Misleci za jutri

ZA SPOŠTOVANJE GRE

Danski družinski terapevt Jesper Juul pomaga odraslim pri reševanju enega najtežjih problemov sodobnega časa: kako ravnati z otroki. Jesper Juul deluje kot svetovalec, pedagog in terapevt v mnogih deželah Evrope, med drugim tudi v begunskih taboriščih

Na kavču udobno leži ženska in bere. Nenadoma se iz sosednjega prostora zasliši glasna glasba – mož je spet navil ojačevalnik do konca. Ženska stopi k njemu in zavpije: »Kolikokrat ti bom morala še reči, da mi gre hrup na živce?! Za kazen danes ne smeš gledati Športnega pregleda!« Kazen mora biti, si misli, kazen je vzgojna. Sicer se nikoli ne bo ničesar naučil.

Danski družinski terapevt Jesper Juul ima rad takšne zgodbe. Ker te najbolje ponazarjajo resničnost, pa naj zvenijo še tako nesmiselno. Kajti veliko odraslih se obnaša tako kot ta ženska. Razlika je le v tem, da je na drugi strani ponavadi otrok. Večina namreč še vedno verjame, da je to vzgoja. Napaka, pravi Juul. Vzgajamo tako, da pokažemo otrokom spoštovanje. Potem ga dobimo tudi nazaj.

Jesper Juul stoji v velikem podstrešnem prostoru na severu Münchna. Pred njim sedi štirideset pozornih poslušalcev, očetov, mater in mladostnikov, ki jih druži predvsem ena stvar: nesoglasja. Nekaj med temi starši in njihovimi otroki se ne vrti v pravo smer in ta sproščeni 60-letnik z velikim trebuhom in smešnim danskim naglasom bi jim rad pomagal, da bi kolesje spet spravili na pravi tir.

Že trideset let se Juul ukvarja z vprašanjem, kako naj družina (z)drži skupaj. In da je pri tem po možnosti še srečna. Po nekem nenavadnem naključju je ta tema deležna v javnosti precej manj pozornosti kot na primer klimatske spremembe ali gospodarska kriza. Čeprav je prav družina tista, ki morda še najbolj vpliva na življenje večine ljudi. In je pravzaprav malo stvari, od katerih bi bil jutrišnji svet tako zelo odvisen kot od vprašanja: kako ravnamo s svojimi otroki?

Juul je bil najprej učitelj, pri čemer se je, kar je na Danskem možno, na univerzo vpisal brez mature. Kasneje je postal socialni delavec. Delal je z vedenjsko problematičnimi otroki in pri tem opazil, da resnični problem nikoli niso bili otroci. Vedno so bili to starši, družine. Tako je postal družinski terapevt, in postajal vedno bolj znan, najprej v Skandinaviji, nato pa še v preostali Evropi: kot avtor knjig Kompetentni otrok in Družinske vrednote, kot gostujoči predavatelj in vodja seminarjev, v zadnjem času postavlja v središče prav družine z najstniki.

MISLECI:

Jesper Juul, strokovnjak za družine Kako uspeva skupno življenje odraslih in otrok? Kako lahko priznamo dostojanstvo otrok in jih obravnavamo kot samostojne ljudi? Zaradi teh vprašanj je Jesper Juul, danes 61-letni ustanovitelj in dolgoletni vodja Kemplerjevega inštituta v danskem mestu Odder, postal družinski terapevt. S svojim družinskim laboratorijem, »Familylabom,« deluje kot svetovalec, pedagog in terapevt v številnih evropskih deželah, med drugim tudi v begunskih taboriščih.

 

Predhodnik: Daniel Stern (* 1934) Vsak otrok občuti svoje sebstvo, še preden lahko govori in razvije samozavest: to domnevo je potrdil ameriški raziskovalec Daniel Stern, ki je eksperimentalno preučeval dojenčke. S svojo tezo, da moramo otroke od rojstva naprej jemati resno, je vplival tudi na delo Jesperja Juula.

 

Nasprotnik: Bernhard Bueb (* 1938) Pedagog Bernhard Bueb zagovarja mnenje, da potrebujejo otroci trdo roko, dokler se ne naučijo disciplinirati samih sebe. Bueb je skoraj trideset let vodil internat Salem. Leta 2006 je izšla njegova knjiga Hvalnica disciplini. Knjiga naj bi po avtorjevem mnenju dala odraslim spet več poguma za vzgajanje.

 

Somislec: Gerald Hüther (* 1951) Kar pravi Jesper Juul o otrokovem razvoju, utemeljuje v svojih raziskavah nemški nevrobiolog Gerald Hüther: če hočejo otroci sprejemati izzive, potrebujejo varnost in občutek, da so za nas vredni. Veselje do učenja pa najbolje razvijajo ob pomoči samozavestnih odraslih, ki niso vedno vsevedci.

Juul stoji ob tabli, v roki ima flomaster. Govori počasi, tu in tam se mu posreči kakšna šala, sicer pa ne koketira preveč s poslušalci. Kot da bi hotel odločitev, ali mu bodo verjeli ali ne, prepustiti njim.

Pravi, da je zanimivo opazovati, kako otroke v vsaki deželi drugače vzgajajo, kako starši v vsaki deželi postavljajo drugačna pravila. Danci, na primer, so prepričani, da je najpomembnejši dnevni obrok zajtrk in da morajo otroci v posteljo vedno ob točno določenem času. »Česa takega v Italiji ali Španiji ne boste slišali,« pravi Juul. Pa kljub temu tudi tam obstajajo srečne družine. In nesrečne, prav tako kot v Skandinaviji.

Odločilno za dobrobit družine ni, kakšna pravila postavimo, temveč kako se vedemo drug do drugega, pravi Juul. Na tablo nariše črto, ki ima na vsakem koncu puščico. Spodaj zapiše besedo »odnos«. To je najbolj odločilno, pravi, spoštovanje: spoštovanje dostojanstva vsakega posameznika v družini. In to velja tako za majhne otroke kot za najstnike v puberteti. In nato izreče svoj ključni stavek: »Otroci so ‘polnovredni’ ljudje. Ni jih potrebno s kaznimi in prepovedmi zlomiti oz. upogniti v pravo smer.«

Zveni preprosto. Toda v času, ko je mnogo staršev pri vprašanju vzgoje zelo negotovih, ko ne vedo več, po čem naj bi se orientirali, in imajo občutek, da je vzgoja neverjetno zapleteno, zahtevno početje, so tovrstni preprosti nasveti verjetno natanko tisto, kar jim pomaga. In ker je Juul videl, koliko staršev nujno išče orientacijo, je pred nekaj leti osnoval svoj Familylab, izobraževalno delavnico za družine, ki deluje trenutno v sedmih evropskih deželah. Familylab ponuja seminarje, predavanja, svetovalne pogovore za starše; ena od osnovnih niti je misel, da ni nihče slab človek samo zato, ker mu pri lastnih otrocih nekaj ne znese. Ravno nasprotno, poudarja Juul ob vsaki priložnosti, tudi najboljši starši naredijo dnevno vsaj dvajset napak. In najhujša napaka je želja po popolnosti.

Toda Juula ne zanima zgolj teorija, temveč hoče zares pomagati. To je zanj značilno, in to je tudi posebnost tega vikend seminarja v Münchnu. Zato povabi starše in otroke, naj stopijo naprej, vsaka družina posebej, drug za drugim, in jih prosi, naj spregovorijo o svojih težavah. In tako sedi zdaj spredaj Brigitte, 52 let, arhitektka za notranjo opremo, in pravi: »Ne vem, kaj naj storim, ker je Anna v šoli tako slaba.«

Anna je njena hčerka, stara je 16 let. Kmalu jo čaka matura. Tako vsaj upajo starši. Resnica pa je taka: učitelji se pritožujejo nad njo. Anna ne hodi k pouku. Njene ocene so vedno slabše. Lahko se zgodi, da jo bodo vrgli iz šole. Kaj lahko tu storijo starši?

Jesper Juul vpraša Anno, kako gleda ona na vse skupaj. Pravi, da bo šolo naredila, ampak samo, če jo bo mama nehala nadzirati, če bo odgovornost prepustila njej. Anna: »Sovražim, kadar mi nekdo nekaj predpisuje.«

Juul sprašuje še naprej, starše, hčerko, pogovor traja skoraj eno uro. Govori o zaupanju, ki ga moramo imeti v svoje otroke. Oče pove, da so se dogovorili, da bo Anna sama poskrbela za to, da bo zjutraj pravočasno vstala, »kljub temu pa si ne morem pomagati, da ne bi šel v njeno sobo in jo opozoril, da je že pozno.« Juul nekoliko pomolči in nato jasno pove: »Nehajte igrati vlogo staršev. To je preteklost.« Za svojo tezo ima primerno prispodobo: »Dolgo časa ste hodili k Anni ji govorili: Tu so tvoji vitamini, pojej jih. Zdaj pa pravi Ana: Ne, hvala, ne potrebujem nobenih vitaminov več.«

Starši, ki bi še vedno radi ostali starši. Matere, ki se jezijo, ker vidijo otroci v njej služkinjo. Očetje in hčere, ki stalno kričijo drug na drugega. Na tem seminarju gre za vsakdanje težave, ne za velike katastrofe mladega življenja, ne za odvisnost od mamil, bulimijo ali kriminalna dejanja. To so resnejše zadeve, ki jih ne bi mogel zaobjeti v polurnem ali enournem pogovoru, pravi Juul. Tu je le zato, da ponudi pomoč družinam, kjer so starši leta in leta verjeli, da so na dobri poti, dokler se niso nenadoma znašli pred prepadom. Na eni strani starši, na drugi otroci, ki nočejo biti več otroci.

V pogovorih z družinami pripoveduje Juul tudi o sebi. Kako je pri šestnajstih odšel proč od staršev, postal mornar in se šele čez nekaj let vrnil in študiral naprej. Kako njegova mama še danes v njem ne vidi odraslega človeka, temveč svojega nedoraslega sina. Kako je sam kot mlad oče nahrulil sina, ker je verjel, da ga bo lahko tako prisilil k poslušnosti.

Juul pogosto išče nove stavke, nove primere in primerjave, navsezadnje pa lahko vse reči postavimo na isti imenovalec: otroci potrebujejo starše, ki so prepričani v to, da so njihovi otroci v redu takšni, kakršni so. Starše, ki odkrito izrečejo svoje mnenje, morda tudi svoje neodobravanje, ki pa nikoli ne izgubijo zaupanja v svoje otroke. Anna, ki morda ne bo končala šole in vztraja pri svoji avtonomnosti, bo morda v prihodnosti še zelo potrebovala svoje starše, pravi Juul. Takrat, ko jo bodo res vrgli iz šole. Takrat bo potrebovala družino, ki bo na njeni strani.

Družina se je v preteklih desetletjih zelo spremenila. Moški ne odločajo več o življenju žensk in starši ne več o življenju otrok. Večinoma jih ne tepejo več. Pa vendarle jim nočejo vsega dovoliti. Saj je vendar treba prepovedovati, postavljati meje, sicer ti začnejo otroci hoditi po glavi. Saj je tako, kajne?

V družinah je izginila moč močnejšega, zato pa je narasla moč negotovosti. Med odmori med seminarjem lahko začutimo prav to: ko mame in očetje stojijo drug poleg drugega in pripovedujejo o svojem vsakdanu. Takrat se zasliši stavek: »Saj sploh ne vemo več, kako je treba ravnati z otroki.« In nekdo pove naslov knjige Hvalnica discipline. Avtor je Bernhard Bueb, nekdanji ravnatelj internata Salem, ki trdi, da potrebujejo otroci predvsem močno roko, ki jih vodi.

Jesper Juul ne povzdiguje discipline na oltar. Pravi, da otrok ne vzgajamo z navodili in kaznimi, temveč s tem, kako živimo kot starši. »Način, kako se obnašamo drug do drugega, kako rešujemo konflikte in prepire, to je tisto, s čimer vzgajamo.« Tudi to je ena njegovih preprostih resnic, na katero pa se mnogi starši danes sploh ne spomnijo več. Zato je tu Juul.

Dolga leta je bil vodja Kemplerjevega inštituta v danskem mestecu Odder. To ni toliko raziskovalna inštitucija, temveč predvsem ustanova za izobraževanje in svetovanje, kajti Juul je predvsem praktik, od nog do glave. In tega, kar ve, se je v večini naučil v svetu, v neštevilnih pogovorih z materami, očeti in otroki; delal je tako s premožnimi danskimi družinami kot hrvaškimi begunci, ki so izgubili dobesedno vse. In vse to znanje se zdaj steka v njegove seminarje in delavnice, v njegov Familylab: in vse to se mora vedno znova dokazovati in potrjevati tudi v praksi.

Kajti Jesper Juul ima vnuka, starega dve leti in pol. Seveda se kot vsak stari starš veseli vnukov, poleg tega pa ga je zanimalo tudi to, kako lahko v praksi uporabi vse tisto, kar je tolikokrat svetoval drugim. Pri svojem sinu je bil namreč še veliko premlad in prezelen.

Pred kratkim je sedel z vnukom pri kosilu, in mali je vse, kar mu ni teknilo, izpljunil in razmazal po mizi. »Prav tako kot moj sin, ko je bil še majhen,« pove Juul. Kot oče je nanj zakričal, se jezil in mu zabičal, naj ostanke pusti vsaj na krožniku, če že ni pojedel do konca. Rezultat? Deček je pobesnel. In zdaj? Juul je mirno rekel vnuku: »Hočem, da hrano, če ti ni všeč, položiš nazaj na krožnik. Boš naredil to zame?«

In kako se je odzval vnuk? »Prav zares je dal hrano nazaj na krožnik,« se nasmehne Juul. In ko ga opazuješ, dobiš občutek, da je – on, ki je svetoval tolikim staršem – zelo ponosen sam nase, da je tokrat ravnal razumno.

 

Po članku Wolfganga Uchatiusa, objavljenem v nemškem časniku Die Zeit (30. aprila 2009), prevedla in priredila Irena Samide.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja