama želela biti predvsem vzgojno »dosledna«, ni prevzela tistega deleža odgovornosti, ki je prispeval h konfliktu. Zato je ozračje med njima ostalo zastrupljeno še vso nedeljo.

Biti »dosleden« utegne biti smiselno, kadar smo prepričani, da se je otrok za to ali ono odločil povsem sam in prostovoljno. Vsekakor pa je ob bolečih »lekcijah«, ki jih je deležen zaradi svoje nemara nepremišljene izbire, potreben umirjen pogovor – dialog odprtega tipa, kakršen je npr. zgornji. Predvsem z namenom, da damo otroku oporo in razlago, namesto očitka v smislu »saj sem ti rekla, zdaj pa imaš!«. Kadar se otrok »zmoti« v odločitvi, takrat še posebej potrebuje občutek, da je uzrt v celoti, ne da bi se mu bilo treba počutiti samega, osamljenega in – krivega!


Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja