Mora dobra mama res vse potrpeti?

(Karolina Radovanović)
Mama najstniške hčere cele dneve posluša o hčerini zaljubljenosti. Izve veliko podrobnosti, ki jo, iskreno povedano, sploh ne zanimajo. Poleg tega se zgodba neštetokrat ponavlja, kar jo že dolgočasi. Hkrati ima zadržke do fanta, vendar si jih ne upa izraziti. Ko jo vprašam, zakaj hčeri ne pove, da ji ne paše toliko se pogovarjati o tej temi, naletim na začuden obraz. »Kako naj je ne poslušam? Saj je vendar moja hči! Kaj si bo pa mislila, da je lastna mati ne more poslušat?« ipd. Nazadnje prideva do njenega temeljnega prepričanja: »Mama mora tudi kdaj potrpeti!«.To je primer pogoste miselnosti v naši družbi, tako imenovane cankarjanske matere. Gotovo se je spomnite, kako ponižno kuha kavo za svojega Ivana, ki jo sicer zavrne, a se potem še leta biča zaradi občutkov krivde. Nekatere današnje mame so podobno prepričane, da mama pač mora narediti vse za svojega otroka. Kar sicer včasih ni lahko, a »dobra« mama zna potrpeti – in to z nasmehom na obrazu! Takšne »dobre« mame so prepričane, da je njihovo trpljenje odraz čiste ljubezni do otroka. Vendar se motijo.

Ko mama (ali katerakoli druga oseba) v odnosu zataji sebe in ne poskrbi za svoje potrebe, pošlje otroku več pomembnih sporočil:

– S svojim zgledom uči, da lastne meje niso pomembne, temveč je pomembnejše biti drugim na uslugo.
– Ne izkoristi priložnosti, da bi z zgledom in ustreznimi besedami pokazala, kako varovati svoje meje in se postaviti zase. (»Vidim, da ti je pomembno pogovarjati se o trenutnem počutju, vendar se meni ne paše toliko pogovarjati o tem. Ti pomagam razmisliti, s kom bi se še lahko pogovarjala?«)
– Ko ne prevzame odgovornosti zase in svoje potrebe, avtomatično preloži odgovornost za svoje počutje na otroka. Ta jo bo sicer sprejel, a žal v obliki občutka krivde, da ne zna poskrbeti za svojo mamo (za kar je Ivan Cankar odličen primer).
– Podcenjuje otrokovo zmožnost, da bo zmožen prenesti kratkotrajno frustracijo, in mu s tem odreka možnost priprave na prenašanje večjih frustracij, ki ga bodo v življenju neizogibno čakale.
– Podcenjuje otrokovo zmožnost, da bo prepoznal mamimo nepristnost, in zanika njegovo temeljno potrebo, da spozna svojo mamo, kakršna je.

Res je, da mora mama (pa tudi oče) v prvih 18 mesecih otrokovega življenja postaviti otrokove potrebe na prvo mesto, da bo otrok lahko preživel. Vendar je pozneje za dobro vse družine potrebno upoštevati potrebe vseh družinskih članov, tudi mame. Ko dobre mame poskrbijo najprej zase, potem veliko lažje poskrbijo tudi za svoje otroke.

******

Članek je bil objavljen decembra 2009 v rubriki “Kotiček za starše” na Lumpijevih spletnih straneh.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja