“Na pomoč, naš noče jesti zelenjave!”

Kaj storiti, ko bi otrok jedel samo bonbone, piškote in čokolado, sploh pa noče jesti za jedilno mizo in takrat, ko so obroki skuhani? 

Starši smo lahko zelo obremenjeni s tem, kaj, koliko, kdaj, kje in kako jé naš otrok. S tem ni pravzaprav nič narobe, konec koncev to dokazuje našo starševsko odgovornost. Toda žal se večinoma ujamemo v krog neuspelih prepričevanj in prepirov za jedilno mizo, zaradi katerih družinski obroki postanejo muka tako za otroka kot vse ostale družinske člane. Pa vendar se lahko temu izognemo, ne da bi se odrekli svoji starševski odgovornosti glede otrokovega prehranjevanja.

Škodljiva sporočila
Otrok za kosilo poje nekaj žlic hrane, ki jo najprej premetava po krožniku, čez deset minut pa v kuhinji brska po predalu in išče nekaj sladkega. Vam zveni znano? Popolnoma razumljivo in logično je, da se kot starši razburjate in otroku jezno dopovedujete, da ne bo dobil piškotov, saj je pojedel premalo kosila. Po navadi večina staršev vendarle popusti, saj ne želijo otroka stradati in se jim lačen otrok seveda zasmili. Ali pa ga vzgojno pustijo lačnega do naslednjega obroka, ko otrok ponovi vajo ali na silo poje hrano, ki mu ne diši. Če seveda ne spadate med tiste starše, ki otroku pustijo od mize šele, ko je krožnik prazen.

Kakorkoli obrnemo, nobena od teh možnosti otroku ne daje zdravega sporočila. Če s praznjenjem krožnika do zadnjega koščka otroku ubijamo občutek za sitost in lastno telo ter ga tako po kratki poti peljemo do prehranskih motenj, mu tudi z drugo skrajnostjo (da pač namesto kosila poje vrečko piškotov) sporočamo, da je on tisti, ki je popolnoma odgovoren za svoje prehranjevanje in zdravje. Če bo namreč zbolel za sladkorno ali kakšno drugo boleznijo, si je vendarle sam kriv, ker ni poslušal naših dobronamernih nasvetov, naj ne jé toliko sladkarij. Ko pa otroka vzgojno puščamo lačnega – da se bo vendarle naučil, kdaj, kaj in kako se pravilno jé –, smo prehranjevanje, ki bi naj bilo sproščeno in v užitek, spremenili v bojno polje merjenja moči oziroma preverjanja, kdo je bolj vztrajen. Kakšna je torej prava pot oziroma kaj lahko storimo odgovorni starši?

Sprejmite spremenljivost
Preden se lotite analize otrokovega prehranjevanja, je dobro, da se najprej sprijaznite, da imajo tako otroci kot odrasli različne prehranjevalne ritme. Tako odrasli kot otroci imamo različen okus za hrano, ki še posebno pri otrocih zelo niha – nekaj časa obožujejo špinačo, čez pol leta pa je ne morejo niti »poskusiti«, niti eno žličko. Tako pri odraslih kot otrocih niha tudi ješčost – enkrat smo lačni kot volk, drugič nam prav nič ne diši in imamo zelo izbirčen okus. Različno se nam oglašajo tudi želodci in želodčki. Morda je pol ure pred kosilom vaš otrok tako zelo lačen, da enostavno ne more več čakati in nujno potrebuje tisti piškot ali kos kruha. In zato potem poje manj kosila. Drugič ugotovi, da je strašno lačen šele zvečer v postelji, z umitimi zobmi. Kakorkoli obrnemo, otrok tega ne počne, ker bi vas zafrkaval ali bil »žleht«, pač njegov želodček se še ni uskladil z ritmom družinskih obrokov. Ali to pomeni, da boste otroku zvečer ob desetih kuhali špagete z mesno omako? Če se vam ljubi, veselo na delo. Toda, večina staršev tega nismo pripravljeni, zato to otroku tudi povejte. Na primer tako: Razumem, da si lačen, toda ob tej uri ti drugega ne morem ponuditi, kot kozarec toplega mleka ali kos kruha. In če boš jedel kruh, si boš moral še enkrat umiti zobe. Tako otrok ne bo zaspal lačen, hkrati pa ne boste popolnoma porušili svojega družinskega urnika.

Kaj pa primer iz začetka članka, ko otrok poje zelo malo kosila, potem pa hoče jesti piškote? Kako ukrepati v tem primeru? Če se vam to pogosto dogaja in se ne želite po vsakem kosilu prerekati, koliko piškotov lahko poje glede na to, koliko je pojedel kosila, enostavno nekaj časa kuhinjske predale napolnite samo z zdravo hrano. Tako bo otroku kot alternativa kosilu, ki mu ni bilo všeč, ostala samo zdrava hrana – sadje, oreščki in drugi zdravi prigrizki. Konec koncev je starševska odgovornost tudi to, kaj kupujemo v trgovinah in s čim zapolnimo kuhinjske predale. Ste že kdaj pomislili, da je stavek To je za obiske! morda samo izgovor za vašo sladkosnednost, ki jo zato tudi veliko lažje razumete in dopuščate pri otroku? Ne pozabite – tako kot pri vseh stvareh otroke največ naučimo z vzgledom. Tudi pri odnosu do hrane.

Hrana kot sredstvo
Ko se za jedilno mizo usede družina, pa ne gre le za prehranjevanje. »Ozračje« ob družinskih obrokih namreč razkrije tudi kakovost medosebnih odnosov. Tako velikokrat prepiri okrog hrane služijo le kot sredstvo, s katerim poskušamo rešiti težave v odnosih, ki nimajo prav nič skupnega s hrano. Ko torej otrok nikakor noče jesti skupaj z vami za jedilno mizo, njega (in sebe) vprašajte zakaj. Pri tem pa ne pozabite, da je »zadušljivo« tako prepirljivo in preveč glasno kot sterilno tiho in rezko ozračje, ko družinska pravila strogo določajo, kako se je treba pravilno vesti za mizo. Otroci tako kot odrasli radi jedo in uživajo v dobri hrani v dobri družbi.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Bodi zdrava (oktober 2016).