U
M

Naj otroke hvalimo ali ne? (2. del)

30.12.2014 | Teksti Jesperja Juula

Odgovarja: Jesper Juul

V prejšnji številki je mama izrazila skrb za samospoštovanje svoje sedemletne hčerke. Napisal sem, da pohvala ni vedno napačna, kar pomeni, da samospoštovanje zaradi pohvale ne trpi vedno. Pomembno je, kako in zakaj starši hvalijo otroke.

• Ne hvalite, da bi si pomirili vest.
• Ne hvalite, da bi okrepili otrokovo samospoštovanje.
• Ne hvalite, da bi se odkupili za prejšnjo kritiko ali kazen. Pozitivno ne izniči negativnega.
• Ne hvalite, da bi posredno uveljavili svojo moč – da bi torej dosegli, kar hočete oz. oblikovali otroka po svoji podobi.
• Ne hvalite, da bi potolažili otroka, ki se ne počuti dovolj dobrega.
• Ne hvalite tako, kot hvalimo živali med urjenjem – s pretirano mimiko in z glasom.
• Ne hvalite, da bi poudarili sami sebe.

Nič ni narobe s pohvalo, kadar menimo, da so otroci resnično naredili nekaj dobrega ali izjemnega. Kadar imajo ljudje – ne glede na starost – slabo samopodobo na enem ali več področjih, potrebujejo povratne informacije v obliki konstruktivne kritike ali pohvale – tudi od staršev.

V odnosu med starši in otroki lahko pohvala hitro postane stereotipen izraz ljubezni. Vendar pohvala ni isto kot ljubezen. Je samo dobra ocena, ki nenazadnje povzroči, da otroci postanejo odvisni od dobrih ocen. Številni odrasli radi vidijo veselje pri majhnih otrocih, kadar jih pohvalijo za risbico, kolač, ki so ga spekli, ali lonček, ki so ga ustvarili v vrtcu. »A ni lep?« vpraša otrok. Istim odraslim pa gre na živce, ko prav ta otrok 10 ali 20 let pozneje porabi vso svojo energijo, da išče potrditev pri prijateljih ali pri nasprotnem spolu. Popolnoma pozabijo, da so sami povzročili, da so otroci nesamostojni in odvisni, ker je pohvala kratkoročno pač »delovala«.

Če opažate, da sami stojite na vse bolj majavih tleh, potem vam priporočam naslednje: poslušajte se, kadar hvalite, in si zapisujte svoje izraze. Potem si vzemite nekaj časa, ko gredo otroci spat, in preverite svoje pohvale. Poskusite jih nadomestiti z bolj osebnimi izrazi, v katerih je več vsebine:

»Kako lepo si se oblekel!«
lahko npr. izrazimo z:
»Veseli me, da se znaš zdaj sam obleči. Tako mi zelo pomagaš.«

»Kako dobro si igrala danes! Najboljša si!«
morda v resnici pomeni:
»Veseli me, da tako rada igraš nogomet. Jaz kar žarim od ponosa, ko te gledam.«

»Kako lepo si pospravil sobo!«
lahko pomeni:
»Tvoja soba mi je silno všeč, kadar je takšna. Takrat se mi res zdi, da naša družina dobro deluje. Hvala za pomoč!«

V bližnjih osebnih odnosih delujejo povsem druge stvari kot v širših družbenih. Če npr. svojo ženo pohvalim z besedami: »Ti pa res dobro likaš!« to ne prispeva prav veliko k najinemu razmerju. Če pa rečem: »Hvala, da se ti ljubi likati še moje perilo, s tem mi res pomagaš in to zelo cenim,« sem povedal nekaj povsem drugega.

V širšem družbenem okolju – npr. na delovnem mestu – je lahko zelo pomembno, da vas nadrejeni ali kolega pohvali za dobro opravljeno delo, prav tako, kot je dobro dobiti povratne informacije v obliki ocen v šoli in na univerzi.

V bližnjih odnosih – še posebej med starši in otroki – pa obstaja alternativa pohvali in kritiki, ki daje največ možnosti, da otrok razvije zdravo samospoštovanje in zdrave ter enakovredne odnose med odraslimi in otroki. To imenujemo priznanje.

Ko majhen otrok neha jesti, krožnik pa je še napol poln, lahko odrasli reče: »Si že sita?« Ta pripomba izraža voljo, da bi spoznali otrokovo notranjo resničnost in empatijo odraslega – se pravi, sposobnost odraslega, da se postavi v otrokovo kožo. Ne gre za ocenjevanje in ni niti pozitivno niti negativno. Otrok dobi jasno in ljubeče sporočilo, da odraslega zanima – in da je v redu, če je sit. Če se nam zdi, da otrok ni pojedel dovolj, lahko dodamo: »Mislim, da bi bilo dobro, da bi pojedla še malo, če moreš.«

Tradicionalni načini izražanja tega sporočila so:

»Pojej do konca.« (samovšečno)
»Bodi pridna in pojej vso to dobro hrano, ki ti jo je pripravila mama.« (posredna kritika in očitek)

Samospoštovanje je povezano s tem, da otrok spoznava samega sebe. Ko mu odrasli ponujajo empatične besede in pristope, to otroku pomaga, da se zna izraziti. Pri samospoštovanju gre tudi za odnos, ki ga ima otrok do tega, kar ve o sebi. Ko gre za prvo – razširjanje znanja o sebi –, ne smemo otroka določati po merilih odraslih. Kadar gre za odnos do sebe, so otroci zelo ranljivi – ker skoraj brez odpora prevzemajo sodbe odraslih.

Zato zlahka pomislimo, da so pozitivne ocene (pohvale) boljše od negativnih (kritik). Ampak to velja samo v tistem trenutku, dolgoročno pa ne. Otroci, ki odraščajo s hvalo in/ali kritiko kot najpomembnejšim elementom vzgoje, postanejo negotovi vase in odvisni od sprejetosti in potrditve s strani drugih. Ta način je zapeljiv zato, ker dobijo odrasli pogosto občutek, da jim je uspelo, saj so ustvarili odvisnost, ki jo zlahka razumemo kot bližino.

Vem, da mnogim to ne bo všeč – zato ker tudi sami na vse pretege hvalijo, ali pa zato, ker je njihov pogled na otroke bistveno drugačen, kot ga izražam sam. Če se vam zdi razumno, naj vam bo moje pisanje navdih, če pa se vam zdi neumno, ga pač ne upoštevajte.

* * * * * *

Članek je bil objavljen maja 2010 v reviji Ringarajine iskrice.

1 komentar

  1. mp3-vk.ru

    Pohvala – sploh, ce hvalimo tisto, kar bi otrok pri svoji starosti itak moral obvladati – v resnici krepi njegov ego, posledica pa ni samozavest, ampak egocentricnost.

Morda vas bo zanimalo tudi