Nekaj odlomkov iz knjige “EMPATIJA – POD DO SEBE IN DO DRUGEGA” (J. Juul et al., Didakta 2017)

Otroci in šola: empatija ter kakovostno učno in razvojno okolje

Avtorji te knjige smo se odločili za sodelovanje predvsem zato, ker sta dva med nami – Helle Jensen in Jesper Juul – po desetletjih izkušenj kot psihologa, družinska terapevta in svetovalca po šolah in vrtcih zaskrbljeno ugotovila, da imajo tamkajšnji pedagogi velike težave pri zagotavljanju spodbudnega učnega in razvojnega okolja za otroke in mladostnike.

Kratkoročno je najpomembneje, da se v razrede povrne mir. Zagotoviti je treba ustrezne razmere za delo, da bi bilo mogoče slediti učnemu načrtu. Dolgoročno pa je pomembno, da življenje v vrtcih in šolskih razredih – za otroka prvih večjih skupnostih zunaj matične družine – zaznamujejo prijateljstvo, spoštovanje in bližina. Tu se namreč razvijata otrokova empatija in pozornost, prav tu pa se gradi tudi temelj zavedanja o izjemnem pomenu medsebojne pripadnosti in skupnosti.

Že v zgodnjih letih svojega profesionalnega dela s tako imenovanimi »težavnimi« otroki sta Helle Jensen in Jesper Juul ugotovila, da so to otroci, ki so dobesedno »povsem iz sebe«. Njihov način življenja je bil izredno zapleten in je zahteval od njih tolikšno posvečanje pozornosti zunanjemu, da jim je bil vpogled v to, kaj se dogaja v njihovi notranjosti, izredno omejen.

Dolgotrajno vztrajanje v takšnem stanju je za prizadetega posameznika vse prej kot zdravo, za skupnost in za občutek medsebojne pripadnosti pa naravnost destruktivno. Ampak eno je diagnosticirati težavo, drugo pa njeno odpravljanje. Helle in Jesper sta ugotovila, da tedaj, ko so otroci kronično »iz sebe«, zgolj pogovori ne zaležejo. Bolj učinkovito se je izkazalo delo z odraslimi, s pedagogi, ki so v razredih skupaj z otrokom oziroma v njegovi bližini in ki potrjujejo njegov destruktivni vedenjski vzorec in ga s tem tudi vzdržujejo. Če bi bilo vedenje odraslih drugačno, bi bili sposobni pokazati otroku izhod iz vzorca in mu omogočili bolj zdrav stik tako navznoter kot tudi navzven.

Izkazalo se je, da je veliko odraslih, ki delajo neposredno z otroki, torej staršev, vzgojiteljev in učiteljev, prav tako izgubilo stik s samim sabo. Zato tudi niso bili sposobni vzpostaviti tistega avtentičnega, neposrednega in empatičnega kontakta z drugimi, ki je nujno potreben za dobre medsebojne odnose.

Strokovnjaki, ki delajo z otroki, to vidijo kot eno velikih težav našega časa. Učitelji, na primer, so zato izrazito odprti za dejavnosti, ki vodijo v prijetno, spoštljivo razpoloženje na obeh polih odnosa, se pravi tako pri učiteljih kot pri učencih. Pri učencih se zmožnosti empatije, prisotnosti in pozornosti krepijo z lastnimi dobrimi izkušnjami. Empatija in medsebojna pripadnost se ne razvijeta s kaznovanjem.

Nujno je izobraziti pedagoge, da bodo v razredu prisotni z osebno avtoriteto. Odnosi so odvisni od aktivnih udeležencev, v odnosu med odraslim in otrokom pa predvsem od odraslega. Odrasli je tisti, ki v tem odnosu prispeva odločilne atribute. Učitelji naj bi predvsem razvijali sposobnost samoopazovanja in notranjega umirjanja in s tem prilagodili dinamiko odnosov svoji notranji trdnosti in razsodnosti.

Imamo srečo, da nam družba ne postavlja več obsežnih pravil obnašanja. A vsi se moramo naučiti usmerjanja samih sebe iz naše notranjosti. Vsi se moramo naučiti sprejemati svoje eksistencialne in družbene odločitve z vso notranjo gotovostjo, na podlagi trdne notranje presoje.

Za to potrebujemo učitelje, ki ob predmetnih znanjih svojega področja, ki ga poučujejo, premorejo tudi osebno avtoriteto in avtentičnost. Obe je mogoče izboljšati ob pomoči vaj, ki razvijajo povezanost s srcem, umom, telesom, ustvarjalnostjo in dihanjem. Cilj teh vaj je krepitev odnosnih kompetenc učitelja, ki so temeljni pogoj, da z učenci v razredu sploh lahko izvaja pouk in razlaga snov. Poleg vsega tega pa se bo morala večina učiteljev osredotočiti tudi na svoje obnašanje in na način, kako vstopajo v odnose z otroki. To velja predvsem za težke in konfliktne položaje, za katere mora učitelj imeti še več sposobnosti vživljanja, da bi njegove besede obogatile odnos in podprle njegov razvoj pri obeh straneh ter tako poskrbele za boljše učno in razvojno okolje otroka.

Če se učitelju posreči, da je njegovo poučevanje avtentično, in pri tem vzpostavi povezanost z učenci, bo to vplivalo tako na posamezne otroke kot na vso razredno skupnost. Kajti takrat učitelj deluje kot vzornik, ki v glavnem vedno drži svojo besedo. In to je eden od pogojev, da lahko učitelj dejansko doseže otroke.

Otroci potrebujejo takšen dragocen stik z učiteljem, pa tudi vaje, da jim pomagajo razvijati empatijo, pozornost in samozavest. Otroci, s katerimi smo izvajali pouk in vaje, so nam pripovedovali, kako dragocene in koristne so bile za njihovo vsakdanje življenje. To velja za vse otroke: za tiste, ki so se že zgodaj v življenju morali soočiti s prevelikim odmerkom izzivov in so zato za odrasle še posebno težavni, pa tudi za tiste, ki obdani z odraslimi, za katere so empatija, spoštovanje in človeško v naravi ljudi naravni del skupnega življenja, živijo harmonično življenje in se temu ustrezno tudi obnašajo.

Naj jasno povemo: uveljavljene metode in strategije, ki jih priznavajo izobraževalne vede, socialna pedagogika, psihologija in psihoterapija, nujno potrebujejo še dodatek, neko razširitev. Poleg stanja, v kakršnem je nahaja naša družba in ki smo jo že opisali, je razlog za to potrebo tudi v paradigmatskem premiku temeljnih edukacijskih ved in psihologije. Ta premik pa še ni postal niti vodilo pri poučevanju (študentov) teh ved niti aktivna družbena praksa. Še vedno smo tudi prezaposleni s prizadevanji, da bi problematični razvoj dogodkov preprosto ustavili ali preusmerili in odvrnili pozornost od odzivov na sistemske konflikte in težave, čeprav so ti odzivi pravzaprav zelo zdravi in tudi smiselni. …

 



Otroci, družba in družina

V našem delu sveta so skupne vrednote močno razrahljane in posamezniku niso več kriterij oziroma pomoč in orientacija za odločanje. Skupnosti, tako pomembne za osebni in socialni razvoj otroka od rojstva pa do približno desetega leta, so se močno spremenile. Življenje družin, vzgoja otrok in pedagogika, ki so nekoč sledili strogim moralnim načelom, so se s časom pri iskanju novih pragmatičnih izhodišč v precejšnji meri poznanstvenili in namesto morali vse bolj sledili znanstvenim odkritjem.

V istem času so v življenjskih okoliščinah otrok nastale nekatere pomembne spremembe. Ena med njimi je, da smo fizično nasilje kot vzgojno in pedagoško sredstvo v veliki meri ukinili. To je logično imelo za posledico, da so si otroci in mladina lahko vzeli zase več prostora. Dobili so pravico imeti lastna stališča, občutke, mnenja, želje in cilje. Hkrati pa so bili prisiljeni oditi že pri nežni starosti enega leta na delo v dnevne vzgojno-varstvene ustanove. To mislimo povsem dobesedno; ker kaj pa je to drugega kot njihova služba, ko gredo malčki in otroci v jaslice, v vrtec ali v dnevno varstvo? Na politični strani so se zahteve do teh »delovnih mest« še okrepile in kondenzirale v nenehen pritisk po kvantifikaciji vseh otrokovih sposobnosti. Pri tem pa je še vedno ostajalo odprto vprašanje, ali in koliko otrokove sposobnosti pripadajo njemu samemu, njihovim staršem ali pa družbi.

Izginjanje skupnih vrednot in etičnih norm je sicer na široko odprlo pot do osebne svobode tako za otroke kakor za odrasle. Vendar je v istem hipu nastala tudi enako velika potreba, da najdemo nove orientacijske točke in izhodišča ter si z njimi pomagamo pri postavljanju življenjskih ciljev in pri sprejemanju družbenih in eksistencialnih odločitev. Ni pretiravanje, če trdimo, da živimo v obdobju, ki omogoča toliko individualne svobode, kolikor je posameznik še nikoli v zgodovini ni imel. Prav na tej osnovi pa se moramo kot posamezniki spopasti tudi s pojmom osebne odgovornosti. Tu ne gre samo za odgovornost posameznika do samega sebe, ampak gre tudi za odgovornost, ki jo kot posamezniki nosimo v odnosu do drugih – kar spet vodi do novih ali vsaj na novo formuliranih vrednot tudi za družbene skupnosti.

Pomanjkanje moralnih konvencij in skupnih vrednot ima dve pomembni posledici. Kot prvo morajo starši pri vzgoji svojih otrok nenehno sprejemati pomembne osebne odločitve. V odsotnosti skupnih norm, na katere bi se lahko opirali in sklicevali, so prisiljeni najti svoje osebne načine, kako biti starši. Čeprav so razni raziskovalci in strokovnjaki s področja razvoja otroka s svojim znanjem in odkritji seveda lahko vir navdiha, pa so starši nazadnje prepuščeni sami sebi in se lahko orientirajo zgolj po povratnih informacijah svojih otrok in njihovih vzgojno-izobraževalnih ustanov. Če pa tega ne želijo ali če obtičijo nekje na pol poti, jim še vedno preostanejo treningi starševstva, ki jih ponujajo razni izvajalci na trgu in ki obetajo neke vrste varnost oziroma občutek varnosti. Podobno imajo tudi učitelji in vzgojitelji občutek, da so v vzgojno-izobraževalnih procesih odvisni zgolj od samih sebe.

Tudi za otroke in mladostnike se domneva, da naj bi bili že pri devetih ali desetih letih tako dobro informirani in seznanjeni s samimi sabo, da naj bi bili imuni proti raznim modnim novitetam in vsem mogočim drugim skušnjavam. Pričakujemo, da morajo biti že v zgodnjem mladostništvu in še prej sposobni, da brez nadzora odraslih dokaj zanesljivo in
samostojno manevrirajo skozi svoje samotne dneve.

Razvoj zahodne družbe je predvsem privedel do tega, da v gospodarskem pogledu ni več prave potrebe po vzpostavljanju skupnosti. Nič več nismo odvisni od soljudi niti se ne čutimo več tako zelo povezane z njimi. Za številne se zdi skupnost zgolj filozofska kategorija. Za številne je dobesedno vse dopustno in mogoče, ne da bi se ozirali na kakršne koli ekonomske ali moralne omejitve. Prav na tej osnovi je odločanje posameznika tako odvisno od ravnovesja med željo po celovitosti in sebičnimi težnjami.

Številni odrasli sebične plati lastne osebnosti ne priznajo, se pa nikakor ne zadržujejo pri kritiziranju današnjih otrok in mladine, češ, kako da so razvajeni, samovšečni in egocentrični. Poleg tega naj bi po mnenju odraslih tudi bili »nenasitni« in »brez vsakega sočutja do drugih«, »vedno v središču« in da »ves čas samo iščejo pozornost«. Pri tem, ko izražajo svojo zaskrbljenost nad domnevno plitkostjo in na zunanjost omejen pogled svojih otrok, pa ne vidijo, da so prav odrasli tisti, ki hodijo na plastične operacije, oblačijo in zlorabljajo otroke, kot da so lutke, in jih razkazujejo naokoli kot svoj statusni simbol, ločujejo spolnost od ljubezni in med sprehajanjem z otroki nenehno visijo na svojem telefonu. »Staršev« naše družbe – torej naših politikov – pa ne presojamo več po njihovih osebnih lastnostih in političnih sposobnostih, ampak na osnovi tega, koliko javnosti všečno v vsem tem cirkusu delujejo, pri čemer so z vseh strani podprti s celo vojsko svetovalcev.

Otroke učimo, naj bodo do drugih spoštljivi in obzirni, naj skrbijo za majhne in šibke. Hkrati pa ravnamo povsem brezobzirno in zavračamo begunce, iskalce azila, brezposelne, bolne in stare ter se zagovarjamo s »prioritizacijo resursov«.

V zvezi s preostalimi pomembnimi osebami, po katerih naj bi se zgledovali – pop zvezde, vrhunski športniki ipd., naši otroci in mladi dan na dan berejo in gledajo poročila o njihovem spolnem življenju, alkoholizmu, odvisnosti od drog ali iger na srečo, o dopingu … Te slavne ljudi na poti na kliniko »za zdravljenje odvisnosti« ali z nje nenehno spremljajo lovci na fotografije, da jim razkazujejo glamurozni blišč sicer kriminalnega in samodestruktivnega življenjskega sloga.

Toda ne glede na vzroke, kako in zakaj je naša družba krenila v to smer, da odrasli niso več zaupanja vredni vzorniki, je večina otrok in mladih na srečo že spregledala umetni svet medijev. Jasno jim je, da je hiphop gangster v resnici družinski oče srednjih let, ki ima ženo, otroke in plačuje prispevke od prihodkov za prihodnjo pokojnino. In da obstaja tudi veliko razumnih ljudi, ki se iskreno trudijo, da bi dali otrokom temeljne vrednote, kot so empatija, sočutje, obzirnost, prijaznost, prijateljstvo, ljubezen in spoštovanje življenja v vseh njegovih oblikah. S staromodnim izrazom bi temu lahko rekli srčna vzgoja – prijaznost, vzajemnost in empatija v odnosih z drugimi ljudmi.

Že leta poskušamo našim otrokom v raznih skupnostih – naj bo to družina, skupina ali razred – privzgajati »socialne kompetence«, kot temu rečejo nekateri. Vedenje odraslih skušamo regulirati z vse obsežnejšim korpusom pravnih aktov. Otroci in mladi, ki prestopijo te meje, pa so vključeni v različne programe, največkrat v obravnavo pri psihologu. Rezultati zunanjih intervencij so običajno le začasni in le deloma uspešni ter ne zagotavljajo nikakršnega dolgoročnega uspeha, kajti srčnost nujno izhaja iz notranje motivacije. Moraliziranje in strah pred kaznijo ali izločitvijo iz skupnosti delujeta le navidezno, prave rešitve pa prihajajo le iz srca.

Vse naše izkušnje in znanje kažejo na to, da imajo otroci prirojen in trdno usidran splošno človeški potencial za srčnost – s poudarkom na potencialu. Razvoj tega potenciala je odvisen od razmer, v kakršnih otrok odrašča (družina, pedagoške institucije, širše družbe). Ne porazgubi pa se nikoli, tudi kadar se poslabša kakovost razmer, v katerih človek odrašča in se mora v najslabšem primeru zaradi golega preživetja srčnosti celo odpovedati.

Videli smo, da so otroci in mladostniki, ki so zgradili ali obdržali sposobnost srčnosti, to zmogli storiti zato, ker so bodisi izkusili veliko bolečino ali pa doživeli veliko srečo. To velja za skoraj vse otroke, ki so doživeli kakšno težko izgubo, največkrat smrt v ožji družini ali pa smrt prijatelja. Pogosto so tudi priče dolgotrajni težki bolezni svojega očeta, matere, brata ali sestre. Ali pa imajo oziroma  so imeli brata ali sestro z motnjami v telesnem in/ali duševnem razvoju. Otroci so lahko razvili in izrazili svojo srčnost zaradi odraslih, ki so jim bili takrat najbliže. Ti odrasli so verjeli, da jo otrok ima in hoče slediti njenemu toku. Na srečo je še veliko takih staršev, ki svojim otrokom zagotavljajo pristno prijateljstvo, empatijo in toplino, ne pa zgolj oskrbe in starševskega poduka.

Eno od osrednjih sporočil te knjige je, da lahko odrasli otrokom nazorno pokažemo, kako se lahko človek uči medčloveškega prijateljstva in kako pri tem tudi preveri, koliko ga že obvlada.

 



Kolikor bolj je otrok v stiku s sabo, toliko lažje se uči, toliko bolj harmonično odrašča in se razvija

Dejstvo, da je postalo tako zelo pomembno vprašanje, kaj za otroka pomeni imeti intenziven in dober stik s samim sabo, ima dobre in problematične plati. Dobra plat je, da avtoritarna vzgoja večinoma izginja iz vzgojnih praks. Edina naloga avtoritarnosti je, da otroke in odrasle porangira v hierarhični družbeni sistem, katerega korenine segajo še v absolutizem; v čas, katerega glavna značilnost je bil strah, ki je hromil svoboden pretok znanj in zdrav razvoj posameznika in družbe. Ko pa je absolutizem bolj ali manj odšel v zgodovino, je bilo treba razmisliti o možnostih, kako lahko človek najde svojo avtonomijo in gotovost v samem sebi – v svoji notranjosti.

Žal pa je odprava preseženih avtoritarnih vzorcev prinesla kot posledico to – in to je tisto problematično – da smo se nekako znašli v praznem prostoru. V družbi se ta praznina in vprašanje, s kakšnimi vsebinami jo napolniti, še posebno izrazito kažeta v političnih razpravah o osnovnem šolstvu. V zvezi s tem še največkrat slišimo o regulativnih predlogih, da bi povečali število ur pouka, bolj zgodaj začeli številčno ocenjevanje, otroke večkrat testirali in preverjali znanje itd. Žal pa bo vse to še poslabšalo možnosti za celovitejši razvoj otrok ob že tako enostranskem poudarjanju pomena intelektualnih in mentalnih sposobnosti v šoli. To ekskluzivno dajanje prednosti samo eni skupini sposobnosti je eklatantna in temeljna napaka našega šolskega sistema, saj smo že na poti v tisto prihodnost, ki bo bolj kot kar koli potrebovala celovitega človeka.

Pristopi, ki poudarjajo racionalnost, so morda nastali z dobrimi nameni, kajti vsi vendarle hočemo samo najboljše za naše otroke. V celoti pa so vseeno videti predvsem kot panični poskus, kako z drugimi oblikami zunanje avtoritete in regulacije zapolniti nastalo praznino in z njo našo negotovost.

Podobno zapletene razmere so tudi v družinah. Odrasli nimamo več pravic nad otrokom zgolj zato, ker smo pač odrasli. Naši otroci imajo možnost, da postavijo vprašanja o vsem, tudi o naši starševski avtoriteti.

Skupno življenje otrok in staršev poteka na polju odprtosti. Nikakor ni definirano z vlogami, kot je bilo nekoč. Tako sobivanje omogoča nove možnosti za razvoj pristne enakovrednosti in topline v odnosih med starši in otroki, nevarnost pa je v tem, da zunanji oziroma družbeni dejavniki tega procesa ne znajo podpreti in da ob pomanjkanju jasnih dogovorov lahko sproži močne občutke strahu in kaosa.

 



O naravnih zmožnostih

Dejansko gre za to, da sta umirjenost in pristno razumevanje mogoča le, če čutimo, da smo celoviti. V odnose z drugimi vstopamo s svojo celovitostjo. Sliši se preprosto, a je to spoznanje težko prenesti v prakso. Izkušnje namreč kažejo, da celovitosti sploh ni lahko prepoznati in jo ohranjati.

Celovitost, o kateri govorimo, lahko opišemo kot sintezo petih temeljnih kompetenc, o katerih bomo podrobneje govorili v nadaljevanju: telesa, dihanja, srca (empatičnih čustev), ustvarjalnosti in zavesti.

Teh pet kompetenc – še bolj pa zavedanje, da obstajajo in součinkujejo – določa vsakega posameznika in nas v bistvu določa kot ljudi. Ali povedano drugače: šele v njihovem harmoničnem součinkovanju postanemo človeška bitja tudi ljudje. Vendar skoraj nihče med nami ne živi v globokem zavedanju tega. In tu imamo pogosto težavo. Zagozdeni v enem delu svoje osebnosti zdaj hočemo – iz tega položaja zoženega vidnega polja – vplivati na otroke, da bi nas posnemali.

Seveda lahko retorično vprašate, ali v osnovnih šolah niso tem petim področjem že posvetili dovolj potrebne pozornosti? Ali jih ne upoštevamo že celo večnost? Pri športni vzgoji se menda ja zavestno posvečajo temu, da so pozorni na telo in dihanje! Pa srcu in emocijam pri skupinskem delu in urejanju konfliktov. In zavesti pri različnih šolskih predmetih. Ter ustvarjalnosti pri predmetih umetnostne vzgoje.

Da, seveda to do določene mere tudi drži. A vsemu temu dostikrat manjka globine in jasnosti. Kajti v šoli – pa tudi na zunajšolskih področjih – je učenje različnih vidikov človekove celovitosti vedno tesno povezano z razvojem ega in oblikovanjem osebnosti.

Športna vzgoja npr. res že sama po sebi vnaša v življenje otrok različne gibalne izkušnje, pri katerih se zavejo svojega telesa. A te izkušnje so namenjene za obvladovanje določenih spretnosti, povezane so z disciplino in s tekmovalnostjo. Šport in telesni napori zato ne vodijo nujno v globlje zavedanje telesa.

Prav tako se v šoli seveda ozirajo tudi na sočutje in empatična čustva, vendar naši kulturi na tem področju močno primanjkuje znanja. Številni med nami ne ločujejo med različnimi čustvi, ki se pojavljajo ob postavljanju meja in pri samouveljavljanju oz. asertivnosti ali pa pri empatiji in pri umirjenosti. Prav tako nam ni povsem jasno, da se človek o svojih čustvih lahko tudi pouči – v veliko primerih zelo dobro in z veliko uspeha.

Spregledali smo dejstvo, da so sposobnosti, ki jih tlačimo v teoretične predale – logično razmišljanje, spomin, zbranost in kombinatorika – le delček tega, česar je sposoben človekov um. V naši kulturi, denimo, se ne zavedamo pomena in uporabnosti premorov: kako lahko človek na primer izkoristi že kratke trenutke tišine, če jih le ozavesti. Že v takih kratkih trenutkih premora lahko človek očisti svojo notranjost navlake, ki jo tok zvesti s svojim nenehnim žlobudranjem prinaša v našo glavo. Prostor, ki ga pridobimo, pa učinkuje pomirjujoče, osvežilno in poživljajoče.

Toda najpomembnejša, najbolj pomenljiva in še ne popolnoma izkoriščena možnost, ki je teoretično sicer očitna in skoraj banalna, v praksi pa seže globoko in je zelo učinkovita, je, da spomnimo otroke – pa tudi odrasle – naj se usmerijo v svoje notranje bistvo, in sicer iz različnih smeri naenkrat. To z drugimi besedami pomeni: da se izkusijo v svoji celovitosti, kot enovita celota. In da se potem spominjajo te celovitosti ter jo zaznajo tudi v odnosih z drugimi. Majhen otrok še biva v svoji celovitosti in njegovo doživljanje še ni razcepljeno, zato smo ob doživljanju dojenčka tako globoko ganjeni. Z učenjem jezika otrok spoznava tudi večplastnost sveta, kar je sicer njegova nova moč, vendar pa je hkrati tudi cena, ki jo mora plačati za govor. Jezik namreč poprej enovit, celovit svet otroka razceplja, razčlenjuje in povzema po svoje.

Vzporedno s tem procesom, ki je sicer sam po sebi nujen in smiseln, se v zahodnem svetu, ki enostransko daje prednost razumu, te razpoke še poglabljajo, pri čemer se sistematično favorizira zgolj eno od številnih področij človekovih potencialov.

Posledice te razcepljenosti v jeziku, tako nujne in zdrave kot tudi neugodne, pa lahko omilimo, če otroka okrepimo tako, da mu pomagamo ohranjati prirojeno zmožnost stika s samim sabo kot s celovitim bitjem. Vsi imamo eno telo, ki ga lahko zaznavamo. Vsi dihamo. Vsak med nami poseduje zmožnost, da ima rad druge ljudi ter ima prirojeno potrebo po povezovanju s drugimi in po navezanosti. Rodili smo se s spontano ustvarjalnostjo, ki se izraža v nenehnem toku sanj, govora in misli. In vsi imamo zavest, ki je sposobna jasnosti, pozornosti, zbranosti in razumevanja.

 



Globalna opažanja

V prihodnjih desetletjih čakajo ves planet obsežne in nujne družbene spremembe. Od nekdaj so obstajali močni pritiski na posameznika in mlajšo generacijo, da bi prevzela odgovornost za življenjske procese in za družbo, a v prihodnosti bodo samo še večji. Zato si moramo med sabo pomagati, da postane spoštljivost do življenja in njegovih procesov naša največja prioriteta.

Globalna družba in posamezne države se zavedajo prelomnosti časa in da bo treba stare miselne vzorce, strukture in sisteme zamenjati z novimi. V marsikaterem pogledu smo se znašli v krču in številne institucije in podjetja nemočno in negotovo zrejo v prihodnost. Sicer ne tipamo na slepo po čisti temi, se pa zadržujemo v temnosivem območju. Počasi se začenjamo zavedati, da se moramo odpreti novim možnostim in temu, kar nam prinaša prihodnost, namesto da ponavljamo odgovore in rešitve iz preteklosti. Kakšna bo podoba prihodnosti, s katerimi pojmi in modeli jih bomo lahko opisali, pa še ne moremo reči.

Obstajajo tudi druge poti kot ta, po kateri koračimo v tem času. Imamo tudi močna, a nepriznana sredstva, in to iz vira, ki nam dejansko lahko pomaga iz slepe ulice, če si bomo le želeli pomagati z njimi – imamo sanje in hrepenenja, ki skrivajo globoko v sebi vso potrebno modrost, a je do zdaj žal še nismo uporabili. Na voljo imamo tudi obsežno znanstveno, organizacijsko in politično znanje, ki nam lahko pomaga opisati in odpraviti številne težave, ki si jih je povzročilo človeštvo.

Vendar se nam to ne bo posrečilo, če se bomo lotevali odpravljanja težav na enak način, kot smo si jih povzročili. To je vedel že Albert Einstein. Vendar lahko kar sami opazujemo, kako vedno znova poskušamo prav to, da namreč odpravljamo težave na vedno iste načine, pa čeprav pri tem nimamo nobenega uspeha. Razumljivo, da tako ne gre! Torej smo prisiljeni pogledati na težave iz drugačne perspektive in poiskati nove načine in poti. To ne pomeni, da naj povsem zavržemo znanost in njena dosedanja odkritja. Prav nasprotno – spoznanja znanosti so nepogrešljiva. Vendar pa jih je treba uporabiti v popolnoma drugačnem kontekstu.

Britanski in ameriški raziskovalec šolstva in ustvarjalnosti Ken Robinson je v enem svojih prispevkov dejal: »Reforma je zgolj poskus, da bi pokvarjeni model šolstva spet nekako spravili v tek.« In res, na horuk izpeljemo en paket reform, vmes pa že načrtujemo nove. Pri tem pa te reforme bolj ali manj vse pripeljejo v praznino. Lotevajo se enega problema, pri tem pa ustvarijo kup novih težav, ki jih prej še ni bilo. In zakaj se to dogaja? Ker poskušamo sedanje težave odpravljati z odgovori od včeraj, iz preteklosti. Če ne bi na izzive vedno znova odgovarjali z istimi ukrepi, se pravi neustrezno, ne bi okoli tega jedra kar naprej nastajale težave. In prav ti napačni pretekli odgovori so tudi prvotni vir naše spirale težav. Pa vendar tega ne zaznavamo, ker sploh nočemo slišati povratnih informacij, ki nam jih pošilja okolica. Ne poslušamo otrok, ne prisluhnemo odzivom drugih kultur, ampak samo tistim, ki nam jih pošilja naša lastna družba, prav tako pa tudi ne poslušamo vseh tistih, ki si želijo, da bi lahko delovali in ustvarjali veliko bolj racionalno, pa jim to ni dovoljeno.

Premislek pomeni, da pustimo našim mislim, da gredo kdaj po drugačnih poteh in da pogumno pogledamo tudi čez plotove navad. Navade so nekaj podobnega kot download – kot prenos datotek. Vsi to vemo in nekatere navade so tako močne, da se jih niti ne zavedamo več. Mi smo navada. Včasih to opazimo spontano in nam je potem nerodno, a še pogosteje gre naša odvisnost od navad neopazno mimo nas. Šele ko nastane neko neobičajno stanje, ko slišimo nekaj novega ali smo soočeni z nečem novim ali drugačnim, se lahko zagledamo v zrcalu in se soočimo s sabo, kakršni smo. Med našimi največjimi izzivi, ki jih imamo kot posamezniki, kot družba in ljudje, pa je to, da začutimo svet, kakršen je.

Kontinuiteta živih sistemov se ohranja z nenehno izmenjavo informacij z njihovo okolico. Prav tako se sistem ohranja tako, da ohranja komunikacijo s svojo lastno notranjostjo in dovolj redno in pogosto preverja njeno resnico. Primeri živih sistemov, za katere sta oba mehanizma povratne informacije tako življenjsko pomembna, so na primer podjetja, posamezniki, šole, vrtci, družine ali neka določena družba. Ti mehanizmi včasih zahtevajo pospeševanje, včasih pa da se zaustavimo. Obdobju aktivnosti in dinamike vedno sledita sprostitev in regeneracija. Po govorjenju in razmišljanju prideta tišina in čas za poslušanje. Čas, da znova zajamemo zrak in se damo v nižjo prestavo, je premor med delom in počitkom, med naporom in regeneracijo, ki omogoča nam ljudem in tudi naravi preživetje, delovanje in trajnost. Tako živi sistem zaznava sebe in svet, in kadar ritmično niha med počitkom in delovanjem, je s svojo okolico v vzdržni in trajnostni izmenjavi.

Kritiki bodo oporekali, da je povsem nerazumljivo, pa tudi provokativno, da poudarjamo pomen premorov, dihanja in notranjega umirjanja prav v času, katerega značilnost sta vse hitrejši tempo, vse večji pritisk storilnosti, v katerem je vse več tekmovalnosti, ko razpad in bankrot grozita vse več družinam, družbam in celotnim državam. Po njihovem je prava rešitev za podjetja, države in posameznike ta, da se še bolj potrudimo, še bolj pospešimo delovni tempo in damo vse od sebe za več gospodarske rasti.

Pa vendarle je lahko odgovor, ki bo preprečil nadaljnje uničevanje planeta, prav v regenerativnih procesih vseh organizmov. Kar velja za države in podjetja, še toliko bolj velja za posameznike. Nujno potrebujemo umik vase in to, da v sebi poiščemo osebni smisel. Vsakdo med nami se mora identificirati in čvrsto povezati z bistvenim in trajnostnim v sebi, da bo lahko bolj prisoten, pazljiv, komunikativen in odprt tudi do drugih ljudi in sveta.

Ti procesi pa se ne začnejo na ravni držav in podjetij. Začnejo se s posameznikom, z nami samimi.


 

> Več o knjigi EMPATIJA – POT DO SEBE IN DO DRUGEGA 

> Nazaj na stran o konferenci EMPATIJA – ODNOS – DIALOG

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja