Ne bi se previjal

(Jesper Juul)

Naj starši uporabljajo nagrade, prisilo ali grožnje? Ali naj pustijo triletnika, da sam odloča, kdaj rabi svežo plenico?

»Imava fantka, ki je star malo čez tri leta. Za naju, njegova starša, je velik izziv, kako naj opraviva tisto, kar je v bistvu njegova odgovornost. In zdaj naju zanima, kako naj to storiva na način, ki bo najboljši za vse nas. Najin otrok še vedno uporablja pleničke. Te je treba kdaj pa kdaj zamenjati, čemur se najin sin na moč upira. Počistiti njegove izločke pač ni najina potreba, ampak to odgovornost morava za zdaj prevzeti v njegovem imenu. On se s tem sicer strinja, previti se pa noče. Poskušala sva se opreti na njegovo zdravo pamet in sva ga vprašala, če mu ni nič zoprno z umazano ritko. Pravi, da mu je, previti pa se vseeno noče. Poskusila sva mu prijazno povedati, da je plenico zdaj pač treba zamenjati, in poskusila sva z grožnjami. Prav tako sva mu poskusila prepustiti odgovornost in sva mu rekla, da zdaj ne bova več midva skrbela za to, da bo imel svežo plenico. Zdaj nama mora sam povedati, kdaj jo je treba zamenjati, praviva, ker ga nočeva več nadlegovati. Ampak njegova ritka je vse bolj rdeča in vneta, pa se še vedno noče previti. Tudi na vseh drugih področjih, kjer morava prevzeti njegovo odgovornost, je enako. Lepo bi bilo, če bi lahko povedali nekaj o tem.

Pozdrav od očka, ki potrebuje nasvet.«

ODGOVOR:

Naj začnem z nekaj splošnimi besedami o prepuščanju odgovornosti otrokom. Otroci lahko prevzamejo odgovornost zase na najrazličnejših področjih, odvisno od starosti, zrelosti in prepričanja staršev. Poznam veliko triletnikov, ki ne potrebujejo več plenic, a to se je zgodilo samo zato, ker so se starši od vsega začetka zavedali te možnosti in odgovornosti niso prepustili otroku v poskusu, da bi rešili spor. To pomeni, da so nekoč rekli nekaj takega: »Zdaj boš pa kmalu dovolj star, da boš lahko brez pleničk, in veselim se že dneva, ko se boš odločil za to. Nekaj tednov pozneje pa: »Si kaj razmislil o tem, da ne bi več uporabljal pleničk?«
Na ta način otrok kaj kmalu sam predlaga, da bi opustil plenice. Enako je v primeru dude.

Splošni načeli pri prepuščanju odgovornosti, ki so jo dotlej nosili starši, majhnemu otroku sta naslednji:

* Tega ni treba storiti. To je odločitev staršev.

* Kadar pride do uničujočih sporov na nekem področju, je to pogosto znamenje za starše, da je otrok pripravljen prevzeti odgovornost, ampak na svoj način. Uničujoč spor pomeni spor, ki se stalno ponavlja, kjer sta obe strani vse bolj razburjeni in se vedno bolj zatekata h kritiki, očitkom in napadalnosti.

Poskusili smo vse.

Vi ste preizkusili različne načine, da bi dosegli zaželeni rezultat. Kot se radi izrazijo starši, poskusili ste»vse«, pa ni nič zaleglo. Zato se seveda sprašujem, ali ni tudi prepuščanje odgovornosti otroku le del vaše strategije in manipulacija.

Tudi če imam samo delno prav, imate sina, ki je postal »imun« na pedagoške prijeme in ne dovoli, da se z njim manipulira. Ne samo, da zavrača, pripravljen je tudi prenašati veliko neudobja, samo da se ne bi uklonil. (Morda se malo pogovorite, koliko je pri tem podoben kateremu od staršev in ali se je morda že prej zgodilo, da se je boril proti vama in po dolgotrajnem konfliktu doživel poraz.). Druga možnost je, da ste se dotaknili področja, na katerem vaš sin še ni sposoben prevzeti odgovornosti.

Ne glede na to, kaj se je prej dogajalo med vami, se konflikt okoli plenic zdaj ne premakne nikamor in zato imate dve možnosti:

1. Izberite trenutek, ko konflikt ne bo visel v zraku in recite: »Zdaj smo poskusili vse, da bi se lahko v miru previl in naredila sva vse, da bi lahko sam odločal, kdaj. Z rezultatom nisva zadovoljna. Zato sva sklenila, da bova še naprej midva odločala, kdaj se moraš previti. Upava, da boš to mirno sprejel in da se ne boš vsakokrat upiral, ampak previla te bova v vsakem primeru.«

To povejte prijazno (ne sladkobno) in s svojimi odraslimi besedami. »Otroški govor« ne deluje.

2. Isti scenarij, samo da rečete: »Zdaj sva poskusila vse, da bi se mirno pustil previti, in tebi sva prepustila, da se odločiš kdaj. Nisva zadovoljna z rezultatom. Zato sva se odločila, da ne boš več imel pleničk. Ne bova te silila, zato ti pustiva en teden, da se odločiš kdaj. Ampak če se ne boš odločil, naslednji ponedeljek ne bo več pleničke.«

V nedeljo zvečer (in ne prej), ga prijazno opomnite, da je zdaj konec plenic, potem pa se pripravite na nekajdnevno vojno.

Katero rešitev priporočam? Tega ne morem reči, ker ne poznam ne vas, ne vašega sina, zato morata presoditi sama ali pa najti tretjo rešitev.

Obljube so slabo orodje za reševanje konfliktov, ker se otrok nauči, da na drugi strani vedno čaka nagrada, in če se to dogaja preveč pogosto, se nagrada spremeni v zahtevo.

Tudi grožnje so slabo orodje, med drugim zato, ker ob močnem fantku, kakršen je vajin, neizogibno pripeljejo do vse pogostejših in hujših groženj, to pa ni konstruktiven način skupnega življenja.

Pedagoške strategije skoraj nikoli ne učinkujejo na dolgi rok. Bolje je povedati, kaj mislimo, in misliti, kar rečemo.

Med otroki in starši nastane veliko konfliktov, ker tega ne počnejo. Zato morate ugotoviti, kateri od mojih predlogov vam bolj ustreza, ali pa najti čisto drugačno rešitev, ki jo lahko zagovarjate.

* * * * * *

Kolumna je bila objavljena v rubriki Familylab svetuje na Lumpijevih spletnih straneh.