Ne smemo izgubiti realizma!

(Petra Mlakar)
Pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole je pomemben socialni kapital, ki ga pridobijo, a treba je paziti tudi na njihova doživljanja učnih (ne)uspehov
Univerzalnih rešitev pri izobraževanju otrok s posebnimi potrebami ni, ugotavlja sodelujoča na enem od učiteljskih spletnih forumov, na katerem učitelji in svetovalni delavci delijo svoje izkušnje iz prakse. O konkretnih primerih raje govorijo anonimno. Pišejo o otrocih, ki se sošolcem, učiteljem in staršem zdijo moteči, saj se jim je treba ves čas prilagajati. In hkrati o deklici z downovim sindromom, ki s pomočjo močne zavzetosti staršev izvrstno napreduje v običajnem razredu, kjer je med sošolci dobro sprejeta.”Niso dovolj le želja in hotenje in občutek za nekoga. Treba je tudi znati pristopiti. In če ne zaleže ena metoda, je treba ubrati drugo, poiskati tretjo… Pri tem pa upoštevati še vse druge otroke, ki imajo tudi svoje posebnosti, čeprav niso v košu posebnih potreb,” je delo v takšnem razredu opisala druga učiteljica.

Med otroke s posebnimi potrebami spadajo vsi tisti, ki pri vzgoji in izobraževanju potrebujejo različne oblike pomoči. Pri nas jih je, tako kot drugod po svetu, od 20 do 25 odstotkov, pojasnjuje profesor na koprski pedagoški fakulteti in vodja skupine, ki je opravila prvo analizo vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, dr. Božidar Opara.

Med seboj so si zelo različni, tako po težavah kot po oblikah in obsegu pomoči, ki jo potrebujejo. Inkluzivna paradigma, torej vključevanje otrok v skupno šolo, v posebne oblike ali šole pa le takrat, kadar je strokovno dokazano, da je za otroka to najbolje, pri nas prevladuje poldrugo desetletje. Vendar za uspeh nujno potrebuje prilagoditve, dodaja Opara.

Izobraževanje “z odločbo”

Po šolski zakonodaji spadajo med učence s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z govornimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje izobraževalnih programov z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene izobraževalne programe oziroma poseben program vzgoje in izobraževanja, ter učenci z učnimi težavami in posebej nadarjeni učenci, pojasnjuje svetovalna delavka v osnovni šoli Franceta Prešerna v Kranju, socialna pedagoginja Urška Ude. Nekateri učenci imajo zaradi večjih oziroma specifičnih učnih težav odločbo o usmerjanju in zanje se pripravi individualiziran izobraževalni program; nekateri učenci, ki nimajo odločbe, a imajo prav tako različne učne težave, pa so prav tako upravičeni do ustreznih prilagoditev v procesu poučevanja in učenja.

Med otroki, ki obiskujejo vrtec, jih ima odločbo o usmerjanju 1,3 odstotka, je pokazala omenjena analiza. Med osnovnošolskimi je takih 4,5 odstotka, medtem ko okoli dva odstotka otrok z zahtevnejšimi težavami obiskuje tako imenovane posebne šole ali zavode. Otrokove težave največkrat odkrijejo učitelji, že na razredni stopnji pri začetnem opismenjevanju, to je branje, pisanje in računanje, pravi Udetova. Pa tudi starši, svetovalni delavci, strokovni delavci v zunanjih institucijah, včasih tudi strokovni delavci v predšolskem obdobju, dodaja.

Ker so učne težave otrok različne, od lažjih do zelo težkih, od enostavnih do zapletenih, od kratkotrajnih do vseživljenjskih, se razlikujeta tudi pomoč in podpora učencem, nadaljuje Udetova. Pri osnovnošolskih učnih težavah poznajo pet osnovnih stopenj pomoči. To pomeni, da otrok precej pomoči, če jo potrebuje, dobi tudi pred prejemom odločbe o usmerjanju. Prva stopnja je pomoč učitelja pri pouku (skupnem in nivojskem), dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja, sledijo pomoč šolske svetovalne službe in/ali mobilne specialnopedagoške službe, dodatna individualna in skupinska pomoč (izvajajo jo lahko specialni pedagogi, socialni pedagogi, učitelji in svetovalni delavci) ter mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove, na koncu pa je še odločba oziroma program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Pol leta je trenutno rok, ki ga morajo upoštevati posamezne enote Zavoda za šolstvo, v katerih potekajo psihološka diagnostika, specialnopedagoška diagnostika, druge pomembne preiskave in pregledi, čemur sledi strokovno mnenje o posameznem otroku. Medtem ko učenec “čaka” na odločbo, vsa strokovna pomoč poteka normalno na šoli, vključno z izvajanjem učne pomoči, pojasnjuje Udetova.

Kljub temu je pol leta dolga doba in na ministrstvu za šolstvo jo želijo skrajšati. Šolski minister Igor Lukšič pravi, da v novem zakonu o otrocih s posebnimi potrebami iščejo rešitve za okrepitev stroke. Ta bi po njegovem morala o usmerjanju izobraževanja otroka odločati tako strokovno in avtonomno, da bi za to potrebovala čim manj pravno-formalnih postopkov, s tem pa bi se tudi polletna čakalna doba na odločbo skrajšala.

Pozitivno ozračje v razredu

Vrnimo se k “motečemu” dečku in “dobro sprejeti” deklici s posebnimi potrebami, ki obiskujeta običajno šolo. Kako razred oziroma šola sprejme otroka z usmeritvijo, je po izkušnjah Udetove v največji meri odvisno od ozračja in odnosov v razredu in na šoli.

“Ko se začne ustrezna pot k reševanju učenčevih težav, stigme ni, ostali otroci to sprejemajo. Ne moremo pa zanikati, da se lahko tudi kakšen učenec počuti izpostavljenega oziroma bolj ‘nerazumljenega’ s strani sošolcev, pri čemer je naloga vseh strokovnih delavcev na šoli, da mu zagotovimo maksimalno spodbudno in motivirajoče učno okolje.” To pomeni, pojasnjuje, da je treba posebno pozornost nameniti ustvarjanju pozitivnega ozračja. Nepoznavanje drugačnosti otrok s posebnimi potrebami lahko med drugimi učenci na šoli krepi morebitne predsodke ali ustvari nespodbudno ozračje. “Zato je pomembno, da drugim otrokom omogočimo možnost spraševanja.”

Vse to potrebujejo tudi starši, predvsem tam, kjer otrok s posebnimi potrebami niso vajeni, dodaja pedopsihiatrinja Danijela Janša iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Predvsem v osnovnih šolah so otroci s posebnimi potrebami oziroma z učnimi težavami postali del šolskega vsakdana, tako da s tega vidika njihova stigma ni tolikšna, nekoliko drugače je v nekaterih srednjih šolah, na katere se otroci s takšnimi težavami vpisujejo redkeje. Tam morajo biti učitelji zelo pozorni in morajo tako učencem kot staršem pojasniti, kaj je pri takšnem otroku drugače in zakaj ima tako imenovane privilegije, ki jih drugi v razredu niso deležni.

Pomoč – privilegij ali stigma?

Tudi samemu otroku s posebnimi potrebami je treba predstaviti in ozavestiti vzroke in naravo njegovih posebnih potreb, opozarja Udetova. Pomembno je, da se otrok v oddelku počuti sprejetega in varnega, saj je to pogoj za vzpostavljanje socialnih interakcij, za komunikacijo in tudi uspešno učenje, dodaja.

A stigme, ki ga bo spremljala vse življenje, ne smemo pozabiti, ob tem opozarja dr. Zoran Pavlović, direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Opaža namreč, da narašča odstotek staršev, ki so prepričani, da bo otrok nekaj zamudil, če ne bo imel dodatne pomoči in obravnave. Otrokom, ki nimajo popolnega učnega uspeha, želijo ponuditi vse, kar je na voljo z zakonodajo. Ne zavedajo pa se, da bo njihov primanjkljaj nekje zapisan, da zaradi njega morda ne bodo dobili določene zaposlitve.

Tudi učitelji na omenjenem spletnem forumu ugotavljajo, da je otrok s posebnimi potrebami pravzaprav neverjetno veliko: “Vsak, ki ni ravno odličen ali pa zmožen pet ur sedeti pri miru in biti zbran, je že otrok s posebnimi potrebami. Takšnih je približno polovica v oddelku. Druga polovica pripada drugi ‘skrajnosti’ – ti so nadarjeni in ravno tako s posebnimi potrebami. ‘Normalnih’ otrok skorajda ni več. Menim, da bi dosledna vzgoja in jasne zahteve, meje marsikdaj posebno potrebo spremenile v nekaj povsem običajnega.”

Čim bolj je učitelj strokovno opremljen z določenimi znanji, tem bolj razume dinamiko učnih težav, kar pa ne pomeni, da je delo z učenci z učnimi težavami lahko, ravno nasprotno, meni Udetova. Pavlović ob tem opaža, da si učitelji v šolah pogosto ne upajo več izvajati notranje diferenciacije v razredu, ne upajo več različno delati z otroki v istem razredu, čeprav jim je to dovoljeno.

Lahko pa se zgodi ravno obratno, pripoveduje Pavlović. Otrok s posebnimi potrebami obiskuje običajno osnovno šolo, vendar leto za letom dosega neuspehe, kar ga čustveno močno obremenjuje. Ko začne obiskovati poseben program, pa po prvih uspehih dobesedno zacveti.

“Inkluzija je po navadi pri večjih težavah otrok zamišljena tako, da so profiti za otroka na socialni strani mnogo večji in pomembnejši od učnih uspehov. Vendar je v ospredje treba postaviti otrokovo doživljanje. Ne smemo izgubiti realizma. Otrok ne smemo uničiti s prevelikimi pričakovanji. Moramo jih usposobiti za življenje na svojem nivoju.”

Na ohranjanje realizma pri inkluziji so opozorili tudi zastrašujoči podatki omenjene analize izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, ki jih je izpostavil tudi dr. Opara. V zadnji triadi, na primer, kar 81 odstotkov otrok z odločbo o usmerjanju pri matematiki dosega manj kot 50-odstotni učni uspeh. “To je eden največjih problemov,” se zaveda. Če se že trudimo, da bi bilo čim manj otrok v posebnih zavodih, pa je treba strokovnjake iz zavodov pripeljati k otrokom v običajne šole, dodaja, enako ob pogledu v prihodnost ugotavlja dr. Pavlović. Opara dodaja, da je zdaj, ko zavodi doživljajo tranzicijo, za takšne spremembe ravno pravi čas.

Pomembni drugi

Pri otrokovih težavah pa je ključno tudi sodelovanje staršev. Mlajši ko je otrok, bolj pomoč poteka prek družine, pojasnjuje Janševa. Pavlović dodaja, da se v njihovem centru otrokovi obiski po temeljiti diagnostiki in obravnavi zaključijo prav s priporočili, ki naj bi bila pri delu z otrokom v pomoč učiteljem in staršem.

Tako kot ti otroci potrebujejo pomoč v šoli, potrebujejo več pomoči kot njihovi vrstniki tudi doma, pravi Udetova. “Pri učencih z odločbo se potem s starši sestane strokovna skupina za pripravo individualiziranega izobraževalnega programa, kjer se dogovorimo, kako lahko starši otroku pomagajo. Tudi pri čustvenih in vedenjskih težavah, ki se lahko prepletajo z učnimi ali obratno, je pomembno sodelovanje s starši, kjer se tako vključi tudi možnost pozitivnega vplivanja na zunanje, socialno okolje. Lahko rečemo, da so splošne učne težave lahko posledica notranjih in zunanjih dejavnikov.”

Kakšen je vpliv okolja na otrokove težave? Pogosto se zgodi, da imajo, na primer, starši težave v partnerskem odnosu. Otroci včasih nanje reagirajo tako, da sami postanejo težava. Ko se umirijo starši, pa se umirijo tudi otroci, pojasnjuje Pavlović. Prav zato se v pomoč takšnim družinam vključujejo tudi centri za socialno delo. Če gre za težave pri učenju, ki so socialno pogojene, je v pristojnosti svetovalnega delavca šole, da presodi o morebitni potrebi po obravnavi v pristojnem centru za socialno delo, tako kot tudi presodi o potrebi po prijavi na komisijo za usmerjanje ali o napotitvi v kako drugo specialistično obravnavo, pravi Anica Klinar iz Centra za socialno delo Radovljica. Sicer pa so storitve, na primer prva socialna pomoč, osebna pomoč in pomoč družini za dom, tem otrokom in družinam na voljo na enak način kot drugim uporabnikom. “Tudi sami poskušamo javnost obveščati in povabiti, da se v primeru težav obrnejo na nas.”

Za starše je slabše poskrbljeno

Medtem ko je za otroke s posebnimi potrebami pri nas relativno dobro poskrbljeno, pa bi to težko rekli za njihove starše oziroma družine, opozarja profesorica defektologije in specialistka zakonske in družinske terapije Mateja Milharčič. Spopadajo se s svojevrstnimi težavami in pri njihovem reševanju potrebujejo pomoč. Predvsem družine otrok s hujšimi težavami potrebujejo veliko osnovnih informacij in pogovorov: o strokovnjakih, drugih oblikah pomoči, svojih in otrokovih pravicah, programih vzgoje in izobraževanja, terapevtskih programih. Potrebujejo veliko socialne podpore, čustveno toplino in oporo. Potrebujejo močno socialno mrežo, kjer se lahko za hip sprostijo, pogovorijo; kjer dobijo tudi razumevanje za svojo stisko.

Kaj se pravzaprav dogaja v takšnih družinah? Doživljajo precej močnejši stres kot ostale, opisuje Milharčičeva. Večje so njihove organizacijske zahteve – organizacija vsakodnevnih opravil, organizacija družine, otroka spremljajo pri obravnavah, na terapijah, večja so njihova finančna bremena. Starši so pogosto tudi izčrpani zaradi povečanega stresa v svojem življenju: otroci so zahtevni, imajo svojo specifiko, kot na primer nespečnost, vedenjsko, čustveno specifiko in zaradi tega zahtevajo več energije staršev, ki jim morajo biti na voljo brez predaha.

Ob takšnem življenju se pogosto začnejo krhati tudi partnerske vezi. Vse to se kaže navzven, pomembna pa so tudi notranja doživljanja staršev, dodaja Milharčičeva. “Ni se lahko soočiti s tem, da imaš drugačnega otroka. Treba se je soočiti s samim sabo, s strahom, jezo, žalostjo, celo s socialno stigmo in izolacijo.” Čeprav je takšne težave treba razčiščevati, pa je ponudbe takšnih storitev mnogo premalo, je še prepričana Milharčičeva.

* * * * * *

Članek je bil objavljen 26. februarja 2011 v Dnevnikovem objektivu.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja