NE – odgovor, poln ljubezni

(po “To sem jaz. Kdo si pa ti?”)
“Ne” – beseda, ki jo obvladajo dveletniki. Kaj pa vi? Kdaj ste nazadnje rekli ”ne”? In kolikokrat ste rekli ”da”, čeprav ste v resnici mislili ”ne”?Zakaj je danes tako težko izreči ”ne”?

Besedo ”ne”pogosto doživljamo kot nasprotje ljubezni, v nas poraja občutek zavrnitve, nesprejetosti ali pa – še zlasti, kadar jo izreče otrok, neposlušnosti.

Ljudje ne maramo konfliktov, v družini želimo mir in ljubezen, zato velikokrat raje zatajimo sebe, kot da bi s preostalimi družinskimi člani prišli v konflikt. Vendar konflikt ni nujno nekaj slabega. Je le dejstvo, da ima vsak človek svoje potrebe, želje, mnenja. Ni pristnega in tesnega razmerja s sočlovekom, ne da bi imeli vsaj nekaj konfliktov na dan. Nekateri izmed konfliktov so bolj nedolžni in jih hitro rešimo, drugi so bolj resni in lahko traja ure ali dneve, preden jih rešimo. Naj bodo takšni ali drugačni, konflikti so pomemben del odnosa. Na žalost pa še vedno mnogo ljudi misli, da imeti konflikt z otrokom ali partnerjem pomeni biti slab starš ali partner. Toda s pomočjo konfliktov se razvijajo občutek za druge, empatija, samospoštovanje in socialne veščine. S pomočjo konfliktov rastemo in se razvijamo.

”NE” drugim, pomeni ”DA” samemu sebi

Na začetku vsakega ljubezenskega razmerja stoji ”da”. Pravzaprav ”da” partnerju govorimo celih prvih pet do deset let, to je v sami naravi zaljubljenosti. In nato pride trenutek, ko začutimo neravnotežje v razmerju. Ko se nam zdi, da samo dajemo in ne prejemamo toliko, kot bi si zaslužili. Ta občutek neravnotežja je posledica tega, da smo nenehno govoreč ”da”svojemu partnerju, njegovim potrebam, njegovim željam in pričakovanjem, premalokrat rekli ”da” samemu sebi. Najbolj ljubeč ”ne” je tisti ne, ki ga izrečete, kadar sebi rečete ”da”.

Osebna govorica

V kakovostnem razmerju partnerja dobro poznata drug drugega ter upoštevata tako svoje kot partnerjeve želje in potrebe. Če želimo s partnerjem, otrokom ali starši imeti pristen odnos, jim moramo omogočiti, da nas spoznajo. Pogoj za to pa je, da v družinskem okolju govorimo osebno govorico. Osebna govorica je edina govorica, primerna za razreševanje medsebojnih nesoglasij. Kajti z osebno govorico prevzemamo osebno odgovornost ter drugim sporočamo, kdo smo, kje so naše meje. Osebna govorica se začne z besedami: hočem/nočem/všeč mi je/ ne maram/ bom/ne bom. Še zlasti dobro jo obvladajo majhni otroci. Na žalost pa v odraščanju osebno govorico mnogokrat pod vplivom okolja tudi znotraj družine zamenjajo za družbeno govorico, za vljudnost in prijaznost. S tem pa tudi izgubijo možnost izražanja samega sebe, posledica so plitvi, površinski odnosi ter pomanjkanje samospoštovanja. Z osebno govorico drugih ne ranimo. Z osebno govorico se izognemo nevarnosti, da bi druge obsojali, podcenjevali, kritizirali, moralizirali, z osebno govorico le izražamo sebe. Svoje želje, potrebe. “Nočem, da se igraš z mojim telefonom,”.je stavek, ki drugega ne prizadene, čeprav lahko povzroči spor. V razmerjih, v katerih se uporablja osebna govorica, vsi udeleženci vedo, da je v tem razmerju ne le dovoljeno, temveč tudi zaželeno izražati svoje želje, potrebe in sanje.

Kdaj reči ”ne”

V starih časih so starši otrokom neprenehoma govorili ”ne”, danes mnogo staršev nenehno govori samo ”da”. To sta dve skrajnosti, rešitev pa je popolnoma osebne narave. Tako v odnosu z otrokom kot v partnerskem razmerju je pomembno, da rečemo ”ne” takrat, kadar tako mislimo. V nekaterih družinah velja ”ne” za stvari, ki so v drugih družinah popolnoma sprejete. Kajti ni pomembno, čemu rečemo ”ne” in kako pogosto ga izrekamo, pomembno je, zakaj in kako ga izrečemo. Enako velja za ”da”. Govoriti ”da” zaradi občutka krivde, ali popuščanja vodi do nezadovoljstva na obeh straneh.

* * * * * *

Povzela in priredila Špela Keber.
Članek je bil objavljen v reviji “O Osebnosti”, številka 31, januar/februar 2009.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja