“Nenačrtovan” božič

Čeprav je vsako leto ista božična zgodba – od otroškega vznemirjenja, ko zasvetijo prve lučke v mestu, do čarobne ganjenosti, ko le ob lučkah na smrečici zapojemo Sveto noč –, se prav vsako leto znova veselim vseh decembrskih občutkov, hrepenenj in želja. In prav tako vsako leto nekako pozabim, da december prinaša tudi praznična pričakovanja in razočaranja, ko se vsa pričakovanja ne uresničijo. Kot osel, ki gre tudi desetkrat na isti led, se prav tako vsako leto znova slepim, da se bom »neprijetnim presenečenjem« lahko izognila z dobro pripravo oziroma popolno organizacijo.

Tako sva pred dvema letoma s 4-letno hčerko božično-novoletne voščilnice začeli izdelovati že v začetku novembra. Da bo hčerka zares imela dovolj časa za deset čudovitih risbic na voščilnicah. Prvih šest voščilnic je risala z veseljem in polna prazničnega navdušenja, tako da sem jo z užitkom opazovala pri njenem ustvarjanju in se kar širila od ponosa, kakšne umetniške voščilnice bomo letos pošiljali sorodnikom in prijateljem. Pri šesti in sedmi sem jo morala že zelo spodbujati in podkupovati, da ju je dokončala, medtem ko sem pri zadnjih treh morala sedeti zraven in se spremeniti v hudobno čarovnico, da jih je sploh narisala in to takšne, da so bile primerne za pošiljanje. V tistem trenutku sem se zaklela, da drugo leto kupim Unicefove voščilnice, kot v starih časih brez otrok. Pa jih je tudi lani hotela narisati hčerka, ki si je očitno zapomnila le prvi, zabavni del. Še dobro, da sva začele že novembra, saj sem do druge polovice decembra »nabrala« ravno pravo število »primernih«. Namesto čarovništva sem namreč tokrat raje izbrala taktiko jagodnega izbora (kupila sem pet rezervnih voščilnic), ki se je izkazala za veliko prijaznejšo.

Zagotovo pa veliko bolj božično kot jeza, ki se mi je kadila iz ušes, ko sva s hčerko (za)pekli praznične piškote. Čeprav namreč rada pečem (še bolj rada pa se sladkam), mi velikokrat pecivo ne uspe. Recepte si namreč prav vedno malo priredim (da bo sladica zares zdrava zamenjam moko, odvzamem sladkor in izpustim kakšno jajce) in tako so piškoti pretrdi, biskvit presuh in pecivo nekako pusto. In tako je bilo tudi z božičnimi piškoti, ki so bili resda odlični na pogled (od zvezdic in srčkov do zvončkov in jelenčkov, ki smo jih seveda oblikovali skupaj s hčerkama), toda odločno pretrdi. Nekaj malega smo jih pojedli zaradi občutka dolžnosti, preostanek pa sem čez nekaj dni – ko nikakor niso šli v promet, čeprav sem jih nastavila v tri skodelice na različnih koncih – polna razočaranja vrgla v smeti. Peka božičnih piškotov pa taka. Več kot očitno pač nisem tako talentirana kuharica kot soseda, ki decembra napeče več vrst piškotov in peciv. Ter seveda tudi potico. Pa kaj, se vsaj naša družina decembra ne bo poredila. Toda, če sem iskrena, si moram priznati, da je še dobro, da hodimo na praznične obiske, kjer hčerki kar planeta po domačih piškotih in sladicah ter tako vsaj malo nadomestita manko mamine talentiranosti za peko.

Zagotovo pa se lahko pohvalita z maminim okusom za dekoracijo, ki pride do izraza tudi v božičnem času. Smrečica mora seveda biti popolna, čeprav ne sega do stropa in imamo že tri leta iste okraske. Pomembno je namreč predvsem, da je prav vsak okrasek in lučka na točno pravem, popolnem mestu. Katero je tisto pravo mesto, si moji hčerki seveda predstavljata po svoje, tako da bom tudi letos potrebovala veliko moževe spodbude, da bom okraševanje smrečice uspela prepustiti hčerkama. Kar pomeni tudi brez mojega skrivnega premeščanja okraskov. Ah, ta moja ideja popolnega Božiča. Mislim, da je že skrajni čas, da se končno poslovim od nje, saj je več kot očitno, da bolj, ko se trudim, da bi jo uresničila, bolj se vse obrne ravno nasprotno. In tako na koncu pristanem z občutki razočaranja, jeze in nestrpnosti, namesto polna ljubezni in miru.

Če želim letošnje božično-novoletne praznike preživeti v spokojnem občutenju, ki me preveva, ko vsi štirje radovedno slonimo na oknu in se v tišini čudimo prvim snežinkam, bom pač morala sprejeti (in se pri tem ne jeziti!) tako zapečene piškote in nesimetrično razporejene okraske na smrečici, kot nerganje hčerk v avtu na poti na božično kosilo ter hčerkino vročino in kašelj na novoletni večer. Hčerki si bosta namreč bolj kot »nepopolno« božično sliko zapomnili »popolno« božično melodijo, ki jo bova ustvarila z možem. Tako kot pri hčerinih boleznih namesto iskanja čudežnih tabletk raje posežem po naravnih rešitvah, ki seveda terjajo več starševske potrpežljivosti in angažmaja, se lahko tudi Božiča lotim potrpežljivo in radovedno, le kaj mi bo prinesel letošnje leto. Kdo pa pravi, da »nenačrtovan« Božič ne more biti popoln družinski Božič?

 

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (december 2015).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja