Piše: Jesper Juul

Sem mama triletne deklice in štirimesečnega fantka. Najina hčerka je bila včasih nezahtevna. Zdaj, ko raste in postaja samostojnejša, pa prihaja do vedno novih sporov. Med drugim tudi zato, ker se je naučila povedati, kaj hoče, in umetnosti manipulacije. To sva pričakovala, zato sva se potrudila, da sva ji postavila meje in se naučila reči ne. To je sprejela. Do težav pa pogosto pride, ko je skupaj z dedkom in babico. Onadva ji ne znata ničesar odreči. Data ji vse, kar pokaže, in ji dovolita vse, kar hoče. Zdi se mi, da še sama noče vsega, ampak da ju nadleguje za sladkarije, kakav, sadje, piškote in jima ukazuje, ker ji to pustita.

Dolgo sva se upirala sladkorju, pa sva odnehala, ker ničesar ne doseževa. Dedek in babica jo krmita z bonboni, potem pa se čudita, zakaj noče pojesti kosila. Kosilo je tako rekoč nehala jesti, tako pri dedku in babici kot doma (čeprav je zagotovo lačna). In tudi pri mizi noče sedeti. Ampak pol ure po kosilu pa bi jedla. Ko je z dedkom in babico v trgovini, dobi vse, kar hoče, ne glede na to, kako absurdne so njene želje.

Počasi postajava utrujena od tega, da jo morava po obiskih pri dedku in babici vedno znova odvajati od vseh razvad, ki jih pridobi v tem času. Gre za dolgotrajno kričanje, zbujanje ponoči, neskončne zahteve po vodi, glasnem branju, petju, spanju v najini postelji in podobno. Veliko dni je prežetih z jezo in prepiri, še posebej zadnjega pol leta. Počasi me grabi depresija. Kako naj se spoprimeva s histeričnim jokom? Kako naj ji umijeva zobe, če tišči usta skupaj? Kako naj jo oblečeva, če se skrije pod mizo? Večkrat jo morava preprosto prisiliti, da se sploh spravimo skozi vrata, in to mi povzroča bolečine v želodcu. Čutim, da zlorabljava svojo moč in jo napadava, ampak kaj naj storiva? Da je dobre volje potem, ko jo na silo oblečeva, mi ni v tolažbo. Bojim se, da jo bo takšno ravnanje dolgotrajno zaznamovalo. Ne vem, ali sta »kriva« dedek in babica, ampak v vsakem primeru prav nič ne pomagata, da bi se težave končale.

Spreminjanje vedenja dedka in babice je brezupen projekt, saj sva poskušala z njima govoriti že večkrat. Samo smejita se in pravita, da imajo stari starši pravico, da razvajajo vnuke, jaz pa bi rada, da bi razumela, da ji s tem delata medvedjo uslugo. Kako naj doseževa, da bosta sodelovala z nama?

Starša

ODGOVOR:

Zadnje čase dobivam vedno več vprašanj, ki zadevajo stare starše – veliko od staršev, nekaj pa tudi od starih staršev samih. Vprašanja starih staršev pogosto govorijo o tem, da se počutijo izključene, ker hočejo njihovi otroci oz. partnerji otrok odločati o vsaki podrobnosti preživljanja skupnega časa z vnuki. Seveda se jim zdi nerazumljivo in nekoliko ponižujoče, da so pod strogim nadzorom, in po mojem mnenju je tudi nesprejemljivo, po drugi strani pa slišim zgodbe, kakršna je vaša.

Rad bi napisal odprto pismo obema paroma starih staršev vaše hčerke:

Dragi stari starši!

Da ste postali stari starši, je na neki način velik privilegij, s katerim je treba ravnati skrbno in nežno. Današnjim starim staršem na srečo v veliki meri ni več treba »vzgajati« vnukov. To je veliko olajšanje in nedvomna prednost za vse vpletene.

Težava pa je v tem, da vzgajamo tudi, kadar ne vzgajamo – samo bolj posredno. Zelo verjetno je, da vam je v veselje, ko lahko vnukinji date vse, kar si poželi. Dajanje skoraj nikoli ni problematično, veliko težavneje je sprejemanje. V vašem primeru se za velikodušnostjo očitno skriva nekakšno sporočilo oz. strategija.

Nekateri otroci nimajo težav z razlikovanjem med vrednotami staršev in starih staršev, a vaša vnukinja očitno ni med njimi. Zato je čas, da se ustavite in se resno pogovorite z njenimi starši o tem, kaj je najboljše zanjo – čeprav vas to sprva lahko stane pol kilograma priljubljenosti. Trenutno ne uživa v svojem življenju in vi ste tisti, ki morate v zvezi s tem nekaj ukreniti. Ni treba, da se z njenimi starši strinjate, morate pa biti lojalni do nje in razmisliti, kakšne posledice ima vaše ravnanje zanjo takrat, ko ni z vami. Vaša hči in njen partner mislita, da se z vami o tem ni mogoče pogovoriti. Jaz bi na vašem mesto to opozorilo vzel resno.

In še nekaj besed, ki jih namenjam mami in očetu.

Vedno me obide negotovost, kadar starši zapišejo: »Zato sva se potrudila , da sva ji postavila meje in se naučila reči ne. To je sprejela.« Ker vas ne poznam, ne morem reči, ali gre za postavljanje meja na star način ali gre za starše, ki se trudijo, da bi bili jasni in razumljivi.

V prvem primeru je njen upor dobro utemeljen ali pa je preprosto zbegana in ne ve več, kam naj se obrne, med drugim tudi zaradi »dobrote« starih staršev. Njeno vedenje je v vsakem primeru destruktivno, tako zanjo kot za vaše odnose z njo. Predlagam vam načrt v dveh delih.

Najprej se morate pogovoriti s starimi starši, jim napisati pismo ali pokazati tale članek. Upajmo, da bo to imelo za posledico manj sebično vedenje z njune strani. Potem pa morate pokazati karte tudi svoji hčerki in na primer reči: »Ugotovila sva, da se nama ne ljubi več prerekati s tabo. Naporno je in od tega sva vse bolj utrujena. Ampak siliti te tudi nočeva. Ni nama lahko, ampak poskušala sva narediti najboljše, kar se je dalo.« (Tokrat ne govorite o starih starših. To bi jo še bolj zbegalo.)

Povejte ji, kdaj je čas, da se obleče, si umije zobe, … Potem naslednjih pet, deset minut počnite kaj drugega. Potrebuje pomoč in morda odmore, da se bo lahko odpovedala boju za premoč, ne da bi izgubila dostojanstvo. Če se boste vedli prijateljsko in odločno, bi se moralo vzdušje med vami po tednu ali dveh spremeniti.

Za vsak odnos sta potrebna dva. Kadar se prispevek ene strani spremeni, se spremeni tudi odnos. Kadar se otrok tako obupano bori, gre le redko za zahteve ali omejitve staršev, ampak bolj za način, kako so izražene – in za vzdušje med vpletenimi. In za to so vedno odgovorni starši, tudi če prihaja do zunanjih vplivov.

* * * * * * * * *

Kolumna je izšla aprila 2009 v reviji Ringarajine iskrice.