Nasilnih otrok je manj, kot mislimo, Korana Sutlič sprašuje J. Juula (Globus, 10. julij 2009)

Z J. Juulom se pogovarja Korana Sutlič (Globus, 10. 7. 2009)

Jesper Juul, danski družinski terapevt z dvema bivališčema, hrvaškim in danskim, je zvezda družinske psihologije. Ena od njegovih knjig, »Kompetentni otrok«, je dobila status sodobne vzgojne biblije, njegov izdajatelj na Hrvaškem, založba Pelago, pa te dni izdaja njegovo novo strokovno delo, »Od poslušnosti do odgovornosti«, ki govori o težavah zastarelega šolstva. Juul je v času vojne prostovoljno delal z begunci in poučeval strokovnjake. Danes je na čelu mednarodne organizacije Familylab, posvečene izobraževalnemu in svetovalnemu delu s starši, ki deluje že v več evropskih državah, pa tudi na Hrvaškem. Jesper Juul s soprogo Suzano del leta preživi na svojem domu v Istri. Pogovarjala sva se o težavah mladih – o skinheadih, mladih bogataških voznikih, ki ubijajo na cesti, o odvisnosti od računalnikov.

IMETI ALI BITI

V Zagrebu smo doživeli več primerov boja med subkulturami mladih: skinheadi proti punkerjem, heavymetalcem ipd. … Nekateri so na žalost končali tudi kot žrtve. Zakaj mlad človek postane skinhead?
Pripadniki skinheadov in drugih nasilnih skupin so v 90% primerov otroci, ki odraščajo v slabih razmerah, so pogosto zlorabljani verbalno in telesno, in v puberteti starši nad njimi obupajo, po navadi rekoč: »Vedno si bil grozen, zdaj si pa to tudi dokazal!« Gotovo so v Zagrebu tudi skinheadi, ki so odraščali v družinah, kjer je bilo vse normalno. Ne poznam zgodovine zagrebških skinheadov, ampak očitno je, da mladi vstopajo v tolpe, kadar so zelo prestrašeni in zelo nesrečni.

Pripadniki skinheadov in drugih nasilnih skupin so v 90% primerov otroci, ki odraščajo v slabih razmerah, so pogosto zlorabljani verbalno in telesno, in v puberteti starši nad njimi obupajo, po navadi rekoč: »Vedno si bil grozen, zdaj si pa to tudi dokazal!« Gotovo so v Zagrebu tudi skinheadi, ki so odraščali v družinah, kjer je bilo vse normalno. Ne poznam zgodovine zagrebških skinheadov, ampak očitno je, da mladi vstopajo v tolpe, kadar so zelo prestrašeni in zelo nesrečni.

Mladi imajo radi subkulturne skupine. Kaj storiti, ko prestopijo mejo in postanejo nasilni člani tolpe?
Normalno je, da se mladi identificirajo z raznimi subkulturami. Tudi punkerji imajo pesimistično filozofijo. Če je otrok nasilen in izraža nekaj, kar ni v redu, bi se morala družina angažirati takoj, zelo zgodaj. Če ima dekle v puberteti anoreksijo, se mora družina čim prej mobilizirati. Morajo se spoprijeti z dejstvom, da je v prvih 14 letih šlo nekaj narobe in da je nekaj treba storiti. Ko se starši vprašajo, kaj so počeli narobe, mnogi ne želijo slišati odgovora. Na Danskem sem obravnaval primer enajstletnega dečka, ki je popival in njuhal kokain, živel pa je v zelo bogatem predelu Kopenhagena. Njegovih staršev ni bilo težko »zbuditi«. In ko to naredijo starši, potem se takoj zbudijo tudi otroci.

Kaj pomeni »zbuditi« družino?
Ko smo obiskali to družino, smo odkrili marsikaj. Družina je funkcionirala, mati se je pokazala kot bolj sočutna od očeta, ki je veliko delal, v glavnem pa jim ni ostajalo časa za življenje. Na Hrvaškem je veliko takih družin, veliko je osamljenih otrok. To je prava ironija, saj mnogi starši delajo po 24 ur na dan prav zavoljo otrok – otroci pa so obupani in sami. Fantje se v takih razmerah nagibajo k nasilju, postanejo »tough guys«; deklice pa se bolj zatekajo v samodestruktivnost.

TUDI UČITELJI SO TEPLI

Kako se razlikujejo mladi na Danskem in na Hrvaškem?

Razlik je vse manj. Otroci se rojevajo v globalni svet, niso rojeni s perspektivo svoje vasi, nacije … poslušajo enako glasbo, počnejo enake reči … Če jih že moram primerjati, potem se mi zdi, da so mladi Skandinavci bolj odgovorni – manj pričakujejo, da jih bodo financirali starši. To izročilo – mi bomo skrbeli zate, dokler bomo lahko, potem pa boš ti skrbel za nas – je na Hrvaškem še precej zakoreninjeno, pa ne samo med bogatimi, ampak tudi med kmečkim prebivalstvom.
V Evropi je malo zares nasilnih mladostnikov, a so tisti, kolikor jih je, povsod deležni velike medijske pozornosti. Raziskave kažejo, da med mladimi ni več kot 5% nasilnih. Novo je edino to, da se mladi danes izražajo bolj svobodno, kar se nekaterim utegne zdeti nesramno, tako da se jim potem zdi, da so cele generacije nasilne. Pa niso.

Potem ko smo izkusili tradicionalno vzgojo, pa liberalno … kakšen vzgojni slog prevladuje danes?
Kaleidoskopski. Če bi v enem in istem kraju obiskali sto družin, bi naleteli na vse mogoče načine vzgoje. Vsak si prizadeva odkriti lastno pot. Cerkev poskuša voditi starše, vendar ji to ne uspeva več. Starši iščejo oporo v sebi, ne več zunaj sebe, kot nekoč. To ni več niti tradicionalni niti liberalni slog. Pred dvajsetimi leti je bilo normalno, tudi med učitelji, da otroka nalomiš, zdaj pa vsaj pol Hrvaške tega ne počne več. Otroci so si izborili svoje pravice – tako kot pred njimi ženske. Vsi skupaj smo pionirji nove družine, ki se je po mnogih letih odrekla tradicionalnih vzgojnih norm, tako da zdaj skupaj raziskujemo in se učimo.

V eni svojih knjig ste pripomnili, da virtualni svet ni nujno za otroke škodljiv.
Neki znanstveniki v Avstriji in Nemčiji so mi rekli, da je to nekaj najhujšega na svetu in da bi bilo treba rabo televizije ali računalnika omejiti na 45 minut dnevno. In vendar poznam tudi nekatere druge znanstvenike, ki trdijo, da v tem ni smisla. Mislim, da je nevarno, če gre za odvisnost. Vedno bo obstajal odstotek otrok, ki bo od nečesa odvisen: nekateri bodo njuhali kokain, drugi popivali, tretji viseli na internetu. Starši se morajo zanesti na svoj občutek za mero in razum. Pomembno je reči »ne« in to iskreno pokazati. Tudi »ne« pomeni ljubezen do otroka. Ob spoštovanju enakovrednosti je velika verjetnost, da bodo starši in otroci drug z drugim zadovoljni. Pomembno evropsko združenje psihiatrov zagovarja stališče, da ima vsak otrok, ko dopolni šest let, pravico do mobitela. Potrebujejo ga za svoje socialno življenje – kar je res. Računalnik, kakor tudi televizija, sta lahko dobri sredstvi za sproščanje in učenje, če ju človek uporablja selektivno.

Kakšen učenec je bil vaš sin? Mnogi izobraženi hrvaški starši so razočarani, ker njihovi otroci ne premorejo študijskih ambicij …
Moj sin se ni zanimal za šolo, vedno je imel kake »pametnejše« opravke. S prijatelji je hodil v knjižnico, preučeval knjige in enciklopedije, ni pa bil t. i. akademski otrok. Politiki po vsej Evropi poudarjajo, da ni dovolj ljudi, ki bi se bili pripravljeni ukvarjati z »navadnim« delom – kakor da bi danes vsi morali študirati. Dobro življenje pa ne pomeni samo denarja, kar zdaj vejo tudi mnogi Hrvati, ki imajo denar, nimajo pa življenja. Otroci pogosto odgovarjajo: »Hočem živeti!« Vsaka generacija ima svoje razloge. Mi iz 60. let smo bili antimaterialisti, vendar smo lagali tako sebi kot otrokom, kajti ni generacije, ki bi si bila nagrabila več materialnih dobrin kot naša! Čas je, da se hrvaški starši odrečejo filozofiji, po kateri je otrok v redu, samo če je v redu v šoli. Tudi v šoli bi morali upoštevati, da so otroci različni – in da jim ni treba biti vsem akademsko uspešni, zato da jih imamo za družbeno koristne. Otrok iz akademsko izobražene družine, ki noče študirati, je zelo pogumen, kajti veliko poguma je treba, da se tako izrečeš. Moj sin (star 36 let) ima svojo restavracijo, je zelo srečen in ima ženo z akademsko izobrazbo.

Vaša nova knjiga »Od poslušnosti do odgovornosti« govori o šolstvu …
Šolski sistem je star in nevzdržen. Poskušamo odkriti način, da bi pomagali otrokom in učiteljem. Učitelji pravijo – številni mladi ne premorejo nobenega spoštovanja do učiteljev, jaz pa dodajam – vselej je bilo tako, le da se danes učitelja ne bojijo več. Tako je povsod, celo v Franciji, ki ima moderno šolstvo. V Nemčiji in Avstriji imajo silne težave; šolski sistem se ni spremenil že 45 let, zato vse bolj vznikajo zasebne šole. Osupilo me je, ko sem slišal, da namerava Hrvaška posnemati nemški sistem …

MATERE, KI ZLORABLJAJO

Aktualne so tudi pedofilske zgodbe. Kakšni so znaki, ki kažejo, da se z otrokom dogaja nekaj slabega?
Simptomatično je, če otrok postane depresiven, izgubi veselje do življenja, se izgublja. Pri otrocih, starejših od štirih let, je možno, da fizično trpinčijo bodisi sebe bodisi druge, da nimajo spoštovanja do drugih otrok in njihovega telesa. Govoril pa sem tudi z mamo, ki več let ni vedela, da mož zlorablja njune otroke. Tako je zato, ker otroci sodelujejo, kadar jih kdo trpinči ali zastraši, npr. da bo mami kaj storil, če bodo spregovorili. V naši kulturi otroke doživljamo kot objekte, in tisti, ki imajo moč, lahko z njimi počnejo, kar se jim zljubi. V Skandinaviji poznamo vse več primerov, ko so otroke zlorabljale matere …

Današnji otroci na Hrvaškem so pogosto videti kot izložbene lutke in statusni simbol.
Če imata mama in oče idejo, da je treba imeti poseben videz, zato se lahko vključiš ali dokažeš, potem sta že vnaprej izgubila bitko. Reven si lahko na dva načina. Revež, ki premore dostojanstvo, bo rekel otroku: »Ja, vem, kaj te muči, ampak nimamo denarja.« Reveža, ki nima dostojanstva, pa bo sram in bo nesrečen, ker misli, da bi otrok tisto reč pač moral imeti. Otroci ne postanejo izobčenci, ker nimajo Nike superg. Tisti, ki so izobčeni, imajo pogosto vse, kar si lahko misliš, kajti njihova osebnost se začne s stvarmi. Pogosto srečujemo tudi bogate, ki ne premorejo dostojanstva. Na Hrvaškem je vse več bogatih družin z denarjem, ki razmišljajo, da je treba otrokom kupiti čim več in jim s tem pokazati ljubezen. Njihovi otroci so tisti mladi sinovi in hčere, ki ponoči divjajo po Zagrebu v velikih avtomobilih skozi rdečo luč. Starši jim kupujejo smrt – nimajo spoštovanja do svojih otrok, do življenja. Namesto tega, da nudijo otrokom vse, kar si želijo, bi morali poskrbeti, da otroci dobijo vse, kar potrebujejo.

Biti bogat, biti reven … Kako se mladi bogataši odzivajo na ekonomsko krizo?
Na Norveškem je kup bogatašev, ki danes to niso več, ker so bankrotirali. Njihovi otroci imajo silne težave. Jasno, poznamo primere, kakršen je tisti, ko je oče svoji 14-letnici, ko je prosila za denar, vplačal na njen račun 14.000 evrov. Ali pa tista deklica, ki so ji priredili rojstni dan za 30.000 evrov s koncertom. Ekonomska kriza je pripeljala mlade do tega, da se morajo izprašati o svojih vrednotah.

* * * * * * *

Otroci in vzgoja
»BIL SEM ŽIVČEN OČE«

Vaša soproga je Hrvatica, tako da razen na Danskem živite tudi v Zagrebu, v Istri pa imate hišo.
Pravkar se spoznavam z Istro, ki je drugačen svet od Zagreba. Iščem kraje za nabavo vina in pršuta zase … Poleti bom kot pomočnik delal v kuhinji v restavraciji »Tri murve«. Nekoč sem že bil kuhar …

V svojih knjigah pogosto posegate po lastnih zgledih vzgojnih uspehov in spodrsljajev …
Od njega sem se naučil ogromno. Marsikaj sva preživela … Prvih nekaj let sem bil slab oče: temperamenten, živčen, razdražljiv, ne pa tudi nasilen.

Kakšni bodo današnji otroci, ko odrastejo?
Ni pravila, to je nepredvidljivo. Mnogi otroci so zelo kulturni, imajo veliko energije, so disciplinirani – to je generacija »sky is the limit«. Razmišljajo globalno, lahko so, kjer hočejo. Neki prijatelj iz Slovenije pol leta živi v Ljubljani, pol pa v Silicijevi dolini. Taka je ta generacija. Mnogi bodo imeli težave, podobne tem, ki jih imajo diplomati, ki se selijo vsaka štiri leta, tako da njihovi otroci pogosto menjajo prijatelje in šolo.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja