Moja preljuba srčica gre prvič v vrtec

Če pri 33 letih ugotoviš, da na čustveni ravni še vedno nisi dokončno izpeljal razvojne naloge z naslovom Separacija (čeprav že od študentskih let živiš popolnoma samostojno življenje), se prvim resnejšim korakom ločevanja svojega otroka od sebe in uvajanju v vrtec posvetiš bolj zavestno. In pri tem upaš, da ne boš ponovil napake svoje mame oziroma, da se boš nekako uspel iztrgati iz družinskega vzorca. Kar seveda niti pod razno ni lahka naloga, saj so najtrdovratnejši vzorci nezavedni in zelo dobro zaščiteni s kopico obrambnih mehanizmov. Če se temu pridružijo še travmatični spomini iz lastnih vrtčevskih dni, je situacija še toliko bolj zakomplicirana.

Ok, gremo lepo po vrsti. Moja preljuba srčica gre prvič v vrtec. Bosta vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice zares znali dobro poskrbeti zanjo? Bo pri njima zares varna, tako telesno kot psihično? Sta dovolj topli, da ju bo lahko vzljubila in se nanju varno navezala? Kaj pa, če se samo delata prijazni pred starši, ko se zaprejo vrata, pa se spremenita v strogi teti, ki jima je bolj kot dobro počutje otrok pomemben red in da so otroci ubogljivi? Kar na slepo zaupati svojega otroka neznanim ljudem je hudičevo težka naloga, pa naj starši, ki to nalogo opravijo »brez kompliciranja«, rečejo karkoli. Ni kaj, priznati si moram, da imam več kot očitno en kup strahov. Ki zagotovo ne bodo dobro vplivali na uvajanje, saj otrok čuti vse materine občutke, četudi so ti skriti; tako pred otrokom kot pred samo mamo. Zato se dogaja, da ko otroka v vrtec pripelje mama, otrok joče in se nikakor noče ločiti, ko pa ga pripelje oče, nenadoma ni nobenih težav z ločitvijo. Če imam torej svojo hčerko zares rada in ji želim ločitev od mame čim bolj olajšati, bom morala nekako predelati in pregnati te svoje strahove. Samo na ukaz nočejo izginiti, zato jim bom morala posvetiti več časa ter miselnega in čustvenega napora.

No, pa poglejmo strahovom v oči. Dejstvo je, da so v vseh poklicih ljudje, ki svoj poklic opravljajo s srcem in so zato v njem odlični, ter tisti, ki jim je zaposlitev nujna vsakodnevna muka, kar se pozna tudi na njihovih delovnih rezultatih. To v mojem primeru pomeni, da obstajajo srčne vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic, ki imajo otroke iskreno rade in bodo naredile vse, kar je v njihovih močeh, da se bodo otroci v njihovi oskrbi dobro počutili. Toda obstajajo pa tudi manj dobre vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic, ki slabo skrbijo za otrokove čustvene potrebe, saj se zaradi pomanjkanja motivacije posvetijo predvsem nujnim opravilom (hranjenju, previjanju, umivanju in polaganju v posteljo), pri stiku z otroki pa jim manjka čustvene topline in sočustvovanja. V takšni oskrbi otroci zagotovo niso čustveno varni, zato veliko jokajo in se upirajo odhodu v vrtec. Toda krivično bi bilo reči, da so vse vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic takšne, saj bi to bilo isto, kot če bi ženska zaradi razočaranja nad enim moškim začela verjeti, da so vsi moški prasci. Tako kot je tudi po ljubezenskem razočaranju potrebno ponovno verjeti v ljubezen in naslednjič slepo zaupati ter novemu partnerju dati dovolj prostora, da s svojimi dejanji sam potrdi ali zavrže zaupanje, bom morala v prvih dneh slepo zaupati neznanima vzgojiteljici in pomočnici vzgojiteljice. Podariti jima bom morala priložnost, da v času, ki ga bosta preživeli z mojo hčerko, hčerki, sebi in meni dokažeta, da svoj poklic zares opravljata predano in s srcem.

Vse, kar torej lahko storim, je, da se skupaj s hčerko veselim odhoda v vrtec in ji predstavim vse prednosti vrtca (prijatelji, nove igračke, veliko igre in zabave), pri tem pa ostanem pozorna na njeno počutje. Če se bo v vrtcu dobro počutila, bodo uvajalne težave majhne in jih bova lahko brez večjih težav premagali. Toda, če se v vrtcu ne bo počutila čustveno varno, pa bom to slej kot prej zelo dobro z vsem srcem in telesom začutila. Zato ne potrebujem nobenih posebnih priprav, bojnih oklepov ali najetega detektiva, temveč se lahko brez skrbi sprostim in skupaj s hčerko veselim najine nove pustolovščine. Česa že me je bilo tako zelo strah? Takole, glavni del uvajanja v vrtec je za nami, četudi še ni bilo prvega vrtčevskega dne. Mami je namreč svoje predelala, hčerka pa bo itak z mamo sodelovala in sledila njenemu ali strahu ali zaupanju. Tale mami se je odločila za zaupanje.

 

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (september 2015).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja