U
M

Negotovost – znamenje časa, funkcija sebe

1.02.2017 | Familylabovci pišejo

Piše: Ivana Gradišnik

Mnogi se pridušajo, da tako hudo, kot je danes, še ni bilo. In mogoče to celo drži. Saj nekoč je bilo res neznansko lažje. Ljudje so se lahko mirno zanesli – in naslonili – na tisto, čemur pravimo “zdrava pamet”, pomeni pa pravzaprav to, da se v tej ali oni družbi o nečem strinjamo do te mere, da to obvelja za edino pravilno. Skupne vrednote, tudi rečemo temu. V praktičnem smislu je to seveda pomenilo, da si lahko tega ali onega, naj bo mamo, teto, strica, babico, soseda, župnika, učitelja, zdravnika ali pa svetega Petra, vprašal za nasvet, pa so imeli vsi približno enako mnenje. Komu bi bilo v takih razmerah težko slediti, se težko odločati? Kdo bi bil lahko posebej negotov?

Pa poskusi danes na facebooku vprašati za nasvet – če si upaš.

Zanesli smo se lahko tudi na velike avtoritete in sledili temu, kar so zapovedovale. Pa ne toliko zato, ker bi bile takrat še tako zelo nezmotljive – tega pač ni in tudi nikoli ni bilo. Res pa je, da so bile deležne našega strahospoštovanja, in zdi se tudi (čeprav morda ni res), da so premogle več integritete.

Na, pa mi pokaži danes družbeno avtoriteto, ki dejansko premore integriteto? Ki nam v resnici lahko služi kot dober zgled? Še za papeža ni več samoumevno, da nam ponuja tudi to (čeprav je treba reči, da gre temu dosti bolje kot prejšnjemu), če vseh tistih “cerarjev” in njihovih “ministrov gregorjev” rajši sploh ne omenjam.

Veliki svetovni splet nam vse seveda samo še otežuje. Ne samo, da v neposredni bližini nimamo več nikogar, ki bi mu bilo mogoče kar verjeti. Povrhu vsega je na zlodejevi mreži mogoče najti argumente za prav vsako mnenje in vsak pogled, ki obstaja. In to ne kakršnekoli, ampak strokovne argumente, znanstveno dokazane argumente, z neštetimi raziskavami, če ne kar meta analizami utemeljene argumente – za vse, kaj obstaja in je, pa naj si stoji še tako nasproti. Ne, niti strokovnjakov, ki so v preteklem stoletju tako uspešno in z bogatim pridom prevzeli primat kot dejavnik oblastne moči nad navadno rajo, ni več mogoče vprašati za nasvet – vsaj ne, če hočeš dobiti jasen, enoznačen odgovor. Zdaj se ne strinjajo več niti o tem, ali se zemlja ohlaja ali segreva, nekateri z enačbami dokazujejo celo, da je ploščata, kako naj potem pričakujemo, da se bojo zedinili o tem, ali so cepiva koristna ali strupena, maščobe zdrave ali škodljive, da chemtrailov niti ne omenjam. In kdo od navadnih ljudi naj bi v takem zosu ne bil negotov?!

Sicer pa smo človeška bitja tako ali tako notranje majava, razlikujemo se le po meri in obsegu emocionalne negotovosti. Ena od nedavnih raziskav kaže, da naj bi se kar 60 odstotkov žensk najmanj enkrat na teden vdajalo boleče samokritičnim mislim, čemur z drugimi besedami pravimo notranji glas. Neka druga izpostavlja, da je najpogostejše samokritično sporočilo, ki si ga namenjamo ljudje, prigovarjanje, da smo drugačni – pa ne v pozitivnem smislu, kot nekaj posebnega, izjemnega, temveč da smo čudni, neustrezni in vsekakor slabši od drugih. In čeprav velja, da so generacije od milenijske naprej narcisistično motene, naj vas to ne zavede – pod vsakim, še tako veličastnim večvrednostnim kompleksom ni nič drugega kot globoka, temeljna, eksistencialna negotovost.

Ta občutek lastne neadekvatnosti, pomanjkanja vere v lastno vrednost in presojo ter zaupanja vase – skratka, negotovost – ni objektivna ocena naših lastnosti, zmožnosti in kvalitet, temveč čustvena  interpretacija našega odnosa do le-teh. Povečini izvira iz našega detinstva in odnosov z najpomembnejšimi odraslimi v življenju, običajno starši. Ta nesrečni kritični notranji glas se poraja iz bolečih izkušenj v najzgodnejših letih življenja, ko smo bili deležni krivičnih ali bolečih, če ne kar sovražnih odzivov in dejanj svojih najbližjih, ki smo jih nezavedno ponotranjili in sestavili v tak ali drugačen destruktivni vzorec kritičnih, dvomljivih, sumničavih misli, uperjenih bodisi proti sebi bodisi drugim ali pač obojim.

“Kolikokrat sem ti že rekla? Kakšen pa si? A ti je muca jezik popapala? Da te ni sram!” Ali pa: “O pikica, kako si cortkana v tej oblekici! Pridi, ljubček, pokaži, kaj vse znaš!” Oboje v resnici boli. V obeh primerih je otrok v svojem bistvu  spregledan, najsi je žaljen ali pač hvaljen – tako ali drugače bo čutil, da ni zares uzrt, ali vzet resno, ali sprejet – vsaj ne takšen, kakršen res je.

Velja si zapomniti: način, kako se pogovarjamo s svojimi otroki, bo postal vzorec, kako se bodo nekoč pogovarjali sami s sabo. Si želimo, da bi se znali presojati realno? Da bi se uzirali za takšne, kakršni res so? Da bi si upali spoznati s samim sabo, s tem, kaj hočejo, česa ne, v kaj verjamejo ali pač ne – in kako naj se na podlagi tega v življenju odločajo?

Če ja, potem pomaga, da se vzamemo resno, z lastnimi vrednotami in negotovostjo vred.
 


Kolumna je bila objavljena v reviji Medicina&ljudje (junij 2016).

 

 

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Poslušam te

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Rada se pogovarjam s svojimi otroki. V življenju z najstnikom in dvema skoraj odraslima hčerama se mi zdi vsak...

Dialog z najstnikom

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Mladostniki so predani raziskovanju tega, kdo so, kdo želijo postati in kako hočejo živeti. Leta so nas gledali,...